Naslov knjige, ki jo berem, je: Education and Capitalism: How Evercoming Our Fear of Markets and Economics Can Improve America's Schools. Spisala sta jo Herbert J. Walberg in Joseph L. Bast. Moja ideja je prav nasprotna od njune: kako lahko vračanje k človekovi naravi preseže kapitalizem in mite o svobodnih trgih, na katerih se je treba nenehno bati nekoga, s katerim tekmuješ, in tega, da ti bo zabodel nož v hrbet.

Izvrsten, dober in izjemno koristen paradoks naših življenj je, da živimo v okolju, ki se neprestano spreminja. To je zelo dobro. Zakaj je dobro? Ker smo evolucijsko narejeni za gibanje, spremembe, raziskovanje okolja, kar pomeni, da ne moremo natančno vedeti, kaj se bo dogajalo jutri – prav to pa tudi želimo. Želimo torej same spremembe, želimo nekaj, česar ne moremo vnaprej dobro poznati in predvideti. V tem je paradoks. Naši možgani so zato ustvarjeni za nenehno spreminjanje strategij raziskovanja sveta – in sebe. Po domače: za ustvarjalnost. Sodobna kognitivna znanost zato neprestano poudarja: ljudje smo dobesedno narejeni za vrednote, kot so spreminjanje in raziskovanje, za novo torej, za kreativnost. Nikakor nismo narejeni za mirovanje, za to, da se držimo starega kot pijanci plota, da hočemo nekam nazaj, da smo konservativni.

Paradoks šole pa je, da hočejo njeni zastopniki prediktivnost ali napovedljivost dogodkov, ki ne dosega evolucijske prediktivnosti, ki je tale: napovedljivo je prav spreminjanje, napovedljivo je raziskovanje, napovedljivo je odkrivanje novega, napovedljivo je nenapovedljivo. Evolucija je zares čudežna.

V človekovi naravi so zato spreminjanje sveta, v katerem živi, nepredvidljivost, raziskovanje in ustvarjalnost. Vsakdanje življenje ji pogosto ne seže do gležnja, ker hoče biti preveč predvidljivo in ozko določeno. Kljub temu nenehno poslušamo o naravi, naravnem, vračanju k naravi. Seveda je vse to le votla propaganda, ki poneumlja ljudi. Če bi se ti zares vračali k lastni naravi ...

Ljudje tako zmotno domnevajo, da zna vsak ekonomist že samo zato, ker je ekonomist, pojasniti delovanje takega sistema, kot je kapitalizem. V resnici je prevladujoče ekonomsko razmišljanje o kapitalizmu, ki ga poslušamo iz dneva v dan, bolj podobno astrologiji kakor znanosti. Podobno mislijo ljudje, da je vsak zdravnik dober diagnostik že samo zato, ker se imenuje zdravnik. V resnici je v diagnosticiranju zdravnikov veliko ugibanja, ki ne vodi nikamor, kar ve vsak pacient. Pojavi, ki jih raziskuje sodobna znanost, so namreč izjemno kompleksni, zato moramo nenehno študirati in prebirati knjige in se izobraževati na številnih področjih, ne le na enem.

Da bi nekaj pojasnili, moramo torej imeti veliko znanja. Malo znanja, ki ga ima vsakdo s končano fakulteto, preprosto ni dovolj. Po končanem študiju se namreč pravi študij šele začne, nikjer pa ni zapisano, da ljudje z diplomami v žepu sploh še resno študirajo.

Opisani princip s pridom izrabljajo mediji, ki ponujajo ljudem preproste in vedno enake razlage zapletenih pojavov na všečne načine, zaradi katerih jim spontano verjamejo. Na delu je vraževerje, čeprav ljudje sami od sebe ne mislijo, da jim ga ponujajo mediji, pa tudi lastniki medijev in upravljavci z njimi ne mislijo, da ponujajo ljudem vraževerje, saj verjamejo, da jim prodajajo čisto resnico ali pa vsaj njene dobre približke. Dogaja se tole: ljudje nenehno pojasnjujejo svet okoli sebe, vendar se redko vprašajo, zakaj se njihove razlage ne ujemajo z realnostjo, zakaj ne vedo, kakšna je realnost, in zakaj ne vedo, zakaj ne vedo. Oglejmo si skorajšnji primer.

