“Ko nam zmanjka hrane, gremo nabirat riž v podganje luknje. Ko ga najdemo, ga naberemo v košaro. Domov se vrnemo, ko ga naberemo za eno vrečo. Naslednje jutro ga skuhamo, potem pa ga gremo spet nabirat. Bog ima veliko srce. Bdi nad nami in nam daje vse. Ko me vidi, kako iščem riž, poskrbi, da ga najdem. Brskam po podganjih luknjah, potem pa se vrnem domov.” (Človek: Na križišču dveh svetov, francoska dokumentarna serija, 2; 18. december 2016, 20.15, TVS 2) 

Dokumentarni film Na križišču dveh svetov (At the Crossroads of Two Worlds) je del širšega projekta francoskega avtorja Yann Arthus-Bertranda, ki se na izviren način poglobi v samo “bistvo, kaj pomeni biti človek” (Human). V tem delu - Na križišču dveh svetov - obširnega projekta Človek, avtor “raziskuje pomembnost delitve dobrin med ljudmi v svetu dveh hitrosti”.

V dokumentarnem filmu so slišane - zgoraj zapisane - besede indijske ženske, ki je opisala, kako običajno pride do hrane - leta 2015 (ko je bil dokumentarni film posnet). V času, ko se bogatejši svet mrzlično ukvarja z zapravljanjem milijard za darila, v imenu nekakšne “ljubezni do drugega”, se milijarde ljudi bori za preživetje, med drugim tudi tako, da podganam “kradejo” riž. In to v svetu iphonov, samsungov, facebooka, robotov, dronov, ogromnih nakupovalnih centrov, vesoljskih poletov, super-hitrih vlakov in drugih tehnoloških čudes.

A navkljub vsem čudesom tehnologije, ljudje ostajamo neobčutljivi in brezbrižni do bolečine drugega. Odgovornost do soljudi prepustimu drugim - dobrodelnim organizacijam, politikom, Združenim narodom. Neizmerno trpljenje ljudi, ki umirajo nedaleč od nas, nas v resnici ne gane zares. Razmišljamo o darilih (čeprav niti ne vemo več, kaj bi svojim bližnjim podarili), razmišljamo o jedeh, ki jih bomo postavili na praznično mizo, o okraskih itd. 

Koliko ljudi nima skorajda ničesar? Če pogledamo samo zadnje uradne podatke Svetovne banke, je leta 2013 na svetu v absolutni revščini živelo 766 milijonov ljudi (pomeni, da imajo na voljo manj kot 1,90 dolarja dnevno), zelo revnih ljudi pa je kar 1,932 milijarde (pomeni, da živijo z manj kot 3,1 dolarja dnevno). Med temi ljudmi jih dnevno umre približno 40.000, zaradi različnih vzrokov povezanih s skrajno revščino. Po nepotrebnem torej.

Medtem, ko malo nergamo nad politiki (doma, v gostilnah ali na družabnih omrežjih), se veliko bolj intenzivno ukvarjamo s tisoč-in-eno praznično malenkostjo. Sem ter tja podarimo kakšen evro za dobrodelne namene, a v resnici si ne želimo drugačnega, bolj pravičnega sistema. Če bi si ga v resnici želeli, bi pritisnili na politike in to bi lahko storili na mnogo načinov - s peticijami, pismi, telefoni, na ulici itd. 

Zahtevati bi morali nič manj kot pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Riž iz podganjih lukenj? V 21. stoletju? Je to vredno človeškega bitja?

Pa srečen božič!