Ko govorijo politiki o prihodnosti, navadno ne zbujajo upanja v ljudeh. Njihove pravljice so tako polne žargona in novoreka, ki je tako neverjetno zglajen in poenostavljen, besede, ki jih uporabljajo, pa so tako izpraznjene pomena in smisla, ker se neskončnokrat ponovijo, da preprosto ne morejo sprožiti občutkov in misli, povezanih z resničnim upanjem, s pristnimi emocijami. Mogoče je sicer blefirati, mogoče se je sprenevedati, mogoče je naivno verjeti, da vendarle obstaja upanje, toda to je čisto nekaj drugega. Primer je tudi tale: leta 2007 so mainstream ekonomisti v en glas, skoraj soglasno torej, vsak dan govorili o gospodarskih čudežih, o rasti vsega, o vzpenjanju, o optimizmu na borzah in o vsem drugem iz tega registra, politiki pa so jih nenehno citirali, da bi še sami prepričali volivce, kako čudovito je živeti na Zemlji in kako dobro je imeti globalni kapitalizem ter ljudi, ki se spoznajo na njegovo sicer zapleteno delovanje. Svet je bil po njihovem prepričanju ena sama vesela kapitalistična vas in ljudje naj bi z radostjo v srcih zrli v pravljično kapitalistično prihodnost s prijaznim obrazom za vse. Potem je napočilo leto 2008 in začela se je dolga depresija. Pravljičarji so se nenadoma obnašali, kot da je povsem nepričakovano in v nasprotju z vsemi željami preprosto padla z Lune. V resnici pa so dobro vedeli, da je bila zgodba o domnevnem uspehu neoliberalnega kapitalizma mogoča le zato, ker so dolga desetletja uničevali sindikate, strašili delavce in jih atomizirali, da so bili povsem nemočni. Verjeli so namreč, da je za kapitalizem dobro to, kar je za delavce katastrofa. Potem se je pojavil Donald Trump in začel taistim delavcem pripovedovati novo pravljico. Nevarno pravljico.

Noam Chomsky v zadnjih mesecih vedno znova poudarja, da je ameriški predsednik Donald Trump ekstremno nevaren. In če to reče Chomsky, ki je zelo umirjen človek in dobro premisli, preden kaj reče, zares govorimo o nečem, ker je na skrajnem koncu ali čisto na robu prepada. Enako pomembno pa je, da profesor poudarja tudi tole: živimo v civiliziranem svetu, v katerem je kljub ljudem, kakršen je Trump, veliko priložnosti za skupno delovanje in ustvarjanje možnosti za drugačno in še bolj civilizirano življenje. Tamle zunaj je zares veliko ljudi, ki so pripravljeni narediti vse, da bi se življenje izboljšalo, le organizirati se morajo in združiti moči. Že bližnja prihodnost bo tako pokazala, kaj vse je še mogoče narediti in kaj se bo tudi zares dogajalo. Ali kot sem že zapisal: danes teče čas bistveno hitreje, kot je tekel še včeraj, to pa je lahko tudi dobro. Prav tako bo zanimivo spremljati, kaj se bo dogajalo v tej provinci, v kateri so se pripadniki politične elite pred kratkim odločili za regres in civilizacijsko nazadovanje v odnosu do migrantov in prebežnikov. Prav tako kot Trump, ki je te dni zaprl meje za muslimane iz sedmih držav, ne pa na primer iz avtoritarne Savdske Arabije, te pa so se že odzvale s pričakovanimi povračilnimi ukrepi, kar pomeni stopnjevanje napetosti. V interesu koga je lahko tako stopnjevanje?

Oni dan me je nekdo vprašal, kaj je narobe s tem, kar dela Trump, in zakaj so številni ljudje proti njemu, če pa je očitno, da izpolnjuje predvolilne obljube in se postavlja na stran navadnega človeka oziroma delavca, kar se sicer zgodi silno redko ali pa skoraj nikoli. Vprašal me je torej, ali ne bi nemara razmislili, da ga začnemo slaviti kot novodobnega junaka, ki si končno upa narediti nekaj tudi za navadne ljudi, čeprav pripada eliti.

Ali je vse skupaj res tako zelo preprosto?

Na žalost ni, kajti če bi bilo, bi se moralo veliko ljudi postavljati na njegovo stran in ga podpirati z vsemi močmi. Saj veliko ljudi ga tudi zares podpira, toda Noam Chomsky kljub temu govori o veliki nevarnosti. Kako je mogoče, da eni vidijo v Trumpu veliko in celo ekstremno nevarnost, drugi pa vidijo mesijo, ki odpira nova svetla obzorja za vse ljudi, zlasti pa za delavce?

Ko govori Trump, da bo naredil Ameriko zopet veliko, se za začetek moramo vprašati, kaj to pomeni, kajti ko je bila Amerika velika, karkoli to pomeni, so številne države po svetu zelo trpele. Kaj pravzaprav pomeni biti velik? Je bila Amerika velika, ko je sprožila vojno v Severni Koreji in kasneje v Vietnamu? Je bila velika, ko je bombardirala Irak? Ali pa je bila velika, ko je uvažala sužnje iz Afrike? Je bilo kaj velikega na prvotnem poseljevanju območja, kjer so živeli Indijanci, kot jih imenujejo, ki so zaradi prihajanja tujcev, ki se danes imenujejo Američani, umirali v milijonih?

Kaj torej pomeni velika Amerika? Ko je hotela biti velika Nemčija, je sledila druga svetovna vojna. Ko je hotela biti velika Srbija, je sledilo balkansko klanje. O čem torej govori Trump, ko obljublja velike ZDA?

Naštejmo nekatere na hitro sprejete ukrepe, pod katerimi je že podpisan ameriški predsednik: gradnja zidu na meji z Mehiko; prekinitev financiranja nekaterih mednarodnih organizacij; omejevanje priseljevanja iz muslimanskih držav; odprava prepovedi gradnje naftovodov, ki je vzradostila naftne mogotce.

Kaj še lahko rečemo?

Ali ni že dovolj obljub pripadnikov elit o tem, kar naj bi bilo veliko, svetlo, rastoče? Ali ni zadnji čas, da se začnejo ljudje vesti drugače do njih? Zakaj je vedno tako, da elite obljubljajo, ljudje pa čakajo, ali bodo obljube izpolnili ali ne, potem pa se vse skupaj le ponavlja in vrti v krogih?

V orisani perspektivi je zelo pomembno dejstvo, da so številni mladi ljudje v ZDA na strani Sandersa, kot poudarja profesor Chomsky. To je pomembnejše dejstvo od Trumpovih obljub, ki sicer zvenijo všečno, so pa tempirana bomba.

Razlika v besednjaku je nemara odločilna. Sanders ne govori o veliki Ameriki, govori pa o realnih socialističnih scenarijih, po katerih Amerika sicer ne bi bila velika, bi pa bila demokratična, pravičnejša in odprta.

Sanders odprto govori o socializmu in je prepričljiv. V Sloveniji sicer ne govorijo o socializmu, provinca pa tudi ne more sanjati, da bi bila kdaj velika. V tem je zares upanje: Sandersa ne podpira kapital, ne podpirajo ga veliki mediji, pa vendar je izjemno priljubljen, zlasti med mladimi ljudmi. Ne ponuja poceni rešitev problemov in ni populist.

Iz zapisanega smemo sklepati, da se obetajo vznemirljivi časi, v katerih bo morda končno dovolj ljudi podpiralo socialistične in komunistične ideje, da populisti ne bodo imeli možnosti za potiskanje občestev na rob prepada in čez.