Ničesar, prav ničesar. Na žalost. Nietzsche je vedel, da potrebuje svet novega človeka, novi subjekt, Borut Pahor verjame, da je že samo prijazno govorjenje, sklicevanje na vrednote in lepo bodočnost dovolj za skupno počasno napredovanje in izboljševanje eksistenc ljudi. Medtem ko Nietzsche razmišlja o večnem vračanju istega ter prav zato potrjuje voljo do življenja in novega, se Pahor rokuje z avtoritarnimi voditelji, kot sta Putin in Erdoğan, govori naravnost v kamero in z resnim obrazom poudarja pomen prijateljstva, medtem pa turška vlada pospešeno zapira intelektualce, zdravnike, učitelje in druge ljudi, številke gredo v tisoče, ki prijatelju Erdoğanu preprosto niso všeč. Res je, da se Pahor prikazuje ljudem tudi v delovnih oblekah, medtem ko čisti jaške in kanale, vozi traktor, orje njive in žanje pšenico, kida v štalah, pestuje otroke in razdeljuje hrano lačnim, toda za to potrebuje kamere. In isto je delal Tito, ki je bil, kot vemo, ključavničar, delavcem pa je šla v rajnki Jugi vsa čast in tudi oblast. Vsaj tako je bilo rečeno. A saj je vselej na prvem mestu, kar je izrečenega, medtem ko je resnica izrekanja vselej nekje zadaj, pozabljena, zasmehovana in poteptana. Zdi se, da je pomembno le, da dogaja. In v teh dneh gre hvala tudi na račun Tine, zato ji osrednji televizijski dnevnik namenja desetkrat več časa kot novicam o radikalnih globalnih spremembah, za katere se zdi, da zanje tukajšnji domorodci preprosto ne marajo, dokler imajo Tino in gospoda predsednika. In ko bo prepozno, bo zgolj prepozno.

Naslov tega zapisa je tudi metafora, ki jo lahko razumemo v obliki vprašanja, kaj pomeni danes misliti. Vse pogosteje namreč slišim, da stari filozofi in drugi modreci nimajo česa povedati nam, ki živimo v 21. stoletju in smo zavezani spektaklom, sodobnim spoznanjem znanosti, digitalnim tehnologijam, pametnim napravam in blagostanju kapitalizma. Vsem, ki mi to pripovedujejo, posvečam tale zapis. Začenjam ga z dvema navedbama, starima malo manj kot štiri stoletja.

Leta 1649 je nastala Deklaracija revnih ljudi v Angliji (Declaration from the Poor Opressed People of England). V njej je zapisano tudi tole: odločili smo se, da ne bomo več dovolili, da nas goljufajo. Potrudili se bomo po najboljših močeh, da s pomočjo razuma spoznamo, ali naj bomo svobodni ljudje ali hlapci. Leta 1670 pa je Spinoza zapisal: končni cilj vladanja ni omejevanje ali zastraševanje, ni poslušnost državljanov, temveč je, prav nasprotno, osvobajanje ljudi od vsakega strahu in krepitev njihovih naravnih pravic, da živijo in delajo, ne da bi bili pri tem prizadeti ali ranjeni. Vsakdo naj sam presodi, kako zastarelo je, kar sem pravkar zapisal.

Nadaljujem v nekoliko drugačnem slogu.   

Še vedno živijo kristjani, ki ljubijo zlato, srebro, denar, premoženje, posest in materialne dobrine. Nič drugačni niso od ljudi, ki takisto ljubijo vse zapisano. Splošno strinjanje pa bi moralo biti, da imamo ljudje vzajemno dolžnost, da skrbimo za bodočnost vseh in da se izogibamo pastem, v katerih smo sužnji gospodarjev, ki imajo v rokah zlato, srebro, denar in vse druge materialne dobrine. Človek, ki ve, kaj je zares dobro, se namreč ne znajde v taki pasti prav zato, ker je zavezan tej dolžnosti že od začetka. Razum pove človeku, da je nekdo suženj le, če obstaja gospodar, in da obstajajo gospodarji le, če obstajajo sužnji ali hlapci.

Naj nadaljujem s Spinozo: cilj vlade ne bi smel biti spreminjanje ljudi iz razumnih bitij v zveri ali lutke, temveč bi moral biti tale: spodbujanje ljudi k razvijanju svojih možganov in teles v varnem okolju ter neoviranim rabam razuma. Na kratko: pravi cilj vladanja je svoboda (liberty) ljudi.

