{facebook http://za-misli.si/images/bog.jpg}

UDK:

Izvleček

Marijan Gerdej, OČE NAŠ. Izvirnik v slovenščini, izvleček v slovenščini in angleščini, povzetek v angleščini.

Tekst  molitve Oče naš, ki ga najdemo v prevodih  v svetega pisma, je različen in avtor pokaže, kakšni bi morali biti popravki. Avtor prikaže tekst očenaša in nakaže razlike v prevodih še posebej v pojmovanju nebes, na koncu pa je v sedanjem tekstu poziv Bogu, da nas vpeljuje v skušnjavo.

UDC:

Abstract

Marijan Gerdej, OUR FATHER. Original in Slovenian, abstract in Slovenian and English, summary in English.

The text of Our Father found in translations of the Bible is different and author shows the corrections. The author shows the text of Our Father and presents the difference in translation, especially in representing of heaven, but in the end is, however, appeal to the God who would leads us into temptation.

Uvod

V evangelijih ali v Novi zavezi se nahajata dve besedili molitve, katero je Jezus priporočal zemljanom. Besedili sta ponekod skoraj povsem drugačni od očenaša, kakor so nas učili kateheti ali kakor molimo pri maši. Zakaj je tako, ne vem; tukaj pa želim pokazati, kako bi molitev morala izgledati, a je to zelo težko, ker smo že skoraj dva tisoč let narazen od nastanka Očenaša.

Besedilo molitve Oče naš, ki ga priporoča rimo katoliška cerkev, je v prvem delu celo proti Bogu, saj Boga imenuje za tistega, ki dela hudo: in ne vpelji nas v skušnjavo. Bog pa res ne more biti tisti, ki bo človeka skušal, ampak nasprotno od tega ga odvrača in od skušnjav varuje. A cerkev noče spremeniti besedila, ki je lahko njej in vernikom v sramoto, po drugi strani pa verniki kar naprej molijo žaljivo molitev.

Oče naš po evangelistu Mateju

Besedili, ki navajata molitev Oče naš, se v Novi zavezi[1] nahajata na dveh mestih. Najprej jo navaja evangelist Matej. Pred molitvijo Oče naš, Jezus pravi: »Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem.[2]  Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu očetu, ki je na skritem.[3] In tvoj Oče, ki vidi kar je skrito, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte,  kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. … Vi torej molite takole:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečuje naj se tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas hudega« (Mt 6, 5-13).

Že v tem obrazcu molitve je pravo besedilo, ki Boga ne prikaže kot tistega, ki človeka skuša, ampak ga človek prosi »ne daj, da pademo v skušnjavo«. Po drugi strani nas pa na nadloge in preizkušnje opominja tudi »Jakob, služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa« (Jak 1, 1): »Blagor človeku, ki zdrži preizkušnjo! Ko bo namreč preizkušnjo prestal, bo prejel krono življenja, ki je obljubljena tistim, ki ga ljubijo. Nihče naj v preizkušnji ne govori: »Bog me skuša«. Bog namreč ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša. Vsakega skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Ko poželenje spočne, rodi greh, storjeni greh pa rodi smrt« (Jak 1, 12-17).

Čudno se mi zdi, da tega odlomka iz Jakobovega pisma katoličani ne poudarjajo, se zdi kot da ga ne bi poznali ali pa ga hote izpuščajo tudi v bogočastju, saj kolikor poznam besedila v odlomkih božje besede med berili, tega nikjer ni in ne pride v poštev ne v celem letu in ne v triletni periodi. Po drugi strani pa Jakobovo pismo »kritizira« tak Očenaš, ko ga predpisujejo, tako za molitev kot za liturgijo. Zato kaže Jakobovo pismo prav pravilno razumevanje očenaša, še posebej katoliške inačice: in ne vpelji nas v skušnjavo, kakor molijo, da bi jih celo Bog vpeljeval v skušnjavo. To se mi zdi povsem satansko, saj nam Jakob izrecno pravi: Bog namreč ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi nikogar ne skuša. Zakaj mu potem katoliki dajejo takšen namen v spremenjenem besedilu od tistih v evangeliju?[4]

Očenaš po evangelistu Luki

Naslednji odlomek molitve se nahaja pri evangelistu Luki. Besedilo očenaša je krajše od Matejevega, vendar pravilno navaja, da naj Bog ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Torej spet nasprotno, kakor katoliki dandanes molijo v očenašu.

Ko je Jezus na nekem kraju molil, ga je eden izmed učencev prosil, naj jih nauči moliti. »Dejal jim je: Kadar molite, recite:

Oče! Posvečuje naj se tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

in odpusti nam naše grehe,

saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan,

in ne daj, da pademo v skušnjavo!« (Lk 11, 2-4).

