Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU
6. januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?
Poleg g. Pahorja so podpisniki še nekdanji predsednika ustavnega sodišča Peter Jambrek in Ernest Petrič, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Tine Hribar in Niko Grafenauer ter profesor evropskega prava Matej Avbelj. Sama eminentna imena, ki bi nas morala impresionirati ter privabiti k podpisu tudi druga prestižna imena s področja humanistike, znanosti, filozofije, politike... evropskega ali svetovnega formata, globalnih razsežnosti.
Ne morem verjeti, sam predsednik Republike Borut Pahor je prevzel pokroviteljstvo nad tem podvigom. Ta veliki »evropeist«, politik-vizionar, neutrudni državnik, slovenski trend setter, ki se je na vse pretege trudil, da bi ohranil gorečo vero v EU, prav tako si je prizadeval skočiti na francosko – nemški vlak, pa mu ni uspelo, še vedno je v Sloveniji. Tudi tokrat se ne bo izneveril svojim državljanom in državljankam. Le, da se ohrani na lestvici priljubljenosti do predsedniških volitev. A mu nekako ta vera vse bolj polzi med prsti, tako kot večini nekritičnih mislecev, ki so svoje karierne upe in ambicije polagali v epohalno prihodnost širitve političnega sistema EU. Predsednik je le dojel, kar je bilo peščeci že takoj, ko smo se uspeli prebiti skozi novo evropsko ustavo poimenovano Lizbonska pogodba, jasno; da gre za veliko prevaro velikih, preprosto za velik nateg.
Lahko bi se smejala in dejala: »sem vam lepo govorila/pisala«, a kaj mi to sedaj pomaga, ko sem tudi sama na tem gumijastem rešilnem čolnu skupaj (z vami) s temi ustavnimi pravniki, politiki, intelektualci in drugimi priskledniki, ki vselej pravočasno uspejo pristavi svoj interes ali pa se prav za voljo zaščite le-tega, odpovejo svojemu kritičnemu umu. Takole so se tudi tile spoštovani in ugledni gospodje, ki se danes podpisujejo pod to novo Ljubljansko pobudo za novo ustavo EU takrat sprenevedali. Kje ste bili pred desetimi leti, ko sem morda naivno, a zaman pisala in vas prosila za pozornost, da se pred usodnim podpisom odpre razprava na to temo?
14. januarja 2008 sem objavila svojo prvo kolumno[1] na temo Lizbonske pogodbe. Takrat sem precej natančno prebrala res zajeten in dokaj nepregleden tekst, ki sestavlja t. i. Lizbonsko pogodbo. V njem sem videla veliko nekonsistentnosti, nedorečenosti, nerazumljivost, skratka številne pasti, ki v nekem resnem pravnem tekstu ne bi smele biti dopustne; ali bolje, morale bi biti vidne vsakemu resnemu študentu I. letnika prava. Prevare, ki so nam pretile, so prav tiste, ki so se tudi dogodile in se dogajajo, vse večji prepad med bogatimi in revnimi, večja brezposelnost predvsem mladih, prekernost dela, krčenje pravic delavcev, nemožnost demokratičnega vpliva državljanov EU na dogajanje v EU, finančne prevare, politična destabilizacija regij, posledično migracije in terorizem. Medtem smo se istočasno, ko smo podpisovali Lizbonsko pogodbo, v svojem slovenskem zaplankanem slogu tolkli po junaških prsih, kako smo samostojni in neodvisni in se temu nikoli ne bomo odrekli. Ne da bi vedeli kaj smo sploh podpisali, smo obljubili zvestobo in lojalnost vsemu, kar nosi oznako EU, ker naj bi bila to naša edina prihodnost in perspektiva.
Brez vizije in razsvetljenih idej, sedaj stopicajo tu in tam in ne vedo kam. So še »premladi«, da bi se kar upokojili in v molk zavili, iz prizorišča kar tako umaknili. Bodo še pokazali, da lahko še kaj koristni so, če nič drugega še malo zmedo delajo. Literarno podkovani, z domišljijo obdani, ravno prav in dovolj, verjetno je vsakomur jasno, da imam v mislih gospoda Dimitrija Rupla, našega večkratnega zunanjega ministra, tistega s črno beležko pomembnih številk, ki je danes v Sobotni prilogi objavil obširen članek Evropska pobuda 2017. Ta isti gospod, ki je pred desetimi leti podpisal to super pogodbo in nam s tem zavezal roke v vseh sferah izkazovanja naše volje, neodvisnosti in suverenosti. Višek predrznosti!
Primer takratne vsesplošne propagande, zakaj je Lizbonska pogodba neobhodna in nujna: »Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaša lažje in preglednejše odločanje, demokratičen nadzor in spoštovanje odločitev, sprejetih na ustrezni ravni. Državljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na določenem področju.«[2]
Tudi sedaj trdim in zagovarjam, da je to pobudo treba ponuditi v presojo javnosti, preden se jo kuje v zvezde in ponuja kot predlog rešitve ideje EU, še posebno če nam jo ponujajo prav tisti, ki so nam že uspeli prodati plesniv kruh v modri vrečki z zlato mašnico.
[1] Dne 13. 12. 2007 sta naš premier g. Janez Janša in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t. i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih državah članicah EU potekal v letošnjem letu, predvidoma do oktobra. Slovenija želi biti kot predsedujoča država prvega polletja pri tem vzgled in vzor, zato namerava kar se da pohiteti z ratifikacijo pogodbe, že v mesecu januarju, saj hoče tako izkazati vso zvestobo in poslušnost »velikim gospodarjem«. »Nekako se spodobi, da Slovenija kot predsedujoča kar hitro izpelje ta postopek, računam na januarsko sejo, če bo želja po zgodnejši izredni seji, pa tudi to,« je pred nedavnim pojasnil g. Cukjati. Januarsko redno zasedanje Državnega zbora se začne 28. januarja in konča 1. februarja.
[2] http://europa.eu/lisbon_treaty/take/index_sl.htm
Jan 08, 2017