Intelektualni fašisti, piše Albert Ellis v članku z naslovom Intellectual fascism, ki je izšel že davnega leta 1985 v Journal of Rational-Emotive & Cognitive-Behavior Therapy, pogosto terjajo od sebe, pa tudi od drugih ljudi, popolno kompetentnost (perfect competence) in univerzalne dosežke (universal achievement). Ali ima njegovo spoznanje kako vrednost ali kak pomen v svetu, v katerem živimo ta hip? Ima. Poglejmo.

V šolah morajo otroci nenehno dokazovati, kako pametni, ustvarjalni in sposobni za preživetje so. Od njih se od malega pričakuje, da dosegajo dobre in merljive rezultate, to pa pozneje pričakujejo od sebe tudi sami. Matematično merjenje rezultatov njihovih sposobnosti, zmožnosti in osebnostnih značilnosti je zelo pomembno. To pa še ni vse. Vse skupaj poganja tale mehanizem: kdo je dober, bi lahko postal najboljši, in kdor je najboljši, bi bil lahko popoln. Kdor ni univerzalni genij, se mora zato že strukturno počutiti slabo.

Morda je zato zdaj pravi čas za vnovično resno razpravljanje o naravi in logiki fašizma; pri tem nikakor ne mislim na Trumpa, desni populizem, predsodke do homoseksualcev, tujcev, migrantov in prebežnikov, gradnjo zidov, ograj in postavljanje bodeče žice. Mislim na nekaj veliko bolj vsakdanjega ter na videz samoumevnega, normalnega in sprejemljivega.

Velikokrat namreč kdo reče, da je nekaj fašistično, da je nekdo fašist, da se razvija fašizem. Na tem kraju želim zato spregovoriti o dveh razsežnostih vsakdanjega življenja, ki sta silno problematični, ne pravim, da sta fašistični, ne o eni in ne o drugi pa taisti ljudje, ki omenjajo fašizem, navadno niti ne razmišljajo.

Prva razsežnost je tale: ljudje so spontano prepričani, da imajo nekateri ljudje veliko dobrih osebnostnih potez ali zmožnosti, kot so inteligenca, talent ali ustvarjalnost, drugi ljudje pa malo. Vedno znova slišimo slabo prikrita mnenja ljudi, kdo je bolj pameten in kdo je manj, kdo je neumen in zabit, kdo je ustvarjalen in kdo ni, kdo je talentiran in kdo ni. Ljudje nenehno ugotavljajo, kdo ima česa več ali manj, kot da bi bila na primer inteligenca nekaj, kar je mogoče meriti tako kot količino denarja, ki ga ima človek v denarnici. Starši se pogosto vedejo do lastnih otrok natanko na opisani način.

Druga razsežnost, tudi zanjo ne trdim, da je fašistična, je tale: ljudje enako spontano kot v prejšnjem primeru ugotavljajo, kako močan ego ima kdo, kako močna osebnost je kdo, koliko močne volje ima kdo, kako dober je kdo, kot da je tudi vse to mogoče meriti in razporejati ljudi glede na izmerjene količine.

Ljudje se tako nenehno razvrščajo v kategorije, tako kot razvrščamo rože ali pa letnike vina. Zagotovo lahko rečem vsaj tole: obstaja intelektualni fašizem, ki ni nič drugega kot poljubno ali naključno ali arbitrarno ugotavljanje, kdo je kdo, kakšne poteze, sposobnosti, zmožnosti ali značilnosti ima kdo, kam kdo sodi, kdo je več in kdo je manj: na primer temnopolti ljudje, Judje, ženske, homoseksualci, starejši, hendikepirani ljudje, kdorkoli. Veliko ljudi tako še vedno verjame, da obstajajo različne in različno vredne rase ljudi.  

Tako spontano prepričanje je zgolj za milimeter oddaljeno od nekega drugega prepričanja: da so elite več kot navadni ljudje, da je prav, da so tam, kjer so, da je v redu, da upravljajo z ljudmi in s svetom, ker domnevno več oziroma bolje vedo, kako to delati.

Vsekakor drži, da so ljudje različni. To je truizem. In prav gotovo je res, da so Eskimi bolje pripravljeni na življenje v ledeno mrzlem okolju kakor prebivalci Bahamov. To pa še ne pomeni, da so nekaj več. In enako lahko rečemo za ljudi, ki imajo 200 kilogramov. Če želijo biti sumo borci, je njihova teža vsekakor bolj koristna kot teža nekoga, ki ima 57 kilogramov. A niti to ne pomeni, da so sumo borci nekaj več, da so boljše osebnosti, boljši ljudje, da imajo več talenta ali kaj podobnega.

