V okoliprazničnih dneh se je bolj občutljivim in pozornim vsak vdih na videz svežega zraka zataknil v grlu. V zraku je bil poleg zraka cel kup delcev, ki bi morali tičati globoko pod zemljo. V naših pljučih so vladale izredne razmere. Alarm je bil stalno prižgan. Naj umremo od dihanja ali naj nehamo dihati in umremo od tega? …

Včasih svet zadušijo delci meteorita, včasih delci vulkana, zdaj pa ga dušijo delci naših ogenjčkov. Odkar smo ljudje, kurimo ognje – zato smo ljudje, posebne živali. Dokler nismo kurili, smo bili navadne živali. Odkar kurimo, pa od ognjev tudi na veliko umiramo: dušimo se in gorimo.

Zadnje čase nakladamo o obnovljivih virih svetlobe in toplote. Kot da vodne, sončne in vetrne elektrarne zrastejo same od sebe na licu mesta iz sestavin, ki so tam na voljo … Koliko ogenjčkov je potrebnih, da zraste takšna elektrarna, in koliko, da stoji, nam sveti in nas greje?

Kuriti smo začeli, da bi nam bilo toplo. Ogenj se je potem izkazal uporaben za mnogo reči, a njihovo bistvo je, da nam je toplo: včasih samo pri srcu, najpogosteje pa tudi okoli njega. In na račun tega, da nam je toplo, smo prismodili ves planet, drug drugega in tudi same sebe …

Odkar smo posebne živali, počnemo predvsem stvari, ki so nam v škodo. Koristne so za rast števila osebkov, pa še to ne vedno. Nikakor pa ne izboljšujejo kakovosti življenja, razen manjšemu številu osebkov za krajši čas. Večine bolezni in poškodb, predvsem pa duševnih stisk (neprijetnih občutkov, težkih čustev in slabega počutja) nam ne povzroča narava, ampak jih povzročamo drug drugemu in sami sebi.

Vsi človeški izumi in izboljšave so bili namenjeni temu, da bi nam bilo zaradi njih bolje kot prej. A če se primerjamo z nabiralci in lovci s konca ledene dobe: kakšen je napredek v kakovosti življenja in kakšna je cena zanj? Je sploh kakšen napredek ali sta zgolj nazadovanje in cena? …

Nedvomno smo napredovali v zdravstvu. Nobena živalska vrsta nima tako učinkovitega zdravstva. Včasih še preveč. Naša zdravila so izjemno močna. Ne le, da težavo pozdravijo, ampak jo pozdravijo tako učinkovito, da nam prismodijo telo. Včasih je ne pozdravijo, ampak nas samo osmodijo … Tudi zdravljenje poškodb je boljše, kot je bilo v prazgodovini. Marsikaj zacelimo ali nadomestimo z deli, ki so skoraj enako učinkoviti.

Jaz osebno s pomočjo leč in očal vidim jasno. Če bi bil pračlovek, bi že od malega gledal le obrise. To ne bi bilo prijetno, a v odsotnosti knjig ne bi bilo tako hudo kot danes. Ne bi mogel kolesariti, lahko pa bi hodil okoli brez strahu, da me bo povozil avto. Pripadniki klana bi mi pripovedovali, kako se jim godi, jaz pa bi iz tega – in iz tega, kar bi se godilo meni – ustvarjal zgodbe. Res grozno umetniško življenje v primerjavi s tem danes, ko ostro in jasno gledam, kako na vsej naši domači zaplati zemlje ni živega človeka, ki bi s svojimi zgodbami zaslužil za hrano, ter pišem knjige za sendvič in kolumne za čast …

Danes moraš za hrano početi cel kup reči istočasno ali pa celo življenje kot stroj ponavljati eno samo. Mogoče se prismodiš, vsekakor pa slejkoprej postaneš prismojen …

Konec srednje šole sem se, kot večina, znašel pred izbiro, kaj hočem študirati in od česa živeti. Izbral sem napačno. A ko zdaj gledam nazaj, bi v vsakem primeru izbral napačno …

Umetnost je mrtva in pretežno v rokah 'umetnikov'. To so natanko tisti ljudje, ki z umetnostjo ne bi smeli imeti nobenega opravka. Biti umetnik ali kakorkoli povezan z umetnostjo je napaka; morda ne vedno in povsod, vsekakor pa zdaj in tukaj.

Lahko bi postal znanstvenik. Če bi bil dober, bi prispeval k našemu samouničenju. Ob popolni nekoristnosti je to skoraj edini način, na katerega si lahko znanstvenik. Tudi če ti uspe postati neškodljiv znanstvenik, moraš na poti do tja soustvariti kaj škodljivega. Isto velja za inženirje, le da oni nikakor ne morejo biti neškodljivi.

Bi bil koristen kot zdravnik? Dvomim. Pa tudi če bi bil, bi se slejkloprej počutil izpraznjenega. Bil bi obdan z brezčutnimi in nadutimi sodelavci, ki jim gre samo za denar in čast, ter se ubadal z bolniki, ki ne bi upoštevali navodil in priporočil ter bi se zato ves čas vračali z enakimi težavami.

Poklicni športnik ne bi mogel postati. Tudi ne bi hotel.

Kot trgovec bi poganjal pretirano proizvodnjo v obupnih razmerah, odvečno skladiščenje, hlastno nakupovanje in neprestano zametovanje robe. Res čudovito prismojeno poslanstvo …

Lahko bi postal učitelj. Če bi bil dober, bi učencem olajšal, morda celo polepšal odraščanje. A če bi bil dober, bi marsikoga neizogibno navdušil, da bi postal umetnik, znanstvenik, inženir ali zdravnik. Krog bi se zaključil. Nekje bi po moji zaslugi prišlo do kratkega stika in se smodilo še bolj kot brez mene …

Še najmanj škode naredim, če ne počnem ničesar 'družbenokoristnega' … Pa tudi najbolje se imam …

Osebek, ki tuli z volkovi in je del črede, je običajno na boljšem kot tisti, ki gre po svoje. A če čreda drvi v prepad, bo preživel le tisti, ki ne bo šel z njo …

Je človeštvo za kaj dobro? A prispevamo k razcvetu življenja? Smo dobri za človeštvo? Smo dobri drug za drugega? Smo dobri sami zase? … Kakor kdo. A če damo vse svoje pluse in minuse na tehtnico, na katero stran bi se prevagnila? Komu so sploh dane možnosti, da se njegova prevagne na stran plusov? …

Bi si lahko človeštvo te možnosti ustvarilo? Bi lahko bili dobri za planet, za razcvet življenja, za svojo vrsto, za ljudi okoli sebe in zase – kot npr. mravlje, ki jih je po številu in masi več kot nas? …

Če ne, prodam človeštvo za čist zrak, vodo in zemljo!