Kdor spremlja oddajo Tarča, na sporedu je bila tudi včeraj zvečer, in kdor podrobneje analizira besednjak slovenskih politikov, njihovo vedenje, body language, načine vstopanja v medsebojne odnose in javne nastope, lahko ugotovi, da obstaja nekaj zanimivih in razmisleka vrednih stalnic oziroma konstant, ki omogočajo sklep, da vsaj nekateri ne bi smeli biti na dobro plačanih mestih, ki jih sicer zasedajo, obenem pa lahko sklepa, da bodo kljub vsemu tam še naprej, sklicevali pa se bodo na – demokracijo. Sledijo podrobnosti.

Poglejte. To je pogost in precej nedolžen izraz politikov, ki ga uporabljajo, ko jim kdo, na primer novinar, zastavi preprosto vprašanje tipa ali ste nekaj storili ali niste. Namesto preprostega odgovora na preprosto vprašanje (sem storil/nisem storil) začne oseba na dolgo nekaj v tri krasne pojasnjevati, praviloma pa začne s pokroviteljskim: poglejte. Ministrica za zdravje je tako včeraj velikokrat rekla poglejte, povedala pa ni ničesar, zato na koncu ni bilo česa videti.

Zakaj se politiki pogosto tako vedejo? Tako se vedejo zato, da bi se ognili neposrednemu odgovoru, kar pomeni, da ne želijo biti odgovorni, čeprav objektivno so odgovorni. Namesto preprostih odgovorov na preprosta vprašanja zato velikokrat poslušamo slabo artikulirana predavanja brez repa in glave, ki ničesar ne pojasnijo, ampak pomenijo zgolj mešanje zraka. Tega sicer lahko na veliko mešate, toda mešanje nikoli ne pripelje do odgovora, saj je namen mešanja le zmesti spraševalca.

Če se spraševalec ne pusti zmesti, nekateri novinarji so pri tem zares dobri in vztrajajo z dobrimi vprašanji, včeraj je tako zaman vztrajala Erika Žnidaršič, nastane vtis, da politiki ne želijo odgovarjati na vprašanja in se delajo nevedne.

Nevedni kajpak niso, saj delajo na takih položajih, kjer je znanja ali vednosti strukturno nujno veliko, zato se sprenevedajo, saj je to edina realna možnost. In če bi bili zares nevedni, bi morali takoj oditi, saj nima nobenega smisla imeti zaposlenega človeka na mestu, na katerem mora biti po definiciji dobro obveščen, sam pa zatrjuje, da ničesar ne ve, saj je logično, da v takem primeru nikakor ne more dobro opravljati svojega dela, za katerega je sicer dobro plačan.

Kdor torej meša zrak, mora oditi, ker se dogaja tole: 1) je neveden na kraju, kjer ne bi smel biti neveden; 2) se spreneveda na kraju, kjer se ne bi smel sprenevedati; 3) je neveden in se spreneveda, kar je moralna, etična in tudi siceršnja katastrofa.

Laganje. Poleg puhlic, fraz, klišejev in drugih pomagal, ki sestavljajo tipični besednjak politikov, je pomembno predvsem laganje. Strokovnjaki se že zelo dolgo sprašujejo, zakaj politiki vedno znova lažejo. Klasična besedila o tem so napisali Akerlof (1970), Klein in Leffler (1981), Crawford in Sobel (1982) ter drugi avtorji, na primer Michael L. Davis in Michael Ferrantino (1996).

Nekateri se sprenevedajo, drugi pa odkrito lažejo, kar je sicer nekoliko paradoksno, saj je namen laganja prikriti resnico. Laganje ima sicer slabosti, ker je zanj treba plačati ceno, vendar prinaša tudi koristi.

