Tovariši in tovarišice! Na praznično jutro berem knjigo, kot se spodobi: Jesus Before the Gospels: How the Earliest Christians Remembered, Changed, and Invented Their Stories of the Savior. Spisal jo je izvrstni Bart D. Ehrman, izšla pa je pri založbi HarperOne, in sicer pred kratkim. Temeljna zamisel? Vloga spomina pri pripovedovanju zgodb o Jezusu in njihovem širjenju med ljudmi, vloga pripovedovalcev in vloga poslušalcev. Preden so cerkvene avtoritete spolirale uradne zgodbe o Jezusu in jih priredile za svoje oblastne potrebe, so si namreč ljudje sami pripovedovali zgodbe o njem in njegovem delovanju. Neprimerno zanimivejše in radikalnejše! Zakaj? Sledi odgovor. Obenem berem še eno izvrstno knjigo z naslovom The Verso Book of Dissent: Revolutionary Words from Three Millenia of Rebellion and Resistance; uredila sta jo Andrew Hsiao in Audrea Lim. V novem letu tudi vam privoščim mnoge dobre knjige in veliko etičnosti v bojih zoper nepravičnosti in krivice.

Bodite torej zvesti Jezusovemu nauku. Satan je namreč zastopnik naturalistične religije, ki jo človeško bitje z lahkoto in mimogrede sprejme za svojo, saj sporoča: Jezus je mrtev, smrt je končni cilj vsakega življenja, to je vse, Smisel življenja ne obstaja, zato uživajte tukaj in sedaj, ne zadržujte se, ne otežujte si po nepotrebnem življenja z odrekanjem.

Toda ne pustite se pretentati, kajti bistvo Jezusovega poslanstva ni njegovo mrtvo telo, temveč je sveti duh, je njegova vrnitev, je prihod, je torej to, kar se zgodi po smrti, je ljubezen. Jezus je avtoriteta, zaradi katere lahko človek verjame v novo, v nov začetek, v vračanje. Natanko v tem je smisel verovanja, zaupanja in obljube.

V teh temnih časih, ko je dan vedno krajši, noči pa so daljše in daljše, je dobro vnovič premisliti naravo globalnega kapitalizma, ki nam obljublja več svetlobe, čeprav se dnevi dokazano krajšajo, sam razmislek pa nam je lahko v pomoč pri razglabljanju, kako so taki avtorji, kot so Hutcheson, Hume in Smith nekoč razumeli moralo, solidarnost, imaginacijo in celo empatijo, zavedajoč se, kako velike težave imajo ljudje s tujci, pred katerimi se danes branijo celo z zidovi, bodečimi žicami in ograjami. Natanko v tej perspektivi zato prihaja do polnega izraza Jezusova ljubezen do vsakega človeka in celo do tistega, ki ga sovražimo, ter Kantova zapoved, da velja ljubezen za vse ljudi, ne le za tiste, ki so nam blizu in se z nami strinjajo. Komunizem je v tej luči edina prava alternativa kapitalizmu.

Etika je zato etika ljubezni do drugega. Jezusov simbolni mandat je tako svetla luč v temi globalnega kapitalizma, saj predstavlja revolucionarno upanje, ki je kajpak daleč onkraj decembrskega potrošništva in klišejskega izrekanja dobrih želja.

Tudi če se sliši absurdno, verjamemo in upamo, da bodo pravičnost, svoboda in solidarnost zgodovinski zmagovalci. Liberalne reforme, ki jih zagovarjajo zagovorniki neoliberalizma, namreč ne morejo doseči tega, kar lahko doseže zvestoba Jezusovemu nauku.

Kaj torej pomeni zvestoba Jezusovemu nauku?

Na prvi pogled je sodobni neoliberalizem čisto utelešenje Jezusovega učenja: bodite odprti do drugih ljudi, bodite pošteni do sebe, odkrijte svoj pravi jaz, odprite srca in oči, da boste videli resnico sveta, da ne boste tavali v temi, bodite kritični in samostojni misleci, da vas ne bodo zapeljali. Sam kapitalizem nas torej prek zagovornikov nagovarja, kot bi nas nagovarjal Jezus: bodite kreativni, sledite svojim sanjam, bodite pogumni in samozavestni, ne dovolite, da drugi manipulirajo z vami, spoštujte se, bodite moralni in verjemite v vrednote. Kaj je narobe s takim naslavljanjem na potrošnike in delavce, od kdaj je neoliberalni kapitalizem utelešeno krščanstvo in uresničevanje najvišjih vrednot?

Saj v resnici ni, le zdi se, da je. Prav zato je dobro natančno premisliti Jezusovo delovanje in govorjenje, ki sega onkraj imaginarijev, fantazem in ideoloških praks.

