Na koncu zapisanega naslova ni vprašaja, ker je naslov trditev. Kapitalizem se bo končal, kot sledi, onkraj vsakega razumnega dvoma. Njegov konec razumemo, če prepoznavamo jezdece apokalipse, ki so: stagnacija in nazadovanje; dolgovi; neenakosti. Pravljice o rasti so v takem obzorju zares zgolj pravljice. Pravzaprav so tudi utopije. V tem je zares bizarnost človeških življenj v propadajočem kapitalizmu: verjetje v utopije, ki so sestavni del vsakdanjega življenja tukaj in sedaj. In da bo mera polna: vanje verjamejo celo tisti, ki zatrjujejo, da ves čas kritično mislijo! Resnično, kritično razmišljanje je danes del kapitalističnih utopij. Predlagam, da omenjeni preberejo še tole knjigo: Richard Sennett, The Corrosion of Character: The Personal Consequences of Work in the New Capitalism.

Živimo v obdobju globoke nedoločenosti, ko se lahko vsak hip zgodi kaj povsem nepredvidenega. Na vsakem koraku že dolgo časa vidimo in spremljamo propadanje kapitalizma, ki ga sicer politiki in mainstream ekonomisti tako zelo hvalijo in zagovarjajo po službeni dolžnosti. Kapitalizem se kljub temu pogreza sam vase, nenehno ga je zato treba reševati, vendar so njegove notranje kontradikcije prevelike, zato se bo zagotovo zrušil, saj so dolgovi posameznikov in držav velikanski, neenakosti med elitami in drugimi ljudmi so iz dneva v dan večje, profitabilnost kapitala počasi, neizogibno in vztrajno pada. Če prištejemo k temu še kaotične podnebne spremembe, Donalda Trumpa in upore ljudi z vsega sveta, ki nočejo več neoliberalne mizerije, je bodočnost ena sama: dolgo obdobje propadanja, nereda, nemirov, strahu, pomanjkanja sveže pitne vode in lakote. Ali kot piše Wolfgang Streeck v knjigi z naslovom How will Capitalism End?: čaka nas dolgo obdobje družbene entropije in nereda (str. 13). Borut Pahor, čigar dolžnost je optimizem, se seveda ne bi strinjal z zapisanim. Toda: ali je njegovo mnenje sploh še pomembno?

Ne govorim o revoluciji in naivni potrebi po njej; govorim o propadanju kapitalizma brez revolucije. Poleg tega govorim še o nečem.

Govorim o tem, kar je rekel te dni George Clooney: dejstvo je, da se dogajajo slabe stvari, ko ugasnejo luči. Natanko to hočejo bad guys, zato morajo biti luči prižgane, da se vidi, kakšna je resničnost.

Učitelji, ki razlagajo zgodovino filozofije otrokom, le redko povežejo francosko revolucijo z razsvetljenstvom in z nemško klasično filozofijo. Dejstvo je, da se je revolucija zgodila, dejstvo pa je tudi, da je velik del sodobne filozofije notranje in neločljivo povezan z njo. Udobno je zato razmišljati o filozofiji in jo poučevati v šolah ter se izogibati revoluciji. Lahko je biti reakcionaren, lahko je biti konservativen in prav tako udobno je verjeti, da bodo spremembe sveta na bolje nastale kar same od sebe. V tem je veliko vraževerja.

Toda nekatere spremembe, propadanje kapitalizma, dobesedno nastajajo same od sebe. Prav tako je neizogiben dogodek.

Francoska revolucija je torej objektivni, zgodovinski, empirični dogodek, ki pa vendarle ni isto kot dogodek, o kakršnem govori Badiou.

Filozof namreč trdi, da lahko pojasnimo francosko revolucijo z dogodki, ki so nastali pred njo, z opisom družbenega življenja in življenja posameznih ljudi v Franciji, medtem ko je dogodek kot dopolnilo resnice iz povsem drugega registra.

Ko govorim o dopolnilu resnice, mislim na potrjevanje življenja.

