Slovenskega predsednika Boruta Pahorja lahko parafraziram tudi takole: z vsemi silami se moramo truditi, da bomo na istem vlaku, kjer sta Francija in Nemčija. Biti moramo enakopravni člani evropske družine, z vsemi silami si moramo prizadevati, da bomo prenašali v družbeno prakso žlahtne evropske tradicije in vrednote, kajti brez njih smo sami, bosi in goli, prepuščeni na milost in nemilost hladnim zimskim vetrovom in ostrim zobem lačnih volkov, ki komaj čakajo, da popustimo in odstopimo od začrtane poti, ki je zagotovo naporna, tega se dobro zavedam, vendar je tudi edina, po kateri je zares vredno hoditi. Ne bo lahko, kajpada, toda na koncu bomo s skupnimi močmi zagotovo uspeli. Jaz verjamem v slovenske ljudi, ki so se v zgodovini že velikokrat dokazali in se bodo v prihodnosti tudi. Lahko pa parafraziram tudi tovariša Tita, ki je nekoč ponovil za Leninom: učiti se, učite se, učite se. S tem sloganom smo rasli kot otroci, saj je bil zapisan na hrbtni strani naših osnovnošolskih spričeval. Današnji slogan je nekoliko drugačen in je brutalen: delajte, delajte, delajte. Delajte torej in vaše plače se bodo počasi zmanjševale, ker moramo varčevati in dobro plačevati vrhunske bankirje, da ne bodo odšli kam drugam. Potem boste pa itak umrli.

Decembra leta 1973 je milanski časnik Rosso priobčil besedilo, ki je nastalo kot skupni izdelek tako imenovane Skupine Gramsci. Navajam kratek odlomek: delavec, ki je revolucionaren v tovarni ter nazadnjaški v družini in v postelji, ni iznajdba. Je učinek materialnega nasilja kapitalizma, nasilne narave delavčeve pripravljenosti, da potlačuje lastne potrebe, da bi se obnavljal kot delovna sila. (…) Iz vsega tega se rojeva povsem jasna zamisel: dovolj imamo družbe, v kateri živi človek samo za delo.

Karl Marx je natančno pokazal, kako kapital skrbi za reproduciranje sebe in lastnega družbenega okolja, saj ne deluje v abstraktnem prostoru. Okolje se ne obnavlja samo od sebe in ni statično, dano enkrat za vselej. Neprestano se spreminja in revolucionira, zato imajo ljudje vtis, da se tudi razvija, da napreduje in da ves čas po malem raste. V resnici ni tako, saj se obnavlja in širi, kar pomeni, da kapital ohranja samega sebe in družbena razmerja med ljudmi, zaradi katerih je elita še naprej elita, delavci pa so še naprej delavci, med katerimi so tudi taki, ki tekajo za svojimi sanjami in nikamor ne pridejo.

Kapital namreč ni sopomenka za denar, kot sem že večkrat poudaril. Obnavljanje družbenega okolja torej pomeni ohranjanje pogojev za proizvodnjo dobrin oziroma blaga, ohranjanje vrednosti in prevlade kapitala nad družbenim življenjem. Spreminjanje sveta se zato pričenja z vpogledom v orisano logiko kapitala.

Obnavljanje družbenega življenja pomeni, da se ohranjajo tudi odnosi med ljudmi. Ti niso harmonični, niso prijateljski in niso polni medsebojnega razumevanja. Prav nasprotno: odnosi med ljudmi so taki, da jih dobro opisuje koncept, ki ga je razvil Antonio Negri.  

Italijanski marksistični sociolog in politični filozof je z njim dokazal, da se je množični delavec že pred nekaj desetletji začel spreminjati v družbenega delavca (social worker). Prehod je zelo pomemben. Kaj to pomeni?

Negri pokaže, da se kapital skozi lastno obnavljanje nenehno širi, to pa pomeni, da zajema vse več družbenega prostora, v katerem živijo ljudje, kar zopet pomeni, da je vedno večji del njihovih življenj naddoločen z logiko obnavljanja in širjenja kapitala.  

Po domače lahko rečem takole: kapital se nenehno širi in obnavlja, ljudje pa so vse bolj gnani k delu, ki danes zajema rabo računalnikov in digitalnih naprav, rabo natančno določenega besednjaka, žargona ali novoreka ter to, kar imenuje Michael Hardt proizvodnja afektov in njihovo manipuliranje.

Ljudje so tako na videz spontano vse bolj pripravljeni 'delati na sebi' in postajajo prepričani, da potrebujejo pozitivno psihologijo, čustveno inteligenco, empatijo in vse drugo, da bi postajali dobri državljani in delavci, taki pa tudi želijo biti, ker so prepričani, da je tako najbolj prav.

V resnici skrbijo zlasti za to, kar imenujemo človeški kapital in socialni ali družbeni kapital. Negujejo ga, ohranjajo in obnavljajo ga, ne da bi natančno vedeli, zakaj in čemu to počnejo. Obnavljajo tudi žargon in novorek, kot da je svetinja. In kot da Freud nikoli ni govoril o nezavednem.

Klasična ideja, ki nam pomaga misliti delovanje ideoloških praks v sodobnem svetu, je tale: bodite pozorni, kaj govorijo, toda še pozornejši bodite na to, česar ne povedo. Na koga mislim pri tem? Na kogarkoli: na novinarje, učitelje, politike, mainstream ekonomiste, bankirje, napovedovalce vremena. Slednji vam tako absolutno ničesar ne povedo o podnebnih spremembah, ko govorijo o vremenu; mainstream ekonomisti vam ne povedo absolutno ničesar o padanju profitabilnosti in zniževanju kakovosti življenja ljudi; politiki vam ne povedo absolutno ničesar o resničnih vzrokih za sirsko vojno, dogajanje v Ukrajini, o politiki Donalda Trumpa. Enako učitelji učencem ne govorijo, kaj pomeni resnično misliti s svojo glavo in kaj je resnično kritična misel.

V takem svetu živimo: ljudje nenehno in brez odmora komunicirajo, potopljeni v poplavo besed in podob, toda govorjenja je izjemno malo, povedanega je malo ali nič, propagande je neskončno veliko. Vprašanje je torej tole: česa nam vztrajno ne povedo? Česa torej ne pokažejo, kaj nenehno kažejo, o čem ves čas govorijo, zakaj? 

Na delu je mehanizem, čigar analiza ali dekonstrukcija izjemno natančno pojasnjuje aktualno dogajanje v družbi, v kateri ljudje vedno več delajo. Negri ima zato prav: ljudje so vedno bolj družbeni delavci, saj je na njihovih ramenih vse več bremen obnavljanja družbenega življenja, njegovega ohranjanja.

Prav pa nima le Negri, prav ima tudi Foucault, ki je s svojimi sedaj že klasičnimi analizami pokazal, kako se razvija biopolitika in kako jo potrebuje kapital. In kaj je biopolitika?

Predstavlja množico vsakdanjih praks življenja, ki jih ljudje spontano prevzemajo in živijo tako, da si delijo splošni intelekt ter obnavljajo komunikacijske in zlasti čustvene odnose. Vsak človek se zlahka prepriča, kako pomembno je zato danes 'delo na sebi' in kakšno vrednost ima izražanje lastnih želja, ujetih v reklamni oglas: Vselej pred vašimi željami.

V tem oglasu je zgoščena vsa logika zapisanega: karkoli si boste zaželeli, bomo mi to že zadovoljili, kajti prav mi smo vam povedali, česa si morate želeti, ne da bi to sploh vedeli.