Jezus namreč zares zagovarja in zastopa odprtost, toda ali res lahko verjamemo, da zastopa odprtost do čisto VSEH ljudi? Jo zastopa tudi v odnosu do Hitlerja? Kaj bi sploh pomenila odprtost do Hitlerja, Eichmanna, Heidricha in drugih nacistov? Da gremo z njimi na kavo ter demokratično in odprto razpravljamo o 'dokončni rešitvi judovskega vprašanja' in tehničnih podrobnostih, ki jih je še treba doreči, preden bi pobili čisto vse?

Tu je velika težava številnih zagovornikov krščanstva. Jezus je namreč odprt, vendar je obenem tudi povsem predan cilju, h kateremu gre. Odprtost je zato vselej tudi svojevrstna zaprtost, če hočeš priti do cilja. Ne moreš biti večno zgolj odprt do vsega in vsakogar, ki pride mimo, saj se potem sploh nikamor ne premakneš. Pomembna je pot in pomemben je cilj.

Jezus ima simbolni mandat, ima cilj, ima pot in ve, kaj hoče. Natanko v tem prepoznavamo pomen odprtosti in poštenja do sebe: človek ima v življenju cilj onkraj potrošništva, zabave in polnjenja želodca. Biti pošten do sebe najprej pomeni biti zvest takemu cilju. Ne sebi torej, temveč cilju, ki je vselej zunaj človeka, saj ne obstaja v njegovi notranjosti. 

Govorim torej o paradoksu. Jezus je ustvarjalen prav zato, ker je povsem omejen, ker ima natančno določen cilj pred seboj, mandat, ker je njegova pot strogo začrtana. Ustvarjalnost zato ne pomeni, da človek blodi naokoli kot pijana kura in dela najrazličnejše stvari ali celo vse, kar bi hotel, kot se reče. Ne, prav nasprotno je res: ustvarjalen je šele človek, ki je zvest, ki se drži poti, ki vztraja in je na tej poti voljan plačati ceno, ki torej želi natanko to, kar je treba želeti.

Jezus nas v teh decembrskih dneh zato ne nagovarja, naj se preganjamo po trgovinah in zapravljamo, da bi zadovoljili svoje želje, ne sporoča nam, da je bistvo odprtosti v skupnem pohajkovanju ob stojnicah in skupno občudovanje lučk. Daleč od tega.

Jezus nas pravi, naj bomo zares odprti, ne le na videz, naj zares prisluhnemo resnici in ljudem, ki govorijo o njej, ne le na pol. Šele tako pripravljeni in opremljeni smo ljudje zreli za naslednji korak, ki ga prav tako zastopa Jezus.

Jezus namreč ni zgolj človek, ki prijazno posluša trpeče ljudi, jih tolaži, naredi kdaj pa kdaj kak čudež, koga pokliče od mrtvih, ampak je predvsem nekaj drugega.

Jezus je človek, ki s svojim delovanjem, ne le z govorjenjem, sporoča tole: naj vas ne zapeljejo s pozivi k iskanju notranjega pravega jaza, kajti resnica je tam zunaj, je v odprtem pogovarjanju z drugimi ljudmi, je v oblikovanju novih institucij, novih prostorov za javne rabe uma, novih družbenih gibanj, v ustvarjanju novega družbenega življenja, v odgovornosti do drugega.

Namesto navznoter je zato pravi kristjan obrnjen navzven. Jezus namreč ne misli na oblikovanje 'avtentičnih jazov' in 'močnih osebnosti', ki 'uspevajo' v življenju, temveč misli na ustvarjanje 'avtentičnih občestev'.

Cilj je torej organiziranje novega občestvenega življenja, ne pa pogrezanje posameznikov vase in iskanje notranjih zadovoljstev, miru in harmonije. Jezus zato pravi, da ni prišel, da prinese mir, temveč je prišel z mečem, prišel je, da razdeli, ne pomiri.

Šele taka razdelitev omogoča to, k čemur poziva sveti Pavel v pismih Korinčanom, Galačanom in Rimljanom: postanite eno v Jezusovem telesu.

V tem je obljuba novega življenja, ki ga ne tlači in zatira udinjanje kapitalizmu z navidezno prijaznim obrazom. Za vse to pa najprej potrebujemo nove oblike organiziranja, nove oblike skupnega delovanja, skupnega upiranja in skupnega načrtovanja prihodnosti, kajti najslabše, kar se nam lahko zgodi, je, da se vsak izmed nas ukvarja kot mali investitor ali vlagatelj in menedžer s seboj, s svojo eksistenco, za vse drugo pa mu je kratko malo vseeno, kar pomeni predvsem tole: meni je vseeno za druge ljudi, njim pa je enako vseeno zame.