2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …

Namesto nacistične Nemčije sta si svet naslednjih 45 let pokoravali kapitalistične ZDA in komunistična SZ, ki jo je po razpadu počasi nadomestila komunistično-kapitalistična Kitajska. Vzporednice med nacizmom in (dejanskim, ne teoretičnim) komunizmom so neizpodbitne – to je ena redkih reči, s katerimi se tudi pri nas strinjata tako partizanski kot domobranski tabor. Nacisti so nekaj krutih zamisli pobrali od predvojnih komunistov, povojni komunisti pa od nacistov.

Vzporednice med nacizmom in kapitalizmom so ravno tako neizpodbitne, le da se jih malokdo trudi vleči. Ni ravno priljubljeno. A velja isto: nacisti so nekaj krutih zamisli pobrali od predvojnih kapitalistov, povojni kapitalisti pa od nacistov. Pravzor koncentracijskih taborišč je npr. čikaška klavnica. Po vojni so živinolastniki ugotovili, da takšne ustanove niso primerne le za klanje živine, ampak da jo lahko tam najprej izdatno izmolzejo in šele potem pokoljejo. Odtlej travniki niso več namenjeni pašnji ampak košnji …

ZDA so pred in med vojno uvozile veliko nemških strokovnjakov, ki niso bili nacisti. Izdatno so pomagali, da se je vojna končala. Mogoče še preveč … Nekaj so jih uvozile tudi po koncu vojne – ti pa so bili nacisti. Sovjeti so jih uvozili še več. V obeh državnih zvezah so pomagali razvijati vedno mogočnejše orožje in bojne strupe. Obe državi sta oboje na veliko uporabljali in prodajali. Domnevamo lahko, da so vsaj nekateri potomci teh 3.500 nacističnih strokovnjakov prav tako strokovnjaki, ki smrtonosno orožje razvijajo še danes …

Koliko pa so nacisti sodelovali pri izgradnji neoliberalizma? Če v Google vtipkate »neoliberalism nacism«, ne najde nič pametnega, zato vas samodejno preusmeri na »neoliberalism racism«, kjer se pametnih člankov kar tare. Stric Google torej ne ve, ali je nacizem vzpodbudil neoliberalizem. Neoliberalizem pa je po njegovem neizpodbiten vzpodbujevalec rasizma. O tem seveda ni dvoma. Temu smo priče vsak dan. Rasizem in gospodarska rast se vzpenjata v navezi. Ko gospodarska rast zastane, gre rasizem naprej in jo potegne za sabo. Ko zastane rasizem, gre naprej gospodarska rast …

Nacizem je vsekakor pustil svoj pečat v družboslovni znanosti in gospodarskem veroslovju. Ljudi se sicer ni več spodobilo zakonsko deliti po narodni pripadnosti, delitev po debelini denarnice pa je ostala. Bolj se vojna oddaljuje, bolj so zakoni na strani bogatih. Deljenje revežev na 'arijsko' bele in 'manjvredno' temne pa je še danes ljudsko izročilo v ZDA in vseh evropskih državah, ki so med vojno gostile naciste …

Vladarji so nacizmu večinoma naklonjeni. Tudi sami bi radi doživeli, da bi jih množice tako usklajeno in navdušeno pozdravljale in podpirale … Še bolj so mu naklonjeni šefi. Kakšna je razlika med povprečnim šefom in povprečnim nacistom? Nekoč je morda še bila nekakšna, a tlak gospodarske rasti je razliko odpihnil … Pa tudi 'navadni' ljudje radi pohvalijo Hitlerjeve končne rešitve glede zločincev, klatežev, norcev in invalidov. Ljudem je menda dal delo (kratko in nič kaj sladko). Važno je, da imaš delo in hrano, da se počutiš koristnega člana skupnosti, pa četudi ta skupnost melje vse pred sabo …

Ljudje gledamo filme in dokumentarce, beremo Hitlerjev boj in razpravljamo o nacističnih postopkih. Ko v katerikoli druščini kdorkoli oznani, da ima teorijo o Hitlerju, mu ostali prisluhnemo – tudi če oznanitelja ne maramo in ga sicer zmeraj preglasimo. Zakaj? Ker smo ljudje narejeni tako, da kot gobe posrkamo vsak podatek, ki bi nam pomagal postati gospodar sveta – tudi če vemo, da to ne moremo biti, ali celo ne želimo biti. Nacizem je kot na tričetrt resnična bajka, v kateri je nekdo odkril sveti gral, ki omogoča popolno oblast nad človeštvom, a ga je sredi razmeroma uspešnega vzpona izgubil. Nekje v tej bajki so skrite čarobne besede, s katerimi ga lahko prikličeš zase …

Marsikdo ga tudi je. Nekateri so gospodarji doma, drugi v službah, tretji v upravnih enotah, četrti v državah, peti pa vsepovsod. Hitler je izgubil sveti gral samo zato, ker je preveč hitel, ker je naenkrat hotel preveč. Mnogi današnji vladarji to vedo. V nacizem nas vodijo tako počasi, da se nam bo nekega dne zdelo čisto naravno v uniformah postrojeno mahati in vzklikati, ko se bodo v vsem sijaju peljali mimo … Ali pa se bomo peljali z njimi, presrečni, da smo tam …