{facebook http://za-misli.si/ images/juditaaaa.jpg}

Vinko Möderndorfer o filmu Nezakonito (Adrian Sitaru, 2016)

Pravkar ste si ogledali film Nezakonito. Bi lahko povedali kaj o njem?

Na letošnjem filmskem festivalu si bom ogledal vse romunske filme. Že vrsto let spremljam romunsko kinematografijo in sem prepričan, da je ta hip romunski film najboljši. To je kinematografija, ki ima kaj povedati, in to pripoveduje vedno na zelo preprost in iskren način. Pri tem ne mislim samo na film Nezakonito, ki sem ga pravkar gledal, ampak na vse romunske filme zadnjega desetletja. Romunski filmski ustvarjalci imajo kaj povedati o stvarnosti svoje dežele, hkrati pa to sporočajo na takšen način, da lahko njihovo stvarnost razumemo tudi širše, kot del splošne človeške stvarnosti. Film Nezakonito pa se mi zdi še posebej zanimiv, ker dileme aktualnega trenutka življenja postavlja ob bok temnemu obdobju Causescovega režima, ki je, kakor vemo, bil režim prepovedi in družba ovaduhov. Film Nezakonito nam pripoveduje tudi o relativnosti časa, suvereno nam pove, da nimamo pravice soditi o preteklosti s stališča sedanjosti, saj smo v dilemah sedanjosti prav tako nebogljeni. kot so bili ljudje nekoč ne glede na družbeno ureditev. Vsaka generacija je sama odgovorna za svoja dejanja. Film Nezakonito nas popelje v razmišljanje o relativnosti nekaterih človeških predsodkov in navad. Splav je danes pravica, svobodna izbira, nekoč je bil prepovedan. Homoseksualce so še ne dolgo nazaj preganjali (in ponekod jih še vedno) kot zločince in bolnike, danes je to nekaj povsem naravnega, del naravne človeške intimnosti. Po drugi strani pa film Nezakonito odpira še niz drugih vprašanj o človeški naravi, ki niso zgolj stvar romunske stvarnosti, ampak občečloveške. In prav zato je romunski film najboljši, saj romunski filmski ustvarjalci vedo, zakaj delajo filme. Film razumejo kot umetnost iskanja resice današnjega časa. Bravo!

ADRIAN SITARU, romunski režiser, producent in igralec
Vir: FRED (http://www.fred.fm/uk/adrian-sitaru-mariette-rissenbeek-jury-tff34/)

Intervju z Lio Bugnar, igralko v filmu Matura (Christian Mungiu, 2016)

Poznavalci filmske umetnosti uvrščajo sodobni romunski film v evropski ali celo svetovni vrh. Kaj menite, zakaj?

Kot Romunka ne morem da bi ne bila ponosna, če kdo govori dobro o mojem narodu in moji državi. Po revoluciji leta 1989 je ljudi zanimalo, kaj se dogaja v Romuniji in kaj se je dogajalo v preteklosti, ko je bila Romunija zaprta. Sprva sem imela pomisleke glede tega, da naši filmi kažejo slabe strani naše družbe, da v javnosti peremo umazano perilo. Imela sem občutek, kakor da gre za tekmovanje, kdo bo naredil najslabšo sliko Romunije. Ljudje so se seveda zanimali za nas, metoda je delovala, romunski film je dobil visok položaj v mednarodni klasifikaciji. A treba je poudariti, da so bile zgodbe odvisne bolj od režiserja kot od romunske preteklosti. Po mojem mnenju so romunski filmi šele zdaj, ko so dobili visok položaj v box officeu, začeli biti res iskreni in uspešni, zanimajo jih splošne teme, pomembne za človeštvo, manj pa preteklost. Ne poudarjajo Zahodu tistega, kar Zahod pričakuje od njih, ampak poudarjajo to, kar mislijo, da je treba poudariti.

LIA BUGNAR, romunska igralka, scenaristka, režiserka in pisateljica
Vir: Viitorul Romaniei (http://viitorulromaniei.ro/cine-este-lia-bugnar.descoperirea/)

Ali je poslanstvo filma lahko vzgoja civiliziranega človeka prek istovetenja gledalca s poosebljeno vrlino?

Edukacija je odslikava, ki se oblikuje odvisno od potreb človeka, ki gleda. To sklepam tudi na podlagi vprašanj, ki so jih gledalci postavljali na različnih koncih po Romuniji. Vprašanja so se zelo razlikovala, vsakdo je bil občutljiv za kaj drugega. Mislim, da mora biti film tudi sredstvo vzgoje; da gresta ti dve rešitvi skupaj – film in vzgoja. Biti mora zrcalo družbe, da bi bil sredstvo vzgajanja. Gre za vzgajanje na zelo subtilen način; kot ko se pogledam v ogledalo, sem mar lepo počesana?

V filmu Matura, ki ste v njem igrali eno osrednjih vlog, ali je v njem kdo t. im. pozitivni lik?

Po mojem mnenju je Matura dober film, skoraj vsi liki imajo svoj prav, čeprav so si tako različni. Različne interese imajo, prednost dajejo različnim stvarem, občutek imaš, da ima skoraj vsakdo prav in to je norost te zgodbe, s tem lahko razložimo norost te zgodbe in pritisk, ki ustvarja posebno atmosfero.

