Znanost se cepi kot drevo življenja. Za nestrokovnjake obstajata dve glavni veji, naravoslovje in družboslovje, za strokovnjake pa malo več. Vse te veje se delijo na vede, vede na področja, področja na panoge, panoge na … Vsak malo bolj zagnan in častihlepen predavatelj tekom življenja izumi svojo znanost. Ta po njegovi upokojitvi 'izumre' ali pa jo njegovi učenci proslavijo in slejkoprej razcepijo v nove znanosti.

Čas bi že bil, da bi znanosti priznale, da druga brez druge nimajo za burek, in bi začele podirati medsebojne pregrade, namesto da toliko truda vlagajo v gradnjo novih. Življenje je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje molekula DNK. Znanost pa je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje resnica …

Zakaj je zgodovina samostojna znanstvena veda? Se da razumeti katerikoli zgodovinski dogodek samo na podlagi zgodovinskih virov ali zgolj virov, ki izrecno popisujejo ta dogodek?

V starem mestnem jedru Maribora pride do zaprtja trgovine ali gostilne. Že čez 10 let bodo zgodovinarjem na voljo zgolj vest o zaprtju v časopisu, pest uradnih papirjev v arhivih upravnih organov, nekaj fotografij ter drobci spominov delavcev in strank v obliki ustnih poročil. Čez 100 let bodo samo še časopis ter kak pozabljen in zbledel uradni papir. Če bi se do takrat ohranila kakšna digitalna fotografija, bi bil to naravnost čudež … In kaj lahko ti viri zgodovinarjem povedo o utripu mesta, o poteh in opravkih prebivalcev v mestnem središču, o notranji opremi in vzdušju v prostoru, o kakovosti postrežbe in postreženega, o drugih krajih s podobno ponudbo, o dolgovih in drugih trenutnih življenjskih okoliščinah lastnika … skratka o vsem, kar je pomembno za presojo, zakaj se je dotična trgovina ali gostilna zaprla. Kako naj zgodovinarji iz teh virov razberejo:

- da so velika trgovska središča s pestrejšo ponudbo pritegnila dosti ljudi, ki bi sicer kupovali in se družili v mestnem središču, sploh ker se lahko tja pripeljejo, v staro mestno jedro pa ne, okoli pa so izključno plačljiva parkirišča;

- da imajo ulice mestnega središča 'vroče' in 'hladne' točke, ter da lahko trgovina ali gostilna na 'hladni' dobro posluje zgolj, če jo spremeni v 'vročo' in s tem preusmeri ljudi s sosednjih 'vročih' točk, ki se lahko zaradi tega spremenijo v 'hladne' (lep primer tega je Poštna ulica);

- da je Maribor v zadnjih 60-ih letih doživel tri uničenja (med 2. svetovno vojno je izgubil polovico stavb in mnogo domačinov, med drugim vse Nemce, ki so ga, kakršnikoli so že bili, do izgona soustvarjali; po osamosvojitvi je izgubil velike tovarne, ki so mu dajale značaj, ljudje v njih pa delo, ki jim je dajalo smisel; kar je še delovalo, pa je nekaj let nazaj pokopala gospodarska kriza, po kateri od duha Maribora ni ostalo nič), kar se pozna na kupni moči in brezvoljnosti tako trgovcev in gostincev kot njihovih strank.

Če hoče zgodovinar vse to razumeti, mora biti poleg zgodovine podkovan v mnogih družboslovnih znanostih, v pravu in denarjeslovju. Pa gre za nekaj, kar čez 10 let ne bo več pomembno niti za lastnika zaprte trgovine ali gostilne – zgolj za pogrešljivo ploščico v gromozanskem mozaiku dogodkov, ki skupaj nudijo sliko nekega obdobja. Kaj vse mora zgodovinar šele vedeti in znati, če hoče razumeti in ustrezno ovrednotiti dogodke, ki niso zgolj plavali s tokom zgodovine, ampak so ga usmerjali? …

Pomembna zgodovinska bitka, ki je začrtala nadaljnji tok zgodovine, torej ni samo zbir podatkov o vpletenih vladarjih in bistrih vojskovodjah ter številu in oborožitvi vojakov. Je tudi vedenje o delovanju vpletenih držav, o rudnih bogastvih in obrtnih mojstrih, o podnebju in uspehu preteklih letin, o pobiranju davkov, o prometnih poteh, o vojaškem pratežu, o vojaški službi in pogojih za delo, o oskrbi bolnikov in ranjencev … Lahko bitko na Neretvi razume, popiše in ovrednoti nekdo, ki se za potrebe raziskave ni seznanil tudi z osnovami kemije (razstreljevanje mostov) in fizike (mostogradnja)?

Seveda lahko in to se po zaslugi vrtičkarskih profesorjev in znanstvenikov tudi na veliko dogaja. Zato pa imamo družboslovje, kakršnega imamo: polnega raziskav in podatkov o stresnosti odziva posrednih in neposrednih prič na razstrelitve ali o razlikah med deležem nevojaškega prebivalstva, ki je žrtev gverilcev, in deležem, ki je žrtev redne vojske …

Družboslovje je izgubilo širšo sliko. Takšno, kot je zdaj, je resnično samo sebi namen in ne more družbi prav nič koristiti.