Ostala dva evangelista (Marko, Janez) pa ne navajata molitve očenaša. Matej in Luka pa navajata različni besedili, a nobeno od teh besedil ni takšno kot je današnji Očenaš, ki ga predpisuje rimska cerkev.[5]

Dandanašnji Oče naš

Ta (dan)današnji Očenaš, ki ga izgovarjajo ali molijo tudi pri maši,[6] je torej povsem drugačen, kakor ga imata zapisanega evangelista Matej in Luka. Od kdaj je ta inačica, ki je uradno zapovedana od RKC, ne bom ugotavljal. Povem pa lahko le, da ta Oče naš ni pravi in je prirejen. Prirejen je posebej v razliko od zapisa v bibliji, a se ob to veliko različnost in napačnosti nihče ne spušča. In nikogar ne moti, saj se nihče ne vprašuje, da z molitvijo Očenaša obtožuje Boga, da nas vodi v skušnjavo. Res čudno, kako torej molijo.

Kakšen (naj) bi bil pravi Očenaš

Pravi očenaš bi se moral glasiti vsaj tako kot ga predstavljata evangelista: Če pa pogledamo sedanji Oče naš, katerega besedilo je naredila RKC, potem bi se moral pravilneje glasiti:

Oče moj in oče naš,

ki si v raju.

Posvečeno bodi tvoje ime,

naj pride k nam tvoj raj,[7]

zgodi se tvoja volja,

kakor v raju tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh in zdravje,

in odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,

ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

To bi bila prava molitev, če že ne molimo tako kot je zapisano pri Luku in Mateju.  Toda najprej naj povem, da Bog oče ni samo oče naš, ampak je najprej oče moj, če me je bil ustvaril, šele potem, ko je moj, je tudi naš. To v sedanjem besedilu ni poudarjeno. Lahko bi pa bilo, če bi katoliki in seveda tudi drugi hoteli vedeti kaj o tistem, kar naj bi jih bil Jezus (po)učil, kakor je zapisano: Kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih…

Tudi navajanje in celo molitev o kraljestvu je zgrešeno. Jezus govori le o nebesih in nas nanje pripravlja, zato ga prosimo, da pridemo v nebesa in da naj pridejo nebesa k nam, ne pa v kraljestvo. Vendar pa nebesa dejansko predstavljajo raj. Nebesa so človeška predstava raja, še posebej, ko nebesa poimenujejo nebeško kraljestvo. Prav gotovo ni cilj človekovega življenja kraljestvo, ampak (živimo in delamo za) nebesa ali raj. Zakaj se je tu znašlo kraljestvo, ki je povsem človeško rečeno in je povsem zemeljska in človeška ustanova, kakor na primer republika, cesarstvo ali karkoli drugega, s čemer določajo državo, ne vem.

Jezus zagotovo ni mislil na kraljestvo, ki je povsem človeška zadeva in predstava, kakor bi si naj človek predstavljal ustroj ali organizacijo družbe: na vrhu kralj in (vsi) njegovi, potem njegovi uslužbenci, nato podložniki, in podobno, vse po človeški podobi. To pa ni božja podoba nebes (raja). Nebesa (raj) bodo povsem druga(čna): tu bo vladal Bog, ki ni kralj, ampak Oče! In vladal bo sestram in bratom, ki si dobo med seboj povsem enaki. Tu ne bo nobene hierarhije, kakor nam jo sedaj predstavljajo. In tega človek skoraj ne vidi ali le nekateri, in še to celo stežka. V nebesih bo Oče Bog in tisti, ki si bodo nebesa zaslužili. In ti bodo med seboj povsem enaki, ne pa v nekem hierarhičnem redu, kakor si »nebeško kraljestvo« sedaj predstavljajo hierarhično razdelani pridigarji v sedanji cerkvi ali nam ga tako skušajo predstaviti! To pa je silno zmotna predstava.

Po drugi strani pa zagotovo lahko rečem, da se je Jezus branil, da bi ga klicali za kralja. Bil je pastir in bil je učenik, ne pa kralj. Kdaj in kje se je pa predstavil za kralja? Nikjer in nikdar. Čeprav je Jezus rekel, da »moje kraljestvo ni od tega sveta« (primerjaj Jn 18, 36) in je torej govoril o kraljestvu, prav gotovo ni mislil na kraljestvo v človeškem pomenu organizacije družbe, kajti jasno je rekel: »moje kraljestvo ni odtod« (primerjaj Jn 18, 36).[8] Jezus tudi kralj ni bil, saj je na trditev Pilata: »Torej si vendarle kralj?«, odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj« (primerjaj Jn 18, 37)[9]. Jezus se nikoli ni imel za kralja, saj je govoril učencem, da je učenik in pastir, ne pa kralj. Da naj bi bil kralj, to izhaja iz bibličnih zapisovalcev in prevajalcev skozi dve tisočletji, ki bili prej podobni raznim jebusejskim prerokom, ki so si Jezusa zamišljali kot mogočneža, ki bo Izrael ali Jebusej popeljal v svetovno slavo na tem svetu.[10]