Končna usoda človeka je potrjevanje življenja, pravi Nietzsche. Torej ni njegova muhavost, izraz dobre volje ali naključne osebnostne naravnanosti. Taka je njegova neizogibna usoda, taka je železna nujnost, ki se ji nikakor ne bi smel izneveriti ali izogniti, temveč bi jo moral sprejemati kot sveto dolžnost.

Potrjevanje življenja pa je natanko radikalna sprememba sveta. V tem spoznanju je zgoščeno bistvo človeških eksistenc. Ljudje namreč ne potrjujejo življenja in eksistenc, ko se prilagajajo danim stanjem sveta in delajo, kar se jim zdi, da morajo delati, sledeč drug drugemu in skupnim sloganom. Vse to je preprosto premalo za potrjevanje življenja.

Potrjevanje življenja je nenavadno, kajti človek, ki potrjuje življenje, potrjuje v svetu sam svet, vendar to ne pomeni, da se mu prilagaja; prilagajanje ni potrjevanje. Prav nasprotno je res: potrjevanje sveta znotraj sveta pomeni pretrganje vezi z njim, pomeni ustvarjanje razlike, ki je svet ne more potegniti vase in nevtralizirati.

Svet je vselej že preveč prilagojen, ukalupljen in skrčen, zato je nujno potrjevanje življenja, da ne usahne povsem.

V samem svetu torej lahko ustvarimo pogoje za nekaj novega, za nov način življenja in za nov svet. V tem je res nekaj zanimivega, vznemirljivega in navdušujočega. Ustvarjanje takih pogojev pomeni obenem nov odnos do sveta, pomeni odnos do novega sveta, ki je mogoč; pomeni izraz najvišjih človekovih potencialov, ki imajo skupni imenovalec: kreativnost.

Človek se zato za časa svojega življenja nikakor ne bi smel zadovoljiti s svetom, kakršen domnevno obstaja, ne bi se smel zadovoljiti s prilaganjem svetu, ne bi smel zlahka verjeti, da je svet, kakršen je, normalen in dober, saj sem pokazal, da kapitalizem nenehno propada.

Tudi če bi bil dober, je mogoče ustvariti pogoje za novega, drugačnega, takega, ki bo zavezan resnici in njeni zvestobi.

Človek se lahko zave, kako obstaja v svetu in v kakšnem odnosu je do njega. Prav tako se lahko zave, da to ni zadnje, kar lahko doseže v svetu. Zadnje, kar lahko doseže, je namreč dogodek, je prekinitev s svetom, ki pa ne pomeni njegove smrti, ne pomeni njegovega odhoda s tega sveta. 

Paradoks dogodka je, da pride kakor tat ponoči. Tako je govoril tudi Jezus Kristus. Dogodka ne obešajo na veliki zvon.

Jezus sam ni bil nič posebnega. Dolgo časa nihče razen bližnjih sploh ni vedel zanj. Bil je povsem navaden človek, eden izmed mnogih. Potem postane nekaj posebnega.

In pri tem nima najpomembnejše vloge mati, Marija torej, ki so jo kasneje sicer vzeli v nebo, temveč jo ima natanko oče, Jožef, o katerem navadno niti ne govorijo, ko razlagajo Jezusovo življenje, kolikor o njem sploh vedo.

Ključne vloge v Jezusovem življenju torej nima mati, temveč jo ima oče. Takole piše Janez (5, 16 – 17): Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. Jezus pa jim je odvrnil: 'Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.'

Jezus ne govori, da dela, kar dela njegova mati, ne zgleduje se po njej, temveč se zgleduje po očetu. Vzor ni empirična mati, ki stoji ob njem in skrbi zanj, kot zna skrbeti samo ona, vzor je simbolni oče.

In tudi oče povsem jasno izraža svoj odnos do sina (Mt 3, 17): In glej, glas iz nebes je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.'

Dobro je, če ima oče veselje nad svojim sinom. V obdobju globoke nedoločenosti, o katerem govorim in pišem, je to še toliko pomembnejše.

Kapitalizem bo namreč dolgo propadal in beda bo velika, kot rečeno, mnogi bodo trpeli. Revolucija se bo morda zgodila, bolj verjetno pa je, da  se ne bo, ker bodo ljudje reševali zgolj vsak sebe.

Jezus pa je rekel: Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno (Jn 16, 23 – 24).