Kdor redno gleda nacionalno televizijo, komercialnih raje ne omenjam, ker so predvidljivo obupne, ve, da se z njo v zadnjem času nekaj dogaja. Zadeve se namreč spreminjajo s slabega na slabše. Ker moram plačevati mesečno naročnino, imam tudi dodatno pravico, da o tem nekaj povem, ker mi ne more biti vseeno, kaj delajo z mojim denarjem in z denarjem mojih sotrpinov, ki so prisiljeni gledati vsebine, za katere moram reči, da so na meji dobrega okusa, zdravega razuma in vsaj za silo sprejemljivih kognitivnih meril. Dvomim, da so se novinarji čez noč čudežno spremenili ali celo spridili, ne verjamem, da jih je kdo začaral, zato je možno sklepati, da nekdo s kapitalom pritiska na vodstvo televizije, da kaže ljudem vse več podob, ki ne zaslužijo, da jih človek ošvrkne s pogledom, in besed, ki so tako blizu sveti preproščini in vraževerju, da se skoraj ni mogoče znebiti vtisa, da ima zraven prste korporacija, ki se sicer imenuje Cerkev.

Velikokrat tudi slišimo ali beremo, kako dobro bi bilo, če bi bili državljani opolnomočeni, če bi bili aktivni, če bi sodelovali pri oblikovanju javnega življenja, če bi vsak po svoje prispeval k demokraciji, ker naj bi bilo vse to zelo emancipatorično in vredno in koristno. Celo v šolskih dokumentih je zapisano, da šolanje zajema tudi vzgajanje mladih za aktivno državljanstvo, etično držo, kritično misel in zdravo življenje, ki temelji na najvišjih vrednotah. Pa vendar obenem nenehno vztraja vtis, da so to le puhlice, da je to dim v vetru in da si zlasti zastopniki oblasti nikakor ne želijo, da bi bili ljudje taki, kot je opisano. Vtis postane še močnejši, če natančno premislimo, kaj naj bi vse to sploh pomenilo, kaj natančno naj bi bilo aktivno državljanstvo, kako naj bi se izražalo v vsakdanjem življenju.

Začetni odgovor je karseda preprost in je na dlani: če smo aktivni državljani, če smo opolnomočeni, če znamo misliti, če kritično mislimo in se ne bojimo posegati v javne prostore, nam je kristalno jasno, da oblast trepeta. Zakaj trepeta?

Ker oblastni odnosi, razmerja moči med državljani nikakor niso taki, da bi imeli vsi dostop do kapitala. Nimajo dostopa in ga tudi nikoli ne bodo imeli, če si ga ne bodo izborili. Nihče jim ga ne bo podaril. Vse lepe misli se v kapitalističnem vsakdanu zelo hitro spremenijo v to, kar imenujemo kapitalistična realnost, v kateri imajo redki dostop do kapitala, večina pa ga nima.

Ko vse premislimo, nam je torej povsem jasno, da večina ljudi nikoli ne sme postati opolnomočena in da je govorjenje o opolnomočenju državljanov le modna puhlica, nekaj torej, kar je koristno sem in tja omeniti, če hočeš narediti na koga vsaj malenkosten vtis, in nič več.

Kdor nima do dostopa do kapitala, ne more biti opolnomočen in lahko le razmišlja, zakaj mu ponujajo žargon in ga nagovarjajo, naj bo nekaj, kar ne more biti.

Ameriški zgodovinar Russell Jacoby je pred leti (1987) priobčil knjigo z naslovom The Last Intellectuals. Njen naslov je zgovoren in izzivalen, kajti bralec bi lahko pomislil, da intelektualci izginjajo iz javnih prostorov in da so zadnji intelektualci že opravili svoje. Zakaj bi sicer zgodovinar napisal knjigo z naslovom Zadnji intelektualci?

Kdo je torej zadnji intelektualec? Kaj delajo zadnji intelektualci? In kdo sledi zadnjemu intelektualcu?

Leta 2009 je spisal Jacoby še članek o svoji knjigi: Last Thoughts on The Last Intellectuals. Oba zapisa sta pomembna, kajti temeljna zamisel, s katero se srečuje zgodovinar v obdobju več kot dvajsetih let, je tale: intelektualci, ki niso zaprti v akademskih azilih, v katerih so nedotakljivi, niso odtujeni od bralcev in vseh drugih ljudi, saj oblikujejo javne prostore.

Vprašanje pa ostaja: ali danes, leta 2017, še obstajajo javni prostori, ki jih oblikujejo javni intelektualci?