Filmska starša, zdravnik Romeo Aldea, ki ga igra Adrien Titieni in žena, knjižničarka Magda Aldea, ki jo igrate vi, Lia Bugnar, sta se vrnila v Romunijo kot nekdanja izseljenca?

Tako je, Romunijo sta zapustila v komunizmu, tik pred revolucijo1989, potem sta se vrnila, ker sta upala, da se bo Romunija spremenila in bo postala civilizirana, kot so zahodne države. A ne mislim, da je hotel režiser s tem detajlom nujno pokazati, da so ljudje po revoluciji nezadovoljni, mislim, da je hotel pokazati notranje stvari, zaradi katerih so nezadovoljni, zafrustrirani. Imajo pričakovanja, ki se niso uresničila. Če si diplomiral in nisi sprejet v svetu, kot bi želel, gre za univerzalni problem.

Ali je lik ženske, matere, žene, ki ste ga oblikovali v filmu Matura, mogoče označiti za feminističen v naprednem pomenu besede, glede na to, da si žena nekoč ni mogla privoščiti, da bi neprimernega moža odslovila in terjala, naj pusti ključe tam, za morebitni obisk pa naj se najavi?

Po mojem mnenju ne gre toliko za žensko feministko, temveč za osebo, ki je sposobna sprejeti odločitev. Odločitev, ki jo notranje čisti in jo nekako naredi, da si zravna hrbtenico in to je zelo pomembna odločitev. Gre za zrcalo. Včasih človek težko doseže, da bi se videl, pogledal.

V nekem prizoru Magda svari Romea, da bosta v primeru podkupnine, dogovorjene s predsednikom maturitetne komisije v korist njune hčere-maturantke, uničila vse,  kar sta bila hčer učila. 

Mislim, da so stvari povezane, model mame, vzorec mame, dejala je tudi, da sama pri maturi ni prepisovala, torej bi lahko rekli, da ni skorumpiran človek. Ampak, naredila je velik kompromis v življenju, kajti njen zakon je kot vozilo brez kolesa, kolo, ki ne deluje več. Glede te druge vrste korupcije, kakor da je skoraj samoumevna, človek je postal skorumpiran na splošno. Tema korupcije ni prisotna samo v naših filmih, tudi v Ameriki se dogaja, tudi ameriški film je zgodba o korupciji, ne le ko gre za našo državo, tema korupcije je prisotna v vsakem dobrem filmu na svetu. Na primer v Botru, a se malo govori o tem, pač pa pravijo, kako lep je Al Pacino, kako lep je Marlon Brando, pri naših filmih pa, ko gre za filme vzhodnega bloka, oko gledalca lovi korupcijo. Na primer, eno izmed vprašanj, ki je bilo postavljeno režiserju Christianu Mungiuju na predstavitvi filma, je bilo, zakaj jedo v romunskih filmih vedno čorbo? Gospod režiser je odvrnil, da jedo Američani v svojih filmih vselej hot-dog, Italijani pa pico in nihče ne sprašuje, zakaj.

Na koncu ni povsem jasno, ali je bolnišnični zdravnik Romeo sprejel „kuverto“, ponujeno s strani vdove svojega preminulega bolnika?

Ni. Zdravnik ni dobil kuverte, pač pa majhno vrečko, kaj je v vrečki, je druga zadeva, ironija, ironično je, kar se dogaja, da imajo pacienti v Romuniji dolžnost izkazati hvaležnost zdravniku. Stvar interpretacije je, ali je to korupcija ali hvaležnost, in kje je meja? Ne vem, kako je pri drugih narodih. V filmu je pacient v bolnici umrl, a tudi po smrti obstaja obligacija, dolžnost izkazati spoštovanje zdravniku. Zdravnik se je zelo lepo obnašal do pokojnika; čeprav je vedel, da ga v pisarni čakajo preiskovalci pokojnikove kriminalne dejavnosti, je vrečko sprejel, treba je uresničiti željo pokojnika, verjetno je bila to pokojnikova poslednja želja, da torej izkaže hvaležnost svojemu zdravniku, hkrati gre za potrditev, da je zdravnik hvaležnost sprejel.

Če bi prišel kdo z drugačnimi kulturnimi vzorci živeti v Romunijo, denimo s Švedske, kaj bi se zgodilo z njim?

Ne bi vzela abstraktnega vzorca, vzela bi realističnega. Na primer, nekje sem prebrala, da je mati igralca Ethana Hawka prišla živeti v Romunijo. Zakaj? Verjetno zato, ker ima rada Romune, ljudi. Kjerkoli na svetu bi lahko živela, ker je bogata, a je izbrala Romune. Težko natanko odgovorim, zakaj, toda gospa je tukaj našla svojo vlogo, humanitarka je, trudi se, da bi izboljšala našo družbo, ker imamo več plusov kot minusov.

Judita Trajber

Ljubljana, novembra 2016

Na sliki Judita Trajber, od 2016 občasno gostujoča avtorica kolumn in intervjujev. Foto: Milan Štupar