Pravijo, da “na mladih svet stoji”. Pa res? Morda pa lahko zapišemo takole: Na starih svet stoji. Starejše generacije imajo redne službe (ne čisto vsi), pokojnine, zdravstveno varstvo, nepremičnine, oblast. Mladi imajo dobro izobrazbo, a prekarne službe (ali pa še teh ne) in veliko - praznih obljub. Mladi nimajo svojih stanovanj, ne upajo si ustvariti družin, nimajo svojih političnih predstavnikov, sindikati se z njimi skorajda ne ukvarjajo. Mladi dejansko nimajo prihodnosti, za politiko jim je zato bolj ali manj vseeno. V resnici niso enakopravni člani družbe. 

Imamo velikanski prepad med generacijami. Za državo so mladi samo breme. Vsake toliko pa jim vendarle ponudijo drobtinice oziroma neke precej nesmiselne projekte, kjer jih učijo, kako vstopiti na trg dela in kako ustvariti lastno delovno mesto. V resnici je to čisti nateg (oprostite izrazu, a lepše se tega ne da povedati); staro modrost, da “na mladih svet stoji”, dejansko lahko zapišemo takole: 

Na modelih svet stoji

“Januarja bodo v okviru dejavnosti Inštituta za razvoj družbene odgovornosti IRDO zagnali projekt Model M Slovenija, ki je namenjen usposabljanju brezposelnih mladih za podjetništvo, nevladništvo in aktivno iskanje zaposlitve. ...Model M Slovenija je komplementaren različnim projektom in ukrepom aktivne politike zaposlovanja, 340.000 evrov za njegovo izvedbo sta zagotovila ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Usposabljanje je zastavljeno tako, da mlade učinkovito postavijo iz območja udobja, zbudijo njihove potenciale in jih opremijo z znanjem za podjetništvo oziroma za podjetno delovanje v nevladnem sektorju.” (Projekt Model M Slovenije: Modele opolnomočijo, da si sami ustvarijo delovno mesto)

Famozno! Mladi bodo postali nekakšni “modeli”, ki bodo ustvarjali svoja delovna mesta. Mladim, ki živijo v “območju udobja”, je treba “zbuditi” njihove potenciale. Halo! Mladi že imajo izjemne potenciale in še zdaleč ne živijo udobno! Mnogi garajo, da lahko študirajo, in ko doštudirajo garajo, da lahko preživijo (glej Groza prekarnega dela). In potem naj bi še “podjetno delovali v nevladnem sektorju”. Mar to pomeni, da bi kot “podjetni” prostovoljci v nevladnem sektorju delali zastonj?

Oprostite, a mladi potrebujejo varne, normalno plačane službe in poceni ali brezplačna stanovanja; da lahko ustvarijo družine, da si lahko privoščijo vsaj malo lastnega udobja, da lahko zaživijo kot normalni, polnopravni državljani! Od uradno brezposelnih, ki jih je bilo konec leta 2016 v Sloveniji 96.843, je kar 28.415 mladih do 29. leta (ali 29 %). V tej številki pa niso zajeti prekarno zaposleni mladi, ki delajo kot s.p.-ji, po pogodbah itd. (Groza prekarnega dela) Politika za mlade je najslabša med politikami. Temelji na nekaj skrajno nesmiselnih projektih, ki jih, mimogrede, v večji meri financira Evropa. 

Politika za mlade

Rešitve so preproste. Zagotovitev varnih služb ter dobrih in poceni ali brezplačnih stanovanj za mlade bi morala biti ena od ključnih vladnih oziroma državnih prioritet. Služb je dovolj. Lahko bi na primer preprosto skrajšali delovni čas. Če bi v Sloveniji skrajšali delovni čas s 40 na 36 ur tedensko, bi pridobili 88.800 delovnih mest (Šesturni delovnik: za marsikoga boljši a dražji). Ne samo vsi mladi, skorajda vsi brezposelni bi tako dobili službe. Tudi stanovanj je v Sloveniji dovolj, država bi lahko vsa stanovanja propadlih gradbincev prednostno namenila mladim (na primer: DUTB začenja prodajati stanovanja v Celovških dvorih).

Politiki vseh barv bi se morali resno ukvarjati s problematiko mladih, ne samo v času predvolilnih kampanj. Lotiti se te problematike z majhnimi projekti usposabljanja že tako zelo usposobljenih in izobraženih mladih, je bolj ali manj nesmiselno početje. Aktualni predsednik naj se resno loti problematike mladih, ne pa da zgolj domišljavo skrbi za svojo prepoznavnost. Aktualni premier pa naj se ne hvali z vse večjo gospodarsko uspešnostjo države, ki med drugim temelji tudi na skorajda suženjskem izkoriščanju mladih.

Država kot družina vseh 

Država je velika družina. In država mora ravnati kot družina. Skupno bogastvo se v sleherni družini deli med vse njene člane - mlade, stare, bolne, hendikepirane. Starši, ki hodijo v službo, ne tekmujejo s svojimi otroki za dobrine. Z njimi jih delijo. In vedo, da ko bodo ostareli, bodo zanje poskrbeli njihovi otroci. Podobno lahko razmišljamo tudi na širši ravni: človeštvo je velika družina, ki si deli dobrine. Nihče, prav nihče, ne sme ostati vsaj brez najnujnejših dobrin in brez priložnosti, da uresniči svoje potenciale.

Mi pa se obnašamo povsem nasprotno: mladi (pa tudi hendikepirani, bolni, revni, ostareli) naj se v družbi sami znajdejo, ustvarijo naj si lastne službe, zgradijo naj si lastna stanovanja; mi vse to že imamo. To je povsem zgrešen pristop. Vodi v dve smeri: v odhod ali obup.

Svet dejansko stoji na mladih. Ali propade.