Šel sem na kolo. Bilo je mrzlo. Na tleh led, sol, pesek in svinjarija. Zrak, kot da vdihavam železne opilke …

Šel sem iz navade. Kot 22-letni mulc sem z notranjskim planinskim društvom kot štopar nekaj dni potoval po severu Skandinavije. Obiskali smo najvišji finski hrib in malo višjega norveškega v bližini. V druščini je bilo nekaj veteranov Himalaje – koreniti stari dedci. Najboljši časi njihovih teles so bili že zdavnaj mimo, a kar je ostalo, je bilo boljše kot pri marsikaterem mojem vrstniku … Ribnik na 1000 metrov nadmorske višine krepko severno od polarnega kroga? Če je voda, se gre plavat! … »Ko bom star, bom tudi jaz takšen! Od zdaj naprej bom vsak dan migal!« sem se takrat zaklel. Če izvzamem dneve, ko sem bil bolan, lahko preštejem na prste, kolikokrat sem se v zadnjih 18 letih izneveril zakletvi …

Če se tako odločiš, migaš poleti in pozimi, ko je dež ali smog, ko sonce pribija ali ga že več tednov ni videti, ko ti je, ko ti ni in ko te boli. Splača se. Lepo je. Dobro dene. Redko grem migat samo iz navade, pa tudi takrat pridem nazaj ful drugačen …

Šel sem torej na kolo. Svinjarija je škrtala pod kolesi. Ceste polne smrdljivih avtov, pločniki gluhih pešcev, kolesarske steze pa globoko zamrznjene plundre. Med prečkanjem ozke zaplate ledu sem se skoraj zvrnil. Vsi semaforji so bili dolgo rdeči. Vozil sem počasi in se nisem uspel ogreti. Zeblo me je v ledvice. »Kaj mi je res treba tega?« sem se vprašal.

Navada me je gnala dalje – v gozd. »Tam bo boljše!«

Ni bilo boljše. Steze so bile shojene do gladkega, rahlo stopljene, malo je deževalo in spet zmrznilo. Okoli stez preveč podrasti za safari po brezpotjih. »En krog naredim in grem nazaj!« sem se odločil.

Kjer je šlo, sem se tresel po grbinasto shojenem robu steze. Kjer ni šlo, sem vozil kot po jajcih. Kjer tudi to ni šlo, sem hodil kot pingvin. Dolga je bila ta pot, jaz pa se še vedno nisem ogrel.

Nato se je podrast razredčila. Prestavil sem v prvo gorsko in zavil s steze v celi sneg. Potopil sem se v šum snega pod kolesi in vse ostalo je izginilo. Ostali smo jaz, kolo, sneg in gozd … Čez vejo, mimo debla, slalom med mladjem, po robu vdolbine, z očmi in mislimi vedno dvoje, troje 'vratc' spredaj – to je bil moj svet, popoln svet brez zla in skrbi – svet, v katerem sem bil srečen.

Ustavil sem se na (ne jasi, ampak) razredčenem delu gozda. Tam daleč med debli sem videl sive hiše in bloke. Slišal sem avte mesta.

Slišal sem pokljanje vejic … nežno škripljanje snega pod nogami ob najmanjšem premiku, vdihu … ptiče, ki so bili uglašeni na vejice in sneg, ne na mesto … Bil sem ogret. Opilki so še ždeli na dnu pljuč, a bilo je dosti bolje. »Zato sem šel na pot, ne iz navade!« sem se spomnil. Ni bilo prvič niti drugič niti zadnjič …

Še en safari nazaj do ledene steze. In še en od malo naprej do ceste, mesta, hrupa, svinjarije. In za piko na i še daljša bližnjica čez travnik med hišami, namesto hitrejše daljšnjice okoli …

Se je splačalo? Vedno se splača. Včasih je lep izlet. Včasih je izlet in Lepota. Včasih je Lepota brez izleta …

To je življenje. Vse ostalo so le izleti od ene Lepote do druge …

Recept za življenje na izletniški način

POTREBUJEMO:

- letni čas, najbolje sezonskega;

- sredstvo za premikanje, najbolje noge, kolo, smuči, jadrnico … Nekateri prisegajo na motorne zadeve, a jih ne priporočam;

- peščico postankov za okras;

- naravo – najboljša je domača, občasno pa si je dobro privoščiti tudi kaj eksotičnega; izberite tako, ki ne vsebuje civilizacijskega hrupa;

- samoto (če res ne morete brez, dodajte ščepec dobre družbe, a ne pretiravajte).

PRIPRAVA:

Naravo podložite. Ni je potrebno razvaljati; raje vzemite večji kos.

Nanjo postavite sredstvo za premikanje. Izdatno ga obložite s samoto in ga poženite v tek.

Prelijte z letnim časom in pustite, da se vpije.

Neenakomerno razporedite tri ali štiri cele postanke – ne preveč, da le tu in tam dodajo poseben okus.

Dober tek!