Ljudje se pogosto strinjajo, da so različni. Pa vendar se zdi, da je v sodobnem svetu najboljše, če si: mlad, izobražen, zdrav, belopolt, heteroseksualen, moški, pripadnik vsaj višjega srednjega družbenega razreda. Pa pravijo nekateri, da fašizma ni več, da je fašizem prehuda beseda, da so danes časi drugačni. Ali so res?

Vsakdanje oblike intelektualnega fašizma so neposredno povezane tudi s tem, kar sledi.

Zadeve namreč nikakor niso enostavne, enoznačne ali preproste. V nekem posebnem smislu pravzaprav celo so preproste, vendar so take na našo škodo. Če poslušate politike, desne ali leve, je čisto vseeno, je skupni imenovalec vselej povsem enak: tako rekoč vsi z nekaterimi častnimi izjemami so zaljubljeni v neoliberalizem, zato kljub sladkim besedam prisegajo na povečevanje profitabilnosti na račun delavcev. Ti vselej potegnejo kratko, pa če piarovci in drugi, kar jih je zadolženih za propagando in ideološko žlobudranje, tisočkrat rečejo, da so politiki v resnici naklonjeni delavcem, da delajo zanje in v njihovo dobro, da hočejo biti ljudem blizu, da so za malega človeka, da hočejo izboljšati življenje navadnih ljudi, jim odpirati obzorja, da bodo lahko tekali za svojimi sanjami in jih tudi uresničevali.

Če je torej kaj jasno in zelo preprosto, je tole: delavci na koncu plačajo vse stroške in imajo zato iz dneva v dan manj, imeli pa bodo še manj, saj bodo pripadniki elite še naprej podaljševali delovni teden in priganjali delavce k delu, sprejemali stroge zakone za omejevanje njihovih pravic, zmanjševali javni sektor, privatizirali vse živo in odpirali na široko vrata lastnikom kapitala. Potrebe kapitala so vselej pred potrebami delavcev in v bodoče ne bo čisto nič drugače.

Vsakdanji spontani intelektualni fašizem se tako neposredno udejanja v praksi in podpira razmerja med ljudmi, ki se ne spreminjajo niti tedaj, ko so dokazano iluzorna, izkoriščevalska, nepravična, nepoštena, nemoralna in neetična.

Vedno znova tako slišimo, da so ljudje z družbenega dna preprosto sami odgovorni, da so tam, ker so gotovo vsaj nekaj od tega: neumni, zarukani, zabiti, omejeni, leni, odvisni, izkoriščevalski, preračunljivi, premalo iznajdljivi, premalo ustvarjalni, premalo čustveno inteligentni, premalo izobraženi, genetsko ali kako drugače hendikepirani, rojeni v nepravem zodiakalnem znamenju, premalo moralni, neetični ali pa nimajo dovolj socialnega kapitala, kulturnega kapitala, kognitivnega kapitala in kar je še podobnih oblik kapitala.

Podobno pa je tudi na drugem koncu. Ljudje z vrha so: humanistično izobraženi, načitani, inteligentni, liberalni, nimajo predsodkov, so lepo oblečeni, pridni, disciplinirani, moralni in etični.

Ali pa ni čisto tako, saj vsak teden dobijo koga, ki je prepisal magisterij, diplomo, doktorat, seminarsko nalogo, domače branje, domačo nalogo, raziskovalno nalogo ali pa je omogočil kakemu svojcu, sorodniku, prijatelju, znancu, kolegu, da je prišel do zaslužka, dobro plačanega delovnega mesta ali vsaj poceni limuzine.

Fašizem je tudi prepričanje ljudi, da bi morali imeti vsi ljudje tiste značilnosti ali lastnosti ali sposobnosti, ki so najbolj zaželene. Kdor jih ima, je zato nagrajen, kdo jih nima, je kaznovan in ožigosan, da je sam kriv, ker jih nima, ker se morda ni dovolj potrudil, ker nima dovolj močne volje, močne osebnosti, discipline, delovnih navad, talenta in vsega drugega.  

Svet se tako deli na dve skupini ljudi: nekateri so super adekvatni, drugi so premalo adekvatni. Prvi imajo upravičeno veliko samozavesti in kapitala, drugi imajo enako upravičeno občutke neadekvatnosti in krivde, ker niso v prvi skupini.

Beda takega življenja je velika.