Naravoslovje po drugi strani nikoli ni imelo širše slike; vedno je bilo zaplata znanstvenih vrtičkov. Res se ta zaplata vztrajno veča, zelenjava na vrtičkih je vedno bolj raznolika, matematični plevel pa jih vedno bolj prerašča in povezuje. Odsotnost širše slike ni v naravi naravoslovja, ampak v odločitvi znanstvene srenje. Družboslovje se ukvarja z ljudmi, ki jih je bilo vedno težje pobijati in secirati, zapirati in nadlegovati, cepiti in hraniti s packarijo. 'Nečloveške' narave pa ni bilo treba zgolj opazovati, ampak so si lahko znanstveniki dajali duška z mesarjenjem. Lahko so jo razstavljali na poljubno velike kose, jih med seboj po frankensteinovsko mešali ter pisali doktorate o gradnikih, lepilu in novih spojih …

Naravoslovne znanosti (v širšem pomenu) tudi niso tako odvisne druga od druge. Da postaviš trden most, kakor kamen skala kost, ti ni treba poznati prehranskih navad podmostnih postrvi in poročnih običajev ljudi, ki bodo hodili čez. Za določanje starosti nekega fosila ni potrebno vedeti ničesar o tem fosilu; važno je le ustrezno ravnanje z vzorci. Tudi za odkrivanje črnih lukenj je večina matematike odveč; preostanek moraš znati le zato, ker ga vključuje študij, brez katerega te ne spustijo k teleskopu.

Naravoslovec je lahko obenem bedak in vrhunski strokovnjak. Če bi bilo vse v redu in prav, družboslovec ne bi mogel biti … Če naredimo lestvico znanosti od tistih, ki so lahko fahidiotske, do tistih, ki bi morale biti vseinkluzivne, imamo na njenih skrajnih koncih računstvo in novinarstvo. Novinarstvo bi moralo vključevati vse, v resnici pa je ravno tako fahidiotsko kot računstvo … Dejanska razlika med znanostmi je le, da se naravoslovje osredotoča okoli matematike, družboslovje pa se ne osredotoča okoli ničesar.

Matematika je večna, za vse enaka in nespremenljiva. Kot takšna je kolovodja znanosti, odporen na poskuse razvrednotenja s strani vernikov. Naravoslovje si po njeni zaslugi utira pot v neznano in redno odkriva reči, ki se jih da spremeniti v denar. Danes, ko je donosnost edino merilo vrednosti, ga to ohranja pri življenju.

Družboslovje bi se moralo osredotočati okoli zgodovine. Preteklost je prav tako večna, za vse enaka in nespremenljiva. A ker jo omejeni fahidiotski zgodovinarji izkrivljajo, odkar obstaja, je razvrednotena. Iz istega razloga je razvrednoteno celotno družboslovje. Ker takšno kljub rednim prebliskom modrosti ne odraža resnice, je neučinkovito, nedonosno in počasi crkuje.

Če družboslovje ne bi bilo fahidiotsko in vase zazrto, bi se učilo iz zgodovine in z njo vred črpalo iz naravoslovja. Pridobilo bi široko znanje in doslednost. Tako ne bi bilo več sluga vsakokratnemu duhu časa in prostora, ampak bi se približalo resnici …

Zakaj je družboslovje v kapitalizmu drugačno kot v socializmu, v islamskih deželah drugačno kot v budističnih, v diktaturi drugačno kot v sužnjelastniški demokraciji? Zakaj ženske obravnava drugače kot moške, reveže drugače kot bogataše? Zakaj na domače in sodobne odklone gleda drugače kot na tuje in pretekle? Zakaj mu gladko dol visi za značilnosti, potrebe, pravice in dobrobit živih bitij, ki niso ljudje? …

Družboslovje, ki bi si zaslužilo uvrstitev med znanosti, bi prepoznavalo vzorce v razvoju posameznikov, družin, skupnosti, podjetij, držav in civilizacij. Razumelo bi, kako do nekega stanja pride, v kaj se lahko to stanje razvije (in kako) ter v kaj se ne more (in zakaj). To mu ne bi omogočalo le razumevanja sedanjosti, ampak tudi napovedovanje prihodnosti.

Vladarji, ki bi hoteli to še nekaj časa ostati, in strici iz ozadja, ki bi hoteli dobro svojim vnukom, bi takšno družboslovje visoko cenili in bogato plačali. Ekonomija ne bi bila vera, ki vztrajno tolče mimo, ampak znanost, ki bi vsakemu državljanu jasno predočila, kje bodo on in njegovi sodržavljani ob trenutnih predpostavkah čez toliko in toliko let.

Tudi naravoslovci bi se od takega družboslovja lahko marsičesa naučili. Še bolje – vsi znanstveniki bi lahko delali skupaj, kot predani svečeniki ene vere v nujnost iskanja resnice. Na sredini med naravoslovjem in družboslovjem so za našo prihodnost najpomembnejše znanosti: o življenjskih okoljih, vključno s podnebjem, o živih bitjih, vključno z vrsto brezrepih opic, ki ji pripadamo, in o medsebojnih odnosih in vplivih vsega tega.

Podnebni modeli potem ne bi bili več uganke, ampak bi vključevali tudi natančno oceno prihodnjega odziva ljudi na podnebne razmere. Tako bi že danes točno vedeli, kakšna bo stopnja našega onesnaževanja in uničevanja življenjskega okolja ter kakšen bo medsebojni vpliv človeške dejavnosti in podnebja čez toliko in toliko časa. Zdaj se vsi skupaj gremo skrivalnice in čakamo na vojno ali vulkan ali meteorit ali neurje ali kak drug vsesplošen zaključek družbenega ustroja, ki ga skoraj nihče ne mara, a je ravno toliko udoben, da se nam ne ljubi prehitro premakniti riti. Poleg tega ne vemo, kam bi jo bilo najbolje premakniti in kaj bi bilo najbolje početi.

In potem se čudimo, zakaj pri vsem tem silnem vedenju vsi samo sedimo in čakamo, kot najbolj blesavi verniki na sodni dan …