"Sadovi gospodarskega okrevanja so neenakomerno porazdeljeni," so pred kratkim objavili v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (The rich are winning the global economic recovery). Podatki so nedvoumni; po začetku krize v letu 2007 so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši.

V razvitih državah so se med letoma 2007 in 2010, ko je bila kriza na vrhuncu, najrevnejšim 10% prebivalcev dohodki znižali za 16,2%, medtem ko so se v istem obdobju najbogatejšim 10% znižali zgolj za 4,6%.

Med letoma 2010 in 2014, ko se je začelo šibko gospodarsko okrevanje, so se dohodki v skupini najrevnejših 10% povečali le za 1,6% v primerjavi s 5,2% rastjo v skupini z najvišjimi dohodki.

V obdobju po krizi v letu 2007 se je torej dohodkovna neenakost še povečala. Dohodki so se v skupini 10% najbogatejših na predkrizno raven vrnili leta 2014, istega leta pa je najrevnejših 10% prebivalcev prejelo 14% nižje dohodke kot pred krizo. Kriza, ki so jo zakuhali najbogatejši, je tako najbolj udarila najrevnejše, medtem ko so bogatejši še bolj obogateli.

Neenakost povzroča vedno večje nezadovoljstvo, ki se na nenavaden način izraža tudi na referendumih in volitvah - tako z Brexitom kot tudi z izvolitvijo Trumpa. Sporočilo volilcev je med drugim tudi naslednje: trgovinska in gospodarska globalizacija prinaša koristi samo najbogatejšim, vsi ostali živijo vse slabše. A volitve so še “prijazno” sporočilo politikom, nezadovoljstvo se lahko izrazi na mnogo hujše načine.

Celo voditelji najmočnejših svetovnih držav G20 so to dojeli in se končno strinjajo, da je “neenakost največji problem” in se zavzeli za “vključujočo gospodarsko rast”. Na nedavnem vrhu G20 na Kitajskem so “poudarili pomembnost enakomernejše delitve rezultatov rasti globalnega gospodarstva” (World leaders: We must tackle income inequality). Ameriški predsednik Obama pa je na srečanju dejal: "To bi morala biti smer za skupino G20 - zagotoviti, da se koristi trendov, kot sta globalizacija in tehnološki napredek, v večjem obsegu delijo med delavce in družine.”

Naloga politike je torej nič manj, kot zagotoviti pravičnejšo delitev globalnih dobrin. To, ali pa zdrs v obdobje še večje neenakosti in nezadovoljstva, ki se lahko izrazita v družbenih nemirih in kaosu ter na koncu tudi vojni nepredstavljivih razsežnosti. Si res želimo tega?