Učenec v ameriški šoli. Test. Vprašanje: Opišite situacijo, ko si številni ljudje nekaj delijo, vsi pa imajo od tega koristi. Učenčev odgovor: komunizem.

Predstavniki slovenskega šolstva so se pred kratkim na vsa usta hvalili pred televizijskimi kamerami, kako zelo dober šolski sistem imamo, ker so se naši učenci in dijaki dobro odrezali na nekih mednarodnih tekmovanjih. Morali bi biti bolj pošteni in natančnejši: dobri rezultati na enem tekmovanju še ne pomenijo, da imamo dober šolski sistem. Rezultati pomenijo zgolj to, da so se nekateri učenci in dijaki dobro odrezali na nekaterih preizkusih, kar pomeni, da so dobri oni sami, kar pa še ne pove ničesar o sistemu njihovega šolanja. Vsak učenec ima v glavi možgane in ti so zares dobri, medtem ko je šolski sistem, kakršnega poznamo v tej provinci, še vedno zavezan nekaterim principom, zaradi katerih gredo človeku kocine pokonci. Kljub takemu sistemu (!) imamo nekatere dobre učence, ne pa zaradi njega. Bravo, učenci!

Če hočemo dobro razumeti, kaj zmorejo učenci, moramo najprej dobro razumeti, kaj zmorejo njihovi možgani. Prav zato je skoraj neverjetno, kako malo se predstavniki šolskega sistema naučijo od sodobne kognitivne znanosti. Videti je celo, da nimajo prav posebne volje, da bi se učili od nje in da bi spreminjali šolski sistem, da bi deloval bolj usklajeno z znanstvenimi spoznanji.

Prvič. V šolah je še vedno čisto preveč učenja na pamet. Medtem ko kognitivna znanost vedno bolj poudarja, da so možgani evolucijsko narejeni za kreativno postavljanje hipotez, ustvarjalno reševanje problemov in proizvodnjo nove vednosti, v šolah pridno zasipavajo učence z velikanskimi količinami bolj ali manj abstraktnih informacij, ki jih možgani sproti zavračajo, kar pomeni, da se nikoli ne prebijejo do dolgoročnega spomina. Kakšna izguba časa in energije!

Drugič. Učenci pogosto rešujejo teste, v katerih so vnaprej predvideni točni odgovori na vprašanja (točne so seveda ure, odgovori pa so lahko natančni), ki bi bila lahko tudi inteligentnejša. Tako je zadnjič učenec potožil, da je moral na testu odgovarjati na vprašanje, kaj ve o nekem skladatelju. Rekel mi je, da o njem sicer nekaj ve, ker se je doma pred testom na pamet naučil, kar je povedala učiteljica pri pouku, ne ve pa natančno, kaj je hotela slišati. Na koncu je podčrtal, da o tem skladatelju še veliko več ve Wikipedija, na katero se bo obrnil, ko ga bo zanimalo kaj več. Vprašal me je tudi, zakaj postavljajo učitelji tako pogosto tako neinteligentna vprašanja, pa sem mu odvrnil, da morda učitelji niti niso toliko krivi, ker so le del sistema, v katerem morajo biti ubogljivi, vendar je bilo očitno, da ga odgovor ni preveč zadovoljil.

Naši možgani ne delujejo tako, da bi bili zadovoljni s takimi odgovori, kot jih pričakuje tudi tista učiteljica, saj jih je evolucija opremila za nekaj drugega: za novo reševanje vedno novih problemov. Ali kot piše Andy Clark v članku z naslovom Predictive brains, situated agents, and the future of cognitive science: možgani delujejo po načelu forest first, trees second. Najprej je torej gozd, šele potem so drevesa. V šolah pa je pogosto najprej veliko dreves, potem je še več dreves in na koncu so sama drevesa, medtem ko gozda učenci po navadi sploh ne uzrejo.

Tretjič. V šolah je vse preveč stresa. Učenci morajo nenehno ugibati, kaj bi učitelji radi slišali od njih, da bi jim ustregli, saj hočejo dobre ocene. In potem se učitelji pritožujejo čez učence, da se učijo samo za ocene! Kdo se tukaj spreneveda: saj je že sam sistem narejen za točke in ocene in kredite in natančno določene odgovore, ki jih učitelji radi slišijo, za učence pa je daleč najbolje, da se jih naučijo na pamet in jih potem stresajo pred učitelje! Učenci se učijo natanko tako, kot je treba, ker so razumna in inteligentna bitja.

Tak sistem poučevanja, učenja in ocenjevanja znanja preprosto ni narejen za razmišljanje, zato učenci pogosto razvijejo samoobrambni refleks, ki ga ohranijo vse življenje: ni dobro preveč razmišljati. Ni naključje, da od odraslih ljudi skoraj vsak dan slišim natanko tako izjavo.

Tudi dolgočasje je stres, kajti možgani so evolucijsko narejeni za dejavnosti, ne za nezanimiva in dolgovezna predavanja, ki ne prinašajo ničesar novega.

Tipični primer takega dolgočasja so predavanja, ki jih imam najraje: odpravim se na konferenco, potem pa mi hoče predavatelj X uro in pol počasi brati lastne diapozitive, natrpane z informacijami, ki jih projicira nekam na platno, kar pomeni, da si jih lahko preberem tudi sam, če želim. Tako 'predavanje' po navadi poslušam natanko tri minute, medtem ko večina uro in pol prenaša človeka in ne izrazi niti toliko spoštovanja do lastnih možganov, da bi ga prijazno pospremila z odra in mu priporočila, naj se nauči predavati, preden se vrne, in naj prebere kako dobro knjigo o možganih.

Težko je prenašati nezanimive učitelje in predavatelje, ki za povrh mislijo, da so jih drugi ljudje dolžni poslušati, obenem pa ne spoznajo, kako jih zaznavajo.

Človekovo zaznavanje sveta je precej drugačno, kot si navadno predstavljamo. Prepričani smo namreč, da možgani zaznavajo svet 'tam zunaj', in sicer tako, da se odzivajo na posamične dražljaje, ki jih dobivajo. V resnici pa je precej drugače, kot rečeno.

Možgani niso organ, ki se pasivno odziva na zunanje dražljaje, temveč so organska mašina, ki postavlja dobre hipoteze, kar je seveda nekaj drugega. Natanko zato se nevroni ne odzivajo na dražljaje, temveč na njihovo  kongruentnost z notranjimi cilji in napovedmi, postavljenimi na podlagi prejšnjih vnosov v sistem, kot pravijo Rauss et al. (cit. po Clark, str. 10).

Na podlagi sodobnih spoznanj o delovanju možganov moramo zato močno poudariti tole: starši, vzgojitelji in učitelji se pogosto povsem motijo, ker mislijo, da se otroci, ker so pač otroci, vedejo otročje in da razmišljajo po otročje. Motijo se, ker ne upoštevajo dejstva, da so v njihovih glavah možgani, ki delujejo po vseh principih, po katerih delujejo tudi možgani odraslih ljudi. Ali nekoliko drugače: otroci so že intuitivni znanstveniki in njihovi možgani spontano razvijajo teorije, zasnovane na dobrih temeljih, ki jih predstavljajo hipoteze in teze o svetu, v katerem delujejo.

Namesto da bi šole krepile intuitivne zmožnosti možganov učencev za razvijanje teorije, za filozofiranje in znanstveni način razmišljanja, je poleg vsega naštetega v šolah še veliko vraževerja, Cerkev pa bi najraje videla, da bi tja postavila še pridigarje in prisilila učence, da bi hodili k verouku in maši.

Ko se tako hvalijo z nekaterimi dosežki nekaterih učencev na nekaterih testih, vedno znova pozabijo povedati, koliko je med odraslimi ljudmi vraževerja, neracionalnih odporov do filozofije in nepoznavanja znanstvenih načinov razumevanja sveta. Človek dobi občutek, da nekateri ljudje sploh niso nikoli hodili v šole. Ali pa je med ljudmi polno odporov do knjig in branja, razmišljanja, znanosti in filozofije prav zaradi šolanja, ki pomaga oblikovati subjektivnost, od katere se pričakuje, da bo v glavnem tiho. In da bi bil človek tiho, ni treba razmišljati.