Leto 2016 je najbolj toplo leto, odkar ljudje merijo temperature. In v ZDA je zmagal na predsedniških volitvah Donald Trump. Sta dejstvi kakorkoli povezani? Seveda sta, kajti novi ameriški predsednik je oni dan rekel, da v resnici nihče ne ve, ali so podnebne spremembe resnične ali ne. Nihče ne ve, kar naj bi pomenilo, da Nobelovi nagrajenci za fiziko vedo o podnebnih spremembah tako malo kot osnovnošolci ali moja pokojna stara mama?

Donald Trump je zaradi svoje kognitivne preprostosti nevaren, nevarne pa so tudi podnebne spremembe, ki bodo še hujše, ker ameriški predsednik ne bo storil ničesar, da bi ljudje zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Zopet bo na delu premajhna in premalo radikalna vednost, vnovič se bodo ljudje zadovoljevali z malo vednosti v obliki klišejev in mnenj.

Danes potrebujemo radikalno vednost bolj kot kadarkoli doslej. Potrebujemo novo vednost, za katero smo ustvarjeni, za katero nas je ustvarila narava.

Konec novembra je zato 2500 znanstvenikov z vsega sveta poslalo Trumpu pismo, v katerem ga opozarjajo, da bo naletel na odpor znanstvenikov z vsega sveta, če bo zares odstopil od dogovorov o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov v ozračje.

Ob koncu leta so kljub temu tudi nam v Sloveniji predvidljivo postregli s staro pravljico za novo leto. Na televiziji smo tako lahko videli številke, ki kažejo, da vse raste: potrošnja gospodinjstev raste, BDP raste, količina prodanega blaga raste, število zaposlenih raste, investicije rastejo. Podatki so predvidljivi, ker je za božič in silvestrovo treba dati ljudem nekaj upanja, kajti tako pravijo piarovci, pravljica, ki jih spremlja kot razlaga, pa je tudi potrebna, ker tako pravijo optimisti. Resničnost je kajpak bistveno drugačna, a o njej ne nameravajo govoriti. Kakšna je torej resničnost?

Resničnost kapitalizma je, da noben politik, enako velja za mainstream ekonomiste, ne ve, kaj se dogaja v globalnem kapitalizmu, in da je rast po polomu leta 2008 bistveno počasnejša, kot bi želeli. Danes zato še vedno nismo tam, kjer smo bili leta 2007, vendar nam nenehno govorijo, da se moramo veseliti rasti. Naj ponovim: po skoraj desetih letih še vedno nismo tam, kjer smo že zdavnaj bili!

Politiki in mainstream ekonomisti še vedno verjamejo, da je družba nekakšen mehanski stroj, čigar delovanje je naddoločeno s principi harmonije, ravnovesij med ponudbo in povpraševanji, stroj, ki torej dobro teče, če poskrbimo za optimalne pogoje njegovega delovanja.

Saj bi tako tudi bilo, če v družbi ne bi živeli ljudje, ki niso stroji in njihovega delovanja ne opisuje matematika. Kar imajo ljudje med seboj, daleč presega še tako sofisticirane matematične modele, zato mainstream ekonomisti ne morejo napovedovati dogajanj v družbah, ki niso niti približno podobne svobodnim trgom.

Kot rečeno: ljudje smo evolucijsko narejeni za nepredvidljivost, kreativnost in za spreminjanje. Noben stroj na tem svetu, pa če mu tisočkrat obredno rečejo, da je pameten, niti približno ne more biti ustvarjalen, kot so ustvarjalni ljudje po naravi.

So ustvarjalni, dokler jih ne zatrejo. Predvsem v družinah, ko so še čisto majhni in jim starši nenehno dopovedujejo, da niso dovolj dobri, pridni in ubogljivi, potem pa še v šolah, ki so predvidljivo iracionalne, zato silijo učence v medsebojno tekmovanje, bitko za ocene in točke in kredite in vse drugo, kamor sodijo učenje podatkov na pamet, ponavljanje za učitelji in strah pred ocenami, namesto da bi jim učitelji omogočali pogoje za ustvarjalno, kreativno in nepredvidljivo delo, za odkrivanje in ustvarjanje novega, drugačnega in boljšega, za uživanje v sami ustvarjalnosti.

Ali kot bi rekel Andy Clark: možgani so kakor statistična goba (statistical sponge), ki jo oblikujeta individualno učenje in evolucijska dediščina, da zaznavajo in pojasnjujejo ustrezne (relevant) razsežnosti sveta.

Poudarek je na besedi ustrezne.