{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

V teh dneh smo priče dvema pomembnima dogodkoma, ki ju vsaj zapriseženi levičarji ne bi smeli spregledati. Na današnji dan smo v bivši državi praznovali dan republike, najpomembnejši praznik tedanjega sistema, pred dnevi pa nas je kot strela z jasnega doletela novica o smrti voditelja najdaljše revolucije nove dobe, ki se je je prijelo ime kubanska revolucija.

Ko so kubanski uporniki 26. julija 1953 napadli vojašnico Moncada, da bi zrušili tedanji kubanski režim pod vodstvom Fulgencia Batiste, kljub svojemu začetnemu neuspehu niso mogli vedeti, da so s tem dejanjem sprožili tako velikopotezno gibanje, ki je zlasti z ameriško invazijo v Prašičjem zalivu 15. aprila 1961 zamajala temelje umetno ustvarjenega ravnotežja med velikima zmagovalkama druge svetovne vojne – ZDA in Sovjetsko zvezo. Napad na vojašnico je bil sicer neuspešen, kljub temu pa je upornikom, združenim pod imenom »Organizacija 26. julija«, leta 1958 uspelo zrušiti Batistov režim. Na oblast se je zavihtel Fidel Castro, ki je takoj vzpostavil revolucionarno oblast, ki se je več kot pol stoletja uspešno upirala mnogim (zlasti ameriškim) poskusom, da bi jo zatrli (tudi z najdaljšimi sankcijami proti kaki državi v sodobni politični zgodovini). Ne glede na to, kaj si mislimo o njej, nikakor ne moremo zanikati dejstva, da je kubanska revolucija postala simbol upora proti ameriški korporativistični hegemoniji in z njo povezani globalni ideologiji neoliberalizma, ki si je pod pretvezo svobodnega trga prisvojila dobršen, pravzaprav pretežni del sveta. Kakor tudi ne moremo zanikati, da je Kuba kot nova revolucionarna država ponudila do zdaj edino politično in ekonomsko alternativo sodobnemu kapitalističnemu sistemu, ki je tudi dejansko delovala in deluje še danes. Z implementacijo marksističnih in socialističnih idej je Fidel Castro kljub začetnim težavam pokazal, da je možno življenje onstran kompletne privatizacije javne sfere in diktature kapitala, ki ju je pod krinko demokratičnih vrednot vsiljevala in jo še vsiljuje ameriška eksapnzionistična politika. Fidel Castro je postal revolucionar z najdaljšim revolucionarnim stažem in skupaj z zgodaj preminulim Che Guevaro glavna ikona uporniških gibanj po vsem svetu. Očitki o totalitarnosti Castrovega podviga držijo samo pod pogojem, če sprejmemo, da je svoboda individualne izbire, ki jo propagira neoliberalizem, pred zavzemanjem za skupno dobro in če poskušamo zanikati idejo razrednega boja, kakor sta jo koncipirala Marx in Lenin, ki sta napovedala, da bo prišel čas, ko bodo delavci in kmetje kot najštevilnejši in nabolj depriviligiran razred prevzeli oblast v svoje roke. Problem je samo v tem, da se je tako opevana svoboda izbire v sodobnem proameriškem načinu življenja izkazala kot velika iluzija, saj je vsaj tri četrtine svetovnega prebivalstva pahnila pod mejo preživetja. Svoboda individualnega uspeha se je sprevrgla v svobodo osebnega propada, stečaja oziroma bankrota, saj je privatna lastnina, ki je v rokah bogatega razreda, še vedno osrednja družbena vrednota, v času, ko javni prostor in javni interes skupaj s pripadnostjo kolektivnemu duhu izginjata s političnega prizorišča. Brezplačno zdravstvo in šolstvo, ki morata biti enakovredno dostopna vsem državljanom, upor proti privatizaciji javnih virov, kot so voda, gozdovi in druga naravna bogastva, ki se jih ideologija zasebne lastnine ne bi smela dotakniti, saj bi morali pripadati celotnemu občestvu, vse to si je danes nemogoče predstavljati brez kubanske revolucije, ki je spodbudila še druge države po vsem svetu, zbrane okoli Gibanja Neuvrščenih, da so ji sledile v procesu nacionalizacije, katere del je tudi samoupravni sistem, kakršen se je izoblikoval v naši bivši državi. Ne glede na vse zastranitve, ki spremljajo ta enkraten političen eksperiment v sodobni zgodovini, je projekt Castrove revolucije pokazal vsaj to, da je alternativa mogoča. In da brez privatne lastnine navsezadnje ne bi bilo konca sveta. Kvečjemu nasprotno!