Potem naredijo raziskavo in brž ugotovijo, da so slovenske krave še kar srečne. Pravzaprav spoznajo, da so nekatere celo srečnejše od krav, ki se pasejo po italijanskih in avstrijskih pašnikih. Z izsledki raziskave so kajpak zadovoljni, saj je veliko bolje, da so srečne naše krave kakor pa sosedove. O sami zamisli kravja sreča na tem kraju ne razpravljam, temveč jo privzemam kot smiselno. Krave so torej znanstveno dokazano srečne in to je vsekakor dobro; bolje je, da so srečne, če to rečejo znanstveniki, kot pa če so zgolj domnevno srečne, saj so take domneve upravičeno predmet dvoma in kritike. Ne povedo pa, da so ljudje izkoriščevalci. Preprosto dejstvo je, za to ne potrebujemo nobene znanstvene raziskave, da krave že tisočletja večinoma gojijo natanko zato, da bi jih na koncu – ubili. Zaradi mesa. Ki ga pojedo v velikih količinah, čeprav je dokazano rakotvorno. Poleg tega silijo krave k velikanskim naporom, da nenehno proizvajajo mleko, ki jim ga prav tako jemljejo in ga uživajo sami, čeprav je po vseh naravnih zakonih od nekdaj namenjeno teličkom. Srečne krave so tako dober primer človeškega sprenevedanja in goljufanja samega sebe. Kako to vem? Prebral sem veliko dobrih knjig. Tudi tole: Andrew Rimas, Evan Fraser. Beef: The Untold Story of How Milk, Meat, and Muscle Shaped the World (William Morrow, 2008). Spregovoriti pa nameravam še o drugih primerih sprenevedanja.

Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. Tako verjamejo številni ljudje. Resnica je drugačna. Ne odžene ga niti približno. To je zgolj vraža, ki nima nobene znanstvene vrednosti, saj z jabolki ne preprečujemo niti najpogostejših patoloških stanj, kot so stres, depresije, debelost, odvisnost od sladkorjev, alkohola in tobaka. In naši možgani so narejeni tako, da bi morali ostati mladi tudi v pozni starosti. Kdor skrbi zanje, je na dobri poti. Prav zato obstaja upanje. Če se naučimo pravilno prehranjevati, če se veliko premikamo in preberemo veliko dobrih knjig – lahko tudi znanstvenih, saj ni prepovedano. Lahko pa tudi zamahnemo z roko in rečemo, da se ljudem, ki preveč mislijo, skisajo možgani. Resnica je prav nasprotna: motnje v delovanju možganov se pogosto kažejo kot nizka kognitivna storilnost, motnje spomina in koncentracije, pa tudi kot depresija, ki je v teh krajih izjemno pogosta, antidepresivi pa je niti približno ne morejo ustaviti; pravzaprav so približno tako učinkoviti kot placebo, ki je sicer zastonj. Alzheimerja kajpak ne omenjam, pa drugih nevrodegenerativnih stanj in bolezni tudi ne. Poleg tega so ljudje z nizkim holesterolom pogosteje depresivni. Študij in metaštudij o tem je, kolikor hočete, le prebrati jih je treba: J. Y. Shin, et al., Are Cholesterol and Depression Inversely Related? A Meta-analysis of the Association Between Two Cardiac Risk Factors, Annals of Behavioral Medicine 36, št. 1 (avgust 2008), str. 33 – 43. Zdravniki zadevo še poslabšujejo s predpisovanjem statinov. Zadaj je seveda farmacevtska industrija.

