Članek
Logika kapitala in čustvena inteligenca

Logika kapitala in čustvena inteligenca

Objavljeno Jan 05, 2017

Za številne ljudi je vsakdanje življenje zgolj vulgarno. Ne daje jim občutka, idej ali zamisli, da ima življenje smisel, pomen, smoter in vzvišene cilje. Ljudje zato pogosto še vedno mislijo, da je najpomembnejša potreba v življenju tista po hrani in pijači. Tudi številni psihologi in drugi strokovnjaki tako mislijo. In v šolah se deca še vedno uči na pamet, kaj je povedal Maslow o hierarhiji motivov. To je srednji vek, kajti najpomembnejši gon za preživetje vsakega živega bitja je natanko tisti, ki žene k ustreznemu zaznavanju, spoznavanju in razumevanju okolja. Ta gon je obenem pomembnejši celo od seksualnega nagona. Razlog je jasen: če živo bitje ne more povečevati podobnosti med tako imenovanimi top-down in bottom-up signali, preprosto ne more ustrezno zaznavati ničesar, zato ne more preživeti, saj nima nobene prave ideje, v kakšnem okolju sploh živi.


Živa bitja morajo nenehno prilagajati svoje zaznavanje in poznavanje okolja, da se čim bolj ujema z dejanskimi stanji. Potrebno je učenje, potrebno je spreminjanje znanja, potrebno je prilagajanje znanja. Na zato, da bi bili ljudje pridni, ubogljivi ali celo normalni, temveč zato, da bi preživeli.

Ljudje se moramo torej nenehno učiti. Ne zaradi tega, ker so tako rekli Tito ali sociologi, ki trdijo, da živimo v družbah znanja, politiki, bankirji in mainstream ekonomisti pa ponavljajo za njimi kot papige, temveč zaradi preživetja. Že od pamtiveka je tako; ljudje so vselej živeli v družbah znanja. Evolucija je namreč neusmiljena: živo bitje, ki se ne uči dovolj hitro in ne nakopiči dovolj znanja, kako preživeti, pač ne preživi.

Obstaja pa tudi kulturna evolucija, ki deluje tako, da ljudje razvijajo višje, splošnejše kognitivne modele o svetu, ki jim omogočajo proizvajanje smisla življenja in novih pomenov eksistence.

Eno od naslednjih predavanj iz letošnje serije Predavanja za uvod v pozitivno psihologijo bom zato posvetil čustveni inteligenci, ki jo ljudje vse premalo razumejo, čeprav je zelo razširjena; naslov predavanja bo Logika, um in čustvena inteligenca – zakaj logika ni isto kot inteligenca in zakaj ne more pojasniti delovanja uma. Spregovoril bom torej o temeljni nekonsistentnosti logike in o ustvarjalnih zmožnostih ljudi za novo, o tem, kar je v resnici čustvena inteligenca.

To bom storil zato, ker je lepša prihodnost mogoča, ni pa je mogoče napovedovati z matematičnimi modeli. Onkraj žargona, novoreka, ideološkega nagovarjanja, puhlic, klišejev in praznih mnenj je dejansko svetlejša prihodnost in je boljši svet. Prav zato berem tole knjigo: Matthias Fritsch, The Promise of Memory: History and Politics in Marx, Benjamin, and Derrida (State University of New York Press, 2005). In se strinjam z napovedmi, da bo najzanimivejša in najvznemirljivejša znanost 21. stoletja tista, ki skuša že sedaj matematično modelirati delovanje možganov in uma.

Ko razmišljamo o gonu po znanju in vednosti, mislimo na številne razsežnosti človekovega delovanja, ki so izjemno pomembne tudi zato, ker mnogi ljudje nimajo dovolj priložnosti in možnosti, da bi zadovoljevali ta temeljni gon.

Ki zajema potrebo človeškega bitja po spodbujanju in pozitivnih dražljajih, radovednosti in potrebo po raziskovanju sveta, zmanjševanju kognitivne disonance, potrebo po kogniciji ali razumevanju, prepoznavanju sveta in tega, kar se zares dogaja v njem, ne zgolj navidezno ali domnevno.

Pomembno je torej znanje, pomembna je vednost, ki nastaja v odnosih do resnice in samo v odnosih do resnice. Oglejmo si še eno tako resnico.

Vir kapitala so razmerja med ljudmi. Taka je temeljna Marxova zamisel. Ko se ljudje pogovarjajo o medsebojnih odnosih in ugotavljajo, kako zelo pomembni so, bi se morali zavedati, da so vir kapitala. Od njega imajo nekateri koristi, drugi pa ne. Neživi predmeti namreč ne ustvarjajo kapitala, vedno znova poudarja Marx, saj potrebujejo žive ljudi, delavce, in njihove medsebojne odnose, da nekaj storijo z njimi.