Na žalost so si Jezusa zamišljali kot mogočneža, kot kralja in silnega vladarja, ki bo Jebusej popeljal v svetovno prevlado nad vsemi narodi, zato se v besedilu biblije kar naprej pojavlja kraljestvo, namesti nebes ali raja. To se vidi tudi dandanes, ko se sionisti izživljajo nad drugimi narodi.[11] Zdi se, da so pisci evangelijev kar suženjsko zamaknjeni v besedo kraljestvo, prav tako pa tudi razni teologi in razlagalci biblije, da ne govorimo kakšni cerkveni organizatorji, da celo skladatelji,[12] ki so hoteli iz Jezusa narediti kralja. In so mu dajali kraljevsko moč, namesto očetovske, kakor molimo, kot nas je Jezus (na)učil: »Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi kar je skrito, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte,  kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili«. S tem je tudi Jezus označil, kje naj človek moli in da naj si za molitev ne zida svetišč, ampak to opravi v svoji sobi, kar je navedeno tudi v drugi božji zapovedi, naj si človek ne dela podobe tega, kar je na nebu in zemlji in naj tega ne moli in temu ne služi (5 Mz, 20, 3-6).

 Sklep

Ob sklepu tega prispevka moram reči, da tudi prevodi biblije kažejo na neskladnost besedila Očenaša in se prevodi že sedaj ne ujemajo. Angleška verzija[13] dobesedno navaja takšen prevod kot ga verniki dejansko molijo pri maši ali v zasebni molitvi, saj molijo »in ne vpelji nas v skušnjavo«, kakor prevajajo nekateri biblični prevodi. Slovenski prevod[14] pa pravilno prevaja »ne daj, da pademo v skušnjavo«, kar je pa nasprotno drugim bibličnim prevodom.

Zakaj je tako, se v to ne spuščam. Prav pa gotovo ni, da Boga zmerjamo kot da bi bil satan, ki bi nas vpeljeval v skušnjavo, kakor to izhaja iz liturgične molitve Očenaš. Bog je Oče, ki je vsemogočen, ljubezniv, dobrotljiv, torej povsem nasproten temu, kakor si ga predstavljamo, saj si ga nekateri še posebno zlobno in pogansko. Da se pa to zmerjanje Boga vleče že stoletja in brez zdravega razmišljanja teologov in cerkvene hierarhije, pa je povsem drugo vprašanje. A le zakaj?

 Bibliografija

Sveto pismo stare in nove zaveze. Ekumenska izdaja z novim prevodom Nove zaveze. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1995.

http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl

 Summary

Our Father

The text of the pray Our Father is questionable because in that pray is some not clear meanings. The text of Our Father is:

After this manner therefore pray ye: Our Father which art in heaven, Hallowed be thy name. Thy kingdom come. Thy will be done in earth, as it is in heaven. Give us this day our daily bread. And forgive us our debts as we forgive our debtors. And lead us not into temptation, but deliver us from evil: For thine is the kingdom, and the power, and the glory, for ever. Amen.[15]

At first I must say something for the beginning of the pray. Our father must begin with My Father because I pray the Father, and then must come Our Father.

Secondly, Jesus did not mean kingdom as a social meaning as we Earth’s people mean and determine, but Jesus means heaven (paradise) and he spoke in that meaning. Jesus had not meant the kingdom with God who would be king, but Jesus meant the heaven, where the God and my and our Father is there and we as sisters and brothers! The text of Holy Bible changed through centuries and Rome Catholic Church accepted and defined the Vulgate, which was made in 5^th Century. Jesus was master and shepherd and not the king.

Thirdly, the expression “lead us not into temptation” is more Satanism as of Jesus. The Slovenian Bible[16] has a different translation as it is in The Holy Bible – St. James version.[17] In mentioned Slovenian version that part is translated: “and do not give us to fall in temptation”, which is quite differently, however, in the liturgical form remained translation that is in St. James Bible: “And lead us not into temptation”. But the God, my and our Father really do not lead us into temptation, while that formulation is Satanist and not of Jesus Christ.

And at last: There are translations which differ in today translations of the Bible. English version translate that God leads us into temptation and people pray in liturgy and everyday personal praying, while Slovenian version pray the God not give us to fall into temptation.

Why is that difference, I do not know and have no will or wish to represent or search that. I say only that Church and their theology must give all efforts not to scold the God but humbly pray him who is my and our Father…♦