Nekoč je bil svet poln barv. Nato so se pojavili ljudje in kurili ognje. Kjer so kurili, je bilo rumeno, oranžno in rdeče. Ko je ogenj ugasnil, je ostal siv pepel.

Nato so ljudje začeli kmetovati. Žitna polja so bila rumena, sadeži so bili oranžni. Zaradi polj je tekla rdeča kri. Ko so se polja posušila, so ostala siva tla.

Nato so ljudje začeli nositi sive obleke in izdelovati sive stroje. V njih je gorelo, ven pa se je valil siv dim. Nebo je posivelo. Ljudje so posiveli. Življenje je posivelo. Barve so bile le še na oglasih …

»Kaj narediti s sivino, da ne bo tako siva?« so se vprašali ljudje. Sklenili so jo razdeliti na belo in črno. Sivino, ki jim je bila blizu, so označili kot belo, tisto bolj tujo in čudno pa kot črno.

Tako so se tudi sami ljudje znašli v skupinah. Svojo skupino so imeli za belo, ostale pa za črne. Velike skupine so se oklicale za bele, manjše so bile uvrščene med črne. Skupine, ki so izstopale iz sivine, so bile označene črno. Ljudje temnejše polti so se po pravilu znašli med črnimi. Posamezniki, ki niso sodili v nobeno skupino, so bili očrnjeni.

In tako je naneslo, da so bile množice skoraj enakih, bolj svetlopoltih črednih osebkov bele, vsi ostali pa so sodili med umazane. Čeprav so se imeli 'beli' za čiste in dobre, so se obnašali 'črno' – umazano in grdo.

Pojavila se je skupina ljudi, ki so bili skoraj prosojno beli, a so postali neznosno 'črni'. Hoteli so pobiti vse, ki niso bili prosojno beli. Zaradi njih je zagorelo mnogo oranžnih ognjev, steklo je mnogo rdeče krvi in za njimi je ostalo mnogo sivega pepela.

Velikim skupinam 'belih' so bili všeč. Všeč jim je bilo, da spravljajo 'črne' z obličja zemlje. A z obličja zemlje so spravljali tudi njih, ker niso bili dovolj beli. Bilo je tako hudo, da so se bili reveži prisiljeni povezati s črnimi in skupaj z obličja zemlje brisati prosojno bele. Niso jih izbrisali; samo za nekaj časa so jih ustavili.

Potem so spet goreli ognji iz strojev, na poljih pa je rumenelo žito.

Množice belih so bile vedno večje. Potrebovale so vedno več zemlje za vedno več žita. Kjer je bila zemlja ustrezna, so po pravilu živeli neustrezni ljudje – črni. Da so množice belih prišle do njihove zemlje, so jih kurile v oranžnih ognjih, pretakale njihovo rdečo kri in za sabo puščale siv pepel. Nepobite črne ljudi so preselile na nerodovitno zemljo.

Množice belih so imele tudi vedno več strojev. Potrebovale so vedno več sivih kamnov, tekočin in plinov za nove sive stroje. Kjer so v zemlji tičale ustrezne sive reči, so po pravilu živeli neustrezni črni ljudje, pregnani z ustrezne – zdaj že posivele – zemlje za rumeno žito. Da so množice belih prišle do sivih podzemnih reči, so kurile črne ljudi v oranžnih ognjih, pretakale njihovo rdečo kri in za sabo puščale siv pepel.

Nepobiti črni ljudje so pričeli množično bežati v dežele belih. Množice belih ljudi so se do njih vedle tako črno, kot nekoč prosojno beli do njih.

Pradedje in prababice črnih ljudi so izgubili rodovitno zemljo – zaradi belih ljudi. Dedje in babice so izgubili tla pod nogami – zaradi belih ljudi. Očetje in matere so izgubile svobodo – zaradi belih ljudi. Črni ljudje so lahko izgubili samo še življenje.

So ga izgubili? So končno ostali samo beli ljudje v sivem svetu, brez rumenega žita, brez oranžnih sadežev, brez nadaljnje potrebe po prelivanju rdeče krvi?

Ali so ostali črni in beli, se še naprej označevali v sivem svetu, brez rumenega žita, brez oranžnih sadežev, ob prelivanju rdeče krvi?

Ali ima pravljica morebiti pravljičen konec?

Ali je ostal siv svet brez belih in črnih ljudi, brez rumenega žita, brez oranžnih sadežev, brez prelivanja rdeče krvi?

Ali je ostal svet brez belih in črnih ljudi, spet poln rumenega žita, bogat oranžnih sadežev, zgolj z živalskim prelivanjem rdeče krvi – svet poln barv?

Kdo bo živel srečno do konca svojih dni, ne da bi se z drugimi vsak dan vzajemno onesrečeval?