Ne glede na vprašanje je nekaj popolnoma jasno: naloga, dolžnost intelektualca je nastopanje v javnem prostoru. Zakaj smemo to reči?

Ker smo ljudje simbolna bitja, kar pomeni, da jezik, govorjenje, misli bistveno naddoločajo naše eksistence in to, kar imamo ljudje med seboj. Ali drugače rečeno: nikakor ni vseeno, kaj je izrečeno v javnih prostorih, kaj ni izrečeno, kdo izreka in kako.

Pomemben je dostop do kapitala, pomemben pa je tudi besednjak. In ker kapitala v kapitalizmu nihče nikomur ne podarja, ampak ga vsakdo, ki ga ima, hoče imeti še več, ker je pohlep strukturno nujen, in ni osebnostna lastnost tega ali onega lastnika kapitala, je izjemno pomembno, kako se ljudje organizirajo, da bi dobili dostop do kapitala, ker ga nujno potrebujejo.

Bitka za kapital je v ostrem sporu z vrednotami, ki sem jih naštel uvodoma, toda obenem je prav tako res, da svet spreminjajo na bolje natanko ljudje s simbolnimi mandati, zavezanimi najvišjim vrednotam, med katerimi izstopa resnicoljubnost. Kdor je resnicoljuben, ve, da ni toliko pomembno, kako je svet videti, kot je pomembno, kakšna je njegova resnica, kot je pokazal Platon že pred tisočletjema.

Intelektualci morajo znati misliti in se morajo znati izražati, zato je njihovo delovanje v javnih prostorih pomembno. Dolžnost, ki jo imajo pred seboj, je zelo jasna: povej v javnih prostorih vse to, kar mora biti povedano, da se prostori ne bodo zaprli in bo konec z demokracijo.

Na zapisano dolžnost se javni intelektualci odzivajo s predanostjo javnemu delu, oblikovanju stikov z navadnimi ljudmi. V javnih prostorih tako širijo kritično misel in učijo ljudi misliti. Razmišljanje je njihovo delo, obenem pa je tudi privilegij, zaradi katerega so dolžni početi zapisano.

Javni intelektualci zato niso tehnični strokovnjaki ali izvedenci, niso filozofi, ki jih imenuje Russell technical experts in language and logic (prav tam, str. 38).

Resnično, tamle zunaj je veliko tehničnih ekspertov, ki so spretni v logiki, a jih nihče ne pozna in ne bere, če odštejemo akademike in nekatere študente, ki so jih prisiljeni brati. Take tehnične strokovnjake pogosto imenujejo tudi vodilni strokovnjaki; na primer vodilni filozofi. Toda to ne spremeni preprostega dejstva, ki sem ga pravkar zapisal. Morda so res vodilni, toda nikjer ni nikogar, ki bi jim sledil. Koga torej vodijo?

Ljudje, ki znajo misliti, potrebujejo ljudi, ki se hočejo od njih učiti misliti. Prav tako potrebujejo knjige bralce in predavanja slušatelje.  

Lahko torej rečemo, da znajo javni intelektualci misliti in da sprejemajo simbolni mandat, da učijo misliti še vse druge ljudi. In ljudje, ki znajo misliti, so resnično opolnomočeni in opremljeni za spopade za kapital.

Ljudje, ki se učijo misliti, nastopajo kot javni intelektualci, zato skupaj oblikujejo prostore, kjer nastopajo ljudje kot aktivni državljani (prav tam, str. 44).

V tem je bistvo opolnomočenja in emancipacije ljudi. Ko znajo misliti, niso več voljni sodelovati pri ideoloških praksah, kajti človek, ki se nauči misliti, se spremeni tudi kot osebnost. Ne spremeni se le kognitivno, miselno ali intelektualno. Daleč od tega! Spremeni se v celoti, kot človek, kot državljan.

Ljudje smo namreč zmožni misliti in ko mislimo v strogem pomenu besede, postaja naša najvišja in najsvetejša vrednota resnicoljubnost. Nastopamo v javnih prostorih in se povezujemo med seboj, združujemo se in se organiziramo proti vsem tistim ljudem, ki hočejo vladati ter imeti nadzor nad družbenim dogajanjem in kapitalom.

Med njimi so tudi ljudje, ki prav pozivajo k opolnomočenju ljudi. To je zelo zanimivo dejstvo, ki ga velja vedno znova kritično premisliti. Ljudje, ki znajo misliti, to seveda vselej že naredijo; vsi drugi pa se morajo tega šele naučiti. Prav od njih.