Temelj kapitalizma je gospodarska rast. Gospodarska rast ni več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih kot lani. Gospodarska rast je izključno več dobička kot lani. Povzroči jo lahko marsikaj, med drugim tudi povečanje proizvodnje (več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih) …

Pri večini podjetij gre na začetku za to – dokler ne zapolnijo svoje tržne niše. Zapolnjena tržna niša pomeni, da lahko podjetje letos proda ravno toliko izdelkov in storitev kot lani in nič več. Od te točke naprej povečanje proizvodnje ne povzroča več rasti dobičkov, torej gospodarske rasti.

A kapitalizem predpostavlja gospodarsko rast tudi potem, vseskozi, na vekov veke amen. Kaj torej stori vodstvo vsakega klenega, kapitalistično, gospodarsko rastočega podjetja, ko je njegova tržna niša enkrat zapolnjena? …

Točno tako – useka po delavcih. Kupi bolj zmogljive stroje, ki za enak učinek zahtevajo manj 'delovne sile', in odvečno 'delovno silo' odpusti. Od 'delovne sile' zahteva, da je tudi ona bolj zmogljiva, kot je bila doslej. Ob enakem obsegu proizvodnje tako potrebuje manjšo količino 'delovne sile', višek pa lahko odpusti. 'Delovni sili' na bolj ali manj zakonite načine niža prihodke. Tako ohrani obseg proizvodnje in količino 'sile' … Vse to pomeni manj stroškov, ki ob 'ohranjenih' prihodkih pomenijo več dobička.

Zadeva nekaj let dobro deluje, nato pa tudi ti postopki zapolnijo svojo nišo – prinašajo povečanje dobičkov, a ne dovolj … Kaj zdaj?

Zdaj vodstvo useka po proizvodnih sredstvih. Ne le od 'delovne sile', ampak tudi od strojev in orodja zahteva več, kot te reči zmorejo narediti – vedno več za vedno manj vloženih sredstev. Useka tudi po varnosti; najprej po varnosti bolj pogrešljive 'delovne sile', potem pa tudi po varnosti dragih in dragocenih proizvodnih sredstev. Useki v naravo in zdravje okoličanov so zgolj postranska škoda … Vodstvo premišljeno seklja po izdelkih in storitvah: izdelki so vedno slabši, storitve pa vedno bolj pomanjkljive. Nenazadnje bolj ali manj zakonito seka po davkih.

Stabilno gospodarsko rast podjetja spremlja stabilen gospodarski padec kakovosti vsega, kar je s tem podjetjem tako ali drugače povezano. A za neskončno gospodarsko rast tudi to ni dovolj. Še nekje je treba stisniti ali privarčevati. Kje?

Sila gospodarske rasti kola lomi … Ubogo vodstvo, ki je seveda narodnozavedno, je stisnjeno v kot. Če želi po uspešnem večletnem izvajanju vseh naštetih postopkov še vedno zagotavljati rast dobičkov, mu ne preostane drugega, kot da useka po javnem sektorju. Zlepa ali zgrda od državnikov izsili odpustke za pretekle zločine in uzakonitev prihodnjih – vedno več odpustkov in vedno več zakonov … Izsili poceni prodajo vedno večjih delov državne lastnine – snovne in duhovne. Nazadnje od držav ostane zgolj ime in nekaj javne 'delovne sile'.

Tu smo zdaj. Gospodarska rast je tudi tu, a mora iti naprej. Kaj bodo storila vodstva kapitalističnih podjetij? Kupila kakšno državo, državljane pretvorila v 'delovno silo', vse ostalo pa v proizvodno sredstvo? Vzela v dar več držav? Vse države? Razlastila vse Zemljane ter človeštvo pretvorila v brezplačno 'delovno silo', planet pa v samooskrbno proizvodno sredstvo peščice večjih podjetij? Bodo podjetja nadomestila države, državljani pa bomo postali uslužbenci? Se bodo potem požrla med sabo, dokler ne bo ostalo eno samo podjetje Zemlja? …

Verjetno vse to, če bo vzporedna rast podnebnih sprememb to dopuščala. A tudi potem, ko bo vse to storjeno, bo moralo gospodarstvo rasti, sicer se bo kapitalizem sesul. Bomo poselili Mars? To je drago … Bomo zavzeli vesolje? Je predaleč …

Ali pa je morebiti vseeno treba priznati, da se bo kapitalizem tudi v 'najboljšem' primeru neizogibno končal, in ga bo – če bo človeštvo to preživelo – nadomestilo nekaj drugega.