“Terorizem je vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom/civilnim ustanovam v politične ali/in gospodarske namene. Izvajajo ga nedržavne skupine, posamezniki ali države. Terorizem je večinoma javno dejanje, saj s tem hočejo teroristi doseči čim večje število ljudi (s pomočjo sodobnih medijev, ki pokrivajo take incidente) in tako vplivati na širše javno mnenje.” (Wikipedija)

Vsako dejanje terorizma je nedopustno. Po svetu je bilo leta 2015 več kot 28.000 žrtev terorizma, leto poprej več kot 32.000, leta 2013 približno 18.000 itd. (Statista). V Zahodnem delu Evrope, kjer je strah zdaj največji, je bilo lani 175 žrtev terorizma, kar je še vedno precej manj, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Datagraver).

Vsaka žrtev terorizma je tragedija, vendar mediji vse takšne dogodke po 11. septembru 2001 napihnejo do skrajnosti. Čeprav je terorizem velik problem, pa ni največji in še zdaleč ne edini. Čeprav nas v zadnjih časih nenehno opozarjajo, da so spletna družbena omrežja (npr. Facebook) vir lažnih in napihnjenih novic, pa glavni (korporativni) mediji to v veliki meri počnejo že desetletja. Družbena omrežja nam v resnici omogočajo, da lahko dostopamo vsaj do nekaterih pravih, resničnih in kvalitetnih novic. A vrnimo se k naši temi.

Nevidni terorizem

Poleg omenjene vrste terorizma, ki ga vsi do najmanjše podrobnosti poznamo, obstaja še ena vrsta terorizma - nevidni terorizem. Ta terorizem ni dramatičen, saj ne pokajo bombe, povzroča pa velikansko število smrtnih žrtev in gromozansko trpljenje. Nevidni terorizem izvajajo države, korporacije, centralne banke, borze in mednarodne organizacije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad itd.), ki s svojimi politikami in ukrepi povzročajo, da stotine milijonov ljudi trpi, strada in umira v svetu, kjer je dobrin dovolj za vse.

Medije ta vrsta terorizma ne zanima. Ni dramatičnega Dogodka, ni eksplozij, ni reševalcev, ni utripajočih luči; je samo tiho, nevidno in počasno vsakodnevno umiranje tisočev. Zaradi posledic skrajne revščine, neprimernih bivanjskih pogojev in nedostopnosti zdravstvenih storitev, letno v svetu umre približno 15.000.000 ljudi oziroma 40.000 dnevno (Financing the global sharing economy, part two: the global emergency).

To je terorizem, ki ga ne moremo in tudi nočemo videti. To je terorizem, pri katerem tiho sodelujemo, saj pustimo svojim vladam, da počnejo oziroma dopuščajo takšno stanje - in to v našem imenu. Če bogate države zahtevajo od revnih držav odplačevanje gromozanskih dolgov, potem so neposredno odgovorne za tisoče in tisoče ljudi, ki v teh državah trpijo ali celo umirajo, saj državi zmanjka denarja celo za zadovoljevanje njihovih najosnovnejših potreb. Podobno je z davčnimi oazami, borznimi špekulacijami, neposredno krajo zemlje itd.

To so dejansko teroristična dejanja, saj gre za “organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom/civilnim ustanovam v politične ali/in gospodarske namene”, kot je zapisano v uvodni definiciji terorizma. Naj vas ne zavede: nasilje se ne izvaja samo z orožjem (vemo, da je za nasilje dovolj že beseda).

Ni moj namen zmanjšati tragedije katere koli žrtve terorizma (običajno gre za osebno ali družinsko tragedijo, morda tragedijo neke lokalne skupnosti; mediji in politiki pa ustvarjajo državno ali globalno tragedijo), vendar moramo imeti dovolj razuma in poguma, da se soočimo s tem obsežnim nevidnim terorizmom, ki ga glavni mediji sploh ne omenjajo. In ta nevidni terorizem je vzrok za pravi terorizem, saj so mnogi od milijonov jeznih in obupanih ljudi po svetu pripravljeni narediti tudi najhujša teroristična dejanja.

Povejmo najpreprostejšo rešitev in morda tudi edino: začnimo pravičneje deliti globalne vire. Povejmo to glasno svojim politikom. Rezultat globalne delitve dobrin bo zelo hiter in skorajda čaroben - lakota in revščina bosta postali zgodovina. Z odpravo lakote in revščine pa bo počasi odmrl tudi pravi terorizem.