Natanko v tej luči bom zagovarjal zamisel, ki jo je pred časom zagovarjal tudi Alain Badiou, ko je dejal: sem klasični avtor in natanko zato na skrajni levici.

V tem je nekaj paradoksnega, nekaj, kar težko spregledamo: klasični filozofski avtorji, kamor zagotovo sodita tudi Nietzsche in Spinoza, če se omejim samo nanju, prav gotovo niso politični radikalni aktivisti, ker bi se zavestno odločili za pripadnost kaki radikalni stranki, temveč so taki zaradi same misli, zaradi same narave razmišljanja o svetu in o samem razmišljanju, ki ga zmorejo človeški možgani. Torej so radikalni, ker sledijo sami naravi človeških bitij, ne kaki zblojeni ali povsem nori ideji bolnega uma tega ali onega voditelja.

Radikalnost je v naravi ljudi; klasičnost je naravna. Taka je moja zamisel.

Ljudje so torej po naravi nagnjeni h klasičnemu. Kaj to pomeni?

Ko raziskujemo človeško naravo, spoznavamo, da je človek bitje, narejeno za razmišljanje, ki ga ne zmore nobeno drugo živo bitje in noben robot, računalnik ali kaka podobna pametna naprava. Človek zato preprosto mora misliti ali pa, evolucijsko vzeto, ne more preživeti. Obstaja gon po vednosti (knowledge instinct).

Zastaviti si moramo nujno vprašanje, kaj pomeni misliti v strogem pomenu besede. Obstaja namreč nevarnost, da vsak človek reče, da vselej že misli, kar je v določenem smislu vsekakor res. Vendar je dosti premalo.

Razmišljanje ne more biti le pasivno spoznavanje sveta, ki je že narejen in je tam zunaj. Ne more pomeniti počasnega približevanja nekakšni resnici sveta, ki je tam zunaj. Zakaj ne?

Ker resnica ne more biti iz reda znanja, še manj pa je lahko iz reda podatkov, dejstev in informacij. Vsak človek vsaj nezavedno ali intuitivno ve, da iz podatkov ne more sestaviti resnice, da vselej še nekaj manka, kot bi rekel Lacan, pa če ima na voljo čisto vse podatke in informacije.

Manka natanko resnica, ki je lahko le nekaj kontingentnega in novega, kot pravi Badiou. In če je lahko le nekaj novega, se mora zgoditi radikalno pretrganje v svetu, kakršen domnevno obstaja. Nietzsche in Spinoza sta to dobro razumela.   

Živali ne more zanimati resnica, ker preprosto nimajo dovolj razvitih možganov, pri človeku je drugače. Človek je objektivno, strukturno nujno zavezan resnici in njenemu razumevanju. Vse, kar je zares zanimivo na tem svetu, je zato zavezano iskanju in razumevanju resnice.

Kopičenje informacij, podatkov in znanja ni zares zanimivo, kot tudi ve vsakdo, zlasti pa vedo učenci, ki se morajo vedno znova učiti na pamet. Zares zanimivo je, ko se nekaj zgodi. Številni filozofi zato govorijo o potrebi po dogodku. V tem obzorju je dobro pogledati francoski film L'avenir (Mia Hansen Love, 2016).

Filozofi in drugi ljudje, ki niso ujeti v logiko dogodka, bolj ali manj sholastično razmišljajo o svetu in premlevajo, njihove ideje pa so nemočne, ker jim ne sledijo akcije, saj jim tudi skoraj nihče ne prisluhne.

V tem je problem in je obenem tudi rešitev. Ljudje in svet kot celota potrebujejo nove priložnosti, nove možnosti, možnosti za nove oblike skupnega življenja, ki ne bodo spontano ali celo čudežno nastale iz obstoječih. Ne bodo se razvile, ne predstavljajo nadaljevanja, saj je nadaljevanje le več istega.

Naj bom brutalno natančen: dogodek, zavezan logiki resnice in človeške narave, spremeni globalno razumevanje sveta, spremeni pomen in smisel eksistence vsakega človeškega bitja. V nekem smislu spremeni svet za vselej.

Vračanje k dogodkom iz preteklosti zato ni nostalgično spominjanje starih dobrih časov, temveč je način učenja od Starih, ki so že poskrbeli za dogodke. Vračanje v preteklost je radikalno, revolucionarno početje v dobro človeških eksistenc, ki so vselej znova ujete v nove oblike hlapčevanja in gospostva.

Gospostvo je gospostvo, pa če ima še tako prijazen obraz.