Ko zaidete v kak gigantski market, zlahka odkrijete, da je tam polic s sladkorji in sladkimi pijačami skoraj neskončno veliko. Ne po naključju, saj morajo biti ljudje na sladkorju, oziroma morajo biti džankiji. In tamle zunaj je veliko ljudi, ki dejansko so odvisni od sladkorja; ne le od rdečega mesa, temveč tudi od sladkorja. Bistveno več jih je kot odvisnikov od heroina in drugih substanc, ki jih uvrščajo med droge, toda skoraj nihče ne govori o odvisnikih od sladkorja, se pa ljudje pogosto pritožujejo čez odvisnike od drog, ki jih kajpak ne želijo videti v svoji bližini in jih imajo za moralno pokvarjene.

Zaslepitev je velika in negativni učinki zaslepitve so takisto dramatični: odvisnost od sladkorja je množičnejša in nevarnejša kakor odvisnost od tobaka, marihuane, heroina, opija in tablet. Prebral sem tudi tole knjigo: Richard Jacoby, Raquel Baldelomar, Sugar Crush: How to Reduce Inflammation, Reverse Nerve Damage, and Reclaim Good Health (Harper Wave, 2015).

Vsak človek lahko prikoraka v trgovino in nemoteno kupi sladkorja po želji. Še več. Kupovanje sladkarij je zelo zaželeno; to zelo dobro vedo otroci, ki jih starši včasih prav zasipavajo s sladkarijami. Industrija sladkih pijač bi hitro propadla, če bi ljudje spoznali, da takih pijač ne potrebujejo niti malo. Propaganda prav tako dnevno nagovarja otroke, naj jedo sladkarije. In jih tudi jedo. V ogromnih količinah. Množični ubijalci možganov so vsepovsod.

Ljudje pa mislijo, da so debeli zaradi maščob. In da ne bodo debeli, če bodo jedli samo zelenje.

Naši predniki niso uživali veliko ogljikovih hidratov, v sodobnem svetu jih uživamo zelo veliko, čeprav je naš genom zelo podoben tistemu izpred tisočletij. In to nikakor ni dobro.

Z uživanjem hrane, ki ni prilagojena genomu, vplivamo nanj in ga spreminjamo na slabše. Vplivamo na gene in na njihovo aktivnost oziroma neaktivnost. Niso namreč vsi geni ves čas aktivni. Daleč od tega.

S hrano lahko vplivamo na veliko število genov, zato je argument, da imamo nekaj v genih in da ne moremo storiti ničesar zoper to, na zelo majavih nogah, oziroma je v luči sodobnih raziskav celo povsem zgrešen. Obstaja torej upanje, da z ustreznim prehranjevanjem vplivamo tudi na gene in preprečimo marsikatero bolezen, ki bi jo sicer dobili. Vplivamo pa tudi na staranje in dolžino življenje, na stanja v pozni starosti, ki niso nujno zgolj dementna, depresivna in kognitivno mizerna.

Kljub vsem znanstvenim spoznanjem o naravi stresa in toksičnosti sladkorjev poteka tamle zunaj vojna, ki jo izgubljajo potrošniki, ne industrija, ki ji pomaga propaganda.

Potrošniki, ki izgubljajo, pa se vedno pogosteje pritožujejo čez glavobole, slabo počutje, pomanjkanje energije, v njihovih telesih je tudi veliko vnetnih stanj, za katera niti ne vedo, njihova hrana pa je polna prigrizkov, čokoladic, bombončkov, piškotov in procesirane hrane. Stanje se poslabšuje iz dneva v dan.

Povprečno poje en sam Američan letno osemdeset kilogramov procesiranega sladkorja, navajata Jacoby in Baldelomar, mene pa imajo vedno znova za čudaka, ker se na zabavah in prireditvah, kjer se mize šibijo od sladkarij, ne bašem s procesiranimi sladkorji. Nekdo je zadnjič cinično pripomnil, ker sem odklonil krof, če mislim, da sem kaj posebnega in če bi rad zdrav umrl. Odvrnil sem, da bi rad le zdrav živel, ker ne najdem niti enega dobrega razloga, zakaj bi moral živeti z vnetji, na robu inzulinske rezistence, diabetesa ali raka na pankreasu.