Psihologi in humanistični avtorji vedno znova pozabijo na zapisano. Verjamejo, da so medsebojni odnosi pomembni, vendar jim ne pripisujejo dovolj pomembnosti, saj so vir kapitala in profitov za nekatere. Bankirji in drugi so pozorni le na mrtve predmete, na denar na primer, zato niti ne vidijo, kako potrebni so medsebojni odnosi, da bi sploh lahko govorili o kapitalu. Svet zaznavajo in razumevajo na neustrezen način, zato predstavljajo evolucijsko slepo ulico.

Premoženje elite narašča zato, ker obstajajo delavci, ki vstopajo v posebne medsebojne odnose. Ko jih skušajo izboljševati, odnose namreč, ne vedo, da ipso facto skrbijo za elite in za njihovo premoženje. Pravijo, da so kritični in da kritično mislijo, v resnici pa so le modni. Kognitivna diskrepanca je velikanska in ideološke prakse so uspešne.

Večina ljudi ob mislih na kapital pozablja na njegov izvor. Ne vedo, kaj ga ustvarja, kako je začel nastajati in se kopičiti. Radi bi ga imeli čim več, obenem pa zatrjujejo, da so proti nasilju. A brez nasilja nad ljudmi ni akumuliranja kapitala. Taka je njegova resnica.

V kakšni povezavi je zapisano s čustveno inteligenco? Povezave so izjemno zanimive, produktivne in pomembne.

O čustveni inteligenci govorimo najprej zato, ker imamo dovolj razlogov za tako govorjenje. Prvi razlog je namreč spoznanje, ki sploh ni novo: logika ni temeljni mehanizem uma. Ljudje sicer spontano mislijo, da je, vendar se motijo. Motijo se tudi strokovnjaki, ki tako mislijo.   

Logika je namreč rezultat delovanja uma, ki se ga zaveda tudi zavest vsakega posameznika. Ni pa začetek, ni vir.

Možgani delujejo tako, da se učijo; obstajajo algoritmi, ki se učijo, obstajajo nevronalne mreže, katerih delovanje temelji na logiki. Možgani se torej učijo in spoznavajo same procese učenja.

Čisto preprosto lahko rečemo tole: obstaja instinkt, ki ga v znanosti imenujemo knowledge instinct. Kaj pomeni ta instinkt? Freud je predlagal boljši izraz: gon.

Pomeni mehanizem, s katerim merimo temeljno potrebo organizma, ki mora nenehno preverjati, kaj se dogaja v okolju, v katerem živi in hoče preživeti. To je gon, zaradi katerega ljudje težimo k izboljševanju znanja, ki ga že imamo na voljo.

Brez tega gona ne moremo preživeti. Če naši davni predniki ne bi vedeli dovolj o okolju, v katerem so živeli, nas ne bi bilo tukaj. Levi bi jih mimogrede povečerjali. Brez vsakega pretiravanja lahko rečemo, da je gon, ki nas žene k spoznavanju in razumevanju sveta, najpomembnejši od vseh.

Vendar pa ne težimo le k izboljševanju zaznavanja sveta in znanja o njem, težimo še k nečemu. Obstajata vsaj dva načina vedenja, ki ju odkrivamo na vrhu hierarhije v možganih oziroma v umu: ustvarjalno vedenje; čustveno doživljanje lepega.

Sedaj pa pomislite na vsakdanje življenje v neoliberalnem svetu, v katerem vas zasipavajo propaganda, novorek, žargon, politične puhlice, podobe vulgarnosti à la Trump. V kakšnem nesorazmerju je tak vsakdan s tem, kar je na vrhu hierarhije vsakih možganov in vsakega uma: pomen, smisel, namere, težnje k lepšemu, boljšemu in resničnejšemu, čustveno odzivanje, ustvarjalno vedenje.

Ljudje so lahko bolj ali manj zadovoljni ali bolj ali manj nezadovoljni z vednostjo o svetu, ki jo imajo na voljo. Čustva so izraz za tako zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo. Znanje o svetu je namreč bolj ali manj ustrezno, bolj ali manj natančno. Vsako razhajanje med svetom in znanjem o njem zaznavamo čustveno, kar pomeni, da se nanj čustveno odzivamo.

Nezadovoljstva med ljudmi je zato veliko. Čustvena inteligenca pa pomeni, da se ljudje vedejo tako, da zmanjšujejo tako nezadovoljstvo. Iz zgodovine vemo, da ljudje in skupine ljudi, ki niso znali zmanjšati razlike med realnostjo in zaznavanjem oziroma razumevanjem realnosti, dolgoročno niso preživeli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Str. 223 Na kaj v je resnici mislila je potrebno spremeniti v Na kaj je v resnici mislila

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar