Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.

In kaj sploh praznujemo?

1. januar – dan, ki ne na nebu ne na Zemlji ne označuje prav ničesar; le neki ljudje so se pred časom dogovorili, da se ta dan zadnja cifra datuma poveča za 1. S časom je nastalo zahtevno, izčrpujoče, nevarno in zdravju škodljivo obredje okoli trenutka sredi noči, ko naj bi se začel nov dan. Predniki bi se nam smejali. V starih časih se je nov dan v skladu z zdravo pametjo začel ob svitu. Zdaj pa ne praznujemo niti polnoči (trenutka, ki je enako oddaljen od sončnega zahoda in vzhoda), ampak zgolj dogovor o tem, kdaj naj bi polnoč bila (razen na nekaterih odsekih nekaterih poldnevnikov, če imamo ravno srečo, da praznujemo tam).

2. januar in 2. maj sploh nista praznika. Gre za službe prosta, a (posebej za ženske) pogosto delovna dneva, namenjena pospravljanju ostankov praznovanja in spravljanju k sebi (ker je bilo praznovanje tako čudovito, da smo čisto fuč). To sta tudi že prva praznika ki gresta nekaterim v nos. Vsi ostali so v tem oziru še dosti hujši …

… Razen 1. novembra. Glede te parade pretvarjanja, kiča in smetenja obstaja tako vsesplošno soglasje, da bi jo bilo treba imenovati »Dan slovenskosti«. A tudi tistim redkim, ki svojega odnosa do mrtvih ne razkričujemo živim, ampak ga ohranjamo zase, ta dan ni hudo. Vsepovsod, razen na pokopališčih, je mir kot na pokopališču. Ta dan se res lahko umirimo in svoje duše uglasimo z večnostjo …

Vsi ostali praznični dnevi so opomniki, da smo drug z drugim v vojni. Delimo jih na državotvorniške, verske in kulturnega.

Pravzaprav je vprašanje, ali je 8. februar kulturni praznik ali dan, ko pokoro za svoje grehe namesto z očenaši in zdravamarijami odslužimo z ogledom proslave. Ta dan morda praznujejo Prešernovi nagrajenci, tisti okoli njih se nažirajo in nacejajo, vsi ostali prebivalci pa trpimo zaradi še ene obupne proslave ali pa živimo, kot da je običajen petek zvečer, ki mu sledi sobota brez nedelje.

Glavna državotvorniška praznika sta 25. junij in 26. december. Ta dva nas ne razdvajata, ampak raztrajata. Eni hrepenijo po Jugoslaviji, ki je ni bilo in je ne bi več moglo biti. Drugi bi pokali od ponosa, če jih ne bi pestili priseljenci, tujci, begunci, Cigani in levičarji. Drugi/1 bi bili najraje pripojeni ZDA – državi, katere prebivalstvo sestavljajo izključno zgoraj našteti. Tretji dvomimo, da gre v primeru Slovenije še za državo, in se sprašujemo če je sploh kdaj bila. Praznika imata brata trojčka, rojenega 25. oktobra, ki pa je deloven, tako da se zanj le malokdo zmeni.

Stranski državotvorniški prazniki so 17. avgust, 15. september in 23. november. Takrat so se nam pridružili Pomurci z edino omembe vredno ravnino, in Pomorci s polovico edinega omembe vrednega zaliva (ali mi njim?). 'Naši' smo postali tudi Štajerci in Korošci z Mariborom (kasnejšim gospodarskim središčem Jugoslavije, ki pa so ga očetje naroda po osamosvojitvi razstavili in poteptali v tla, da ni več vredno omembe). Vsi trije prazniki obeležujejo dogodke, neobhodne za Slovenijo in Slovence. Kljub temu so ne le delovni, ampak pozabljeni kot mariborsko gospodarstvo. Če bi imeli »vrnitev Kranjske k matični domovini« ali »združitev Kranjcev z matičnim narodom«, bi bil prost tudi naslednji dan za treznjenje …

27. april je še en stranski državotvorniški praznik – praznik peščice še živih upornikov, ki vedo, za kaj je šlo, ker so bili zraven. Vsi ostali nimamo pojma in tudi ne praznujemo, ampak smo samo pametni in se drug z drugim kregamo v neskončnost …

Tudi 1. maj – praznik komunizma – je posvečen peščici upornikov, ki pa so že zdavnaj mrtvi in pozabljeni. Nihče ne praznuje njim v čast, ampak pije, kuri in poka s karbidom, ker se to pač počne.

27. april in 1. maj sta pravzaprav mejna praznika. Povezana sta z bojem za normalno državo, torej sta državotvorniška, pa tudi s komunizmom, ki je napol vera. Oba sta trna v peti tako kristjanom (vernikom v enega od edinih bogov) kot neoliberalistom (vernikom v enega od edinih –izmov). Ti ljudje niso sposobni pustiti ljudem, da praznujejo nekaj, česar sami ne praznujejo. To sta praznika boja, ki ne le ni končan, ampak se je spet začel … Tudi boj zanju je stalen. Za svoj obstoj se imata zahvaliti izključno peščici vplivnih ljudi, ki preprečujejo njuno ukinitev.

Vsi ostali prazniki, ki jih imamo, so verski. A tudi »verski« je preširoka beseda. Gre izključno za krščanske praznike. Kot takšni so sporni za vse nekristjane. Najbolj pristranski, pravzaprav protiustavni, so za Slovence, ki so pripadniki nekrščanskih ver. Sami namreč nimajo niti enega dneva, posvečenega svoji veri. Če hočejo kaj takega praznovati, morajo vzeti letni dopust. Do nevernikov so žaljivi. Trpeti moramo skupinsko blaznost, ko trume vernikov častijo pravljične like in bajeslovne dogodke. Jaz bi tudi rad doživel, da bi vsi imeli prosto na obletnico dneva, ko se je Pika Nogavička vselila v vilo Čira-čara, da bi jezdili konje in imeli na ramenih opice …

Res pa niso vsi krščanski prazniki posvečeni bajkam. To velja samo za katoliške. Praznika, posvečena protestantizmu, sta zelo stvarna. Zato pa – v skladu s slovenskimi prazničnimi običaji – razdvajata ljudi: to pot kristjane od kristjanov.

Primož Trubar pravzaprav ni jabolko spora le med njimi. Razdvaja bolj ali manj iste ljudi kot komunizem. Še dobro, da je njegov dan – 8. junij – delovni dan, da nimajo časa za kreganje.

Je pa zato prost 31. oktober – dan reformacije. Poleg tega, da raztraja kristjane, kristjane in komuniste, dela krivico tudi Trubarju. Njemu posvečen dan je deloven. Dan reformacije, ki obeležuje, kar je naredil nek Neslovenec v tujini, pa je prost.

Zdaj pa nam ostanejo samo še katoliški bajeslovni prazniki: »Jezusovo nazemljovzetje«, »Marijino vnebovzetje«, »Jezus postane zombi« in »Sveti duh obsede apostole«. Res, kaj so imeli v glavah očetje naroda, da praznik, posvečen dokazljivemu in za slovenstvo pomembnemu Primožu Trubarju, ni dela prost dan, prazniki, posvečeni nemogočim dogodkom, ki naj bi se zgodili bajeslovnim bitjem iz bajk nekega drugega naroda, pa so prosti? Ti prazniki upravičeno odbijajo tako drugoverce kot neverce – vse, ki nam krvoločne, gnusne in srhljive bajke ter krvavi pokoli verskih ločin zaradi malenkosti v obredju ne vzbujajo teka po prazničnih jedeh.

S prazniki so samo križi in težave. Bolje bi bilo, če bi jih ukinili, ljudem pa dali več dni letnega dopusta, ki bi jih lahko izkoristili, kadarkoli bi hoteli praznovati nekaj, kar se zdi praznovanja vredno nam.