Zapisano bolje razumemo, če uporabimo koncept političnega trga. Ne obstajajo namreč le gospodarski ali ekonomski trgi, obstajajo tudi politični. In ko govorimo o političnih trgih, moramo spregovoriti še o potrošnikih. Volivci so namreč potrošniki, politiki, ki jih volijo, pa nastopajo na političnih trgih kot dobrine, blagovne znamke in podobno. Kaj vse to pomeni?

Vsakdo ve iz svojih izkušenj, kako dobro oziroma spretno znajo lagati oglaševalci in nosilci propagande. Tu ni nobene posebne skrivnosti. Kdor laže, sicer lahko izgubi ugled, če ga ima, toda zanašati se je mogoče, da ga ne bodo razkrinkali.

Obstaja torej tveganje, da tistega, ki laže, razkrinkajo. In obstaja upanje, da ga ne bodo, če bo dovolj spreten, če bo svojo laž prikazal kot nekaj, kar ni laž.

Analitiki političnega trgovanja in potrošniškega vedenja volivcev so se dokopali do zanimivega spoznanja, ki je tole: ljudje ne bodo tožili politika, ki obljublja mir, potem pa sledi vojna, bo pa politik, ki laže, neposredno kaznovan, če se bo kapital, denar po domače, preusmeril drugam. Tu postajajo zadeve zanimive, kot rečeno.

Nepraktično je torej pričakovati, da politiki ne bodo lagali, ker je zamudno, drago in stresno dokazovati njihove laži na sodiščih, čisto nekaj drugega pa je, če se kapital preprosto čez noč preusmeri, ker je izgubil zaupanje v tega ali onega politika, kot se reče. Če izgubijo zaupanje navadni ljudje, za politike navadno ni posebne škode, če pa ga izgubi kapital, je kazen takojšnja in posledice so vidne.

Zadeva pa se prav zato tudi zaplete. Kaj pa, če se kapital ravno ne preusmeri in podpira tega, ki laže? Nemogoče, nesmiselno in skrajno naivno je namreč pričakovati, da kapital ne bo podpiral politikov. Saj tudi preusmerjanje potrjuje zapisano: od enega politika, ki mu nič več ne zaupa, se pač usmeri k drugemu, ki mu zaupa.

Zdi se torej, da je pomembnejše od zaupanja volivcev zaupanje kapitala.

Na televiziji smo lahko včeraj znova spremljali zapletene sheme ljudi, podjetnikov in poslov, ki jim je težko slediti. Po njih se pretakajo velikanske količine denarja, ki prinašajo vpletenim bajne zaslužke. Ali res lahko pričakujemo, da bodo politiki pred vesoljnim občestvom odkrito govorili o njih? Je tako pričakovanje upravičeno? Le kateri človek bi pred kamerami govoril resnico, če obstaja tveganje, da bo zaradi tega nekaj izgubil?

Pa vendar obstaja možnost, da človek pred kamerami odkrito govori resnico.

Prav zato je zelo pomembno tudi tole spoznanje. Ljudje z visokim družbenim ugledom navadno ne lažejo, ker se jim laganje dobesedno ne splača, kajti izguba ugleda je vrednejša od vsakega denarja. Zdi se, da se je pred lažmi in drugimi nečednostmi najbolje zavarovati z visokim ugledom, kajti v takem primeru je tvegaje preprosto preveliko, človek z visokim ugledom pa tudi sicer nima nobenega interesa, da bi lagal, ker dobro ve, da denar ni najpomembnejša stvar na svetu. Poleg tega ga ima verjetno čisto dovolj za spodobno življenje.

Kdor ima visok ugled, je verjetno že sam po sebi moralno in etično tako usmerjen, da je do ugleda sploh prišel, zato ga nikakor ne namerava zapraviti. Drugače je, če se je do ugleda dokopal kako drugače in če ugled v resnici sploh ni ugled, ampak je njegova senca, njegov privid ali slaba kopija.  

Dodati velja še tole spoznanje. Politični trgi delujejo po načelu zmagovalec pobere vse. Politiki, ki bi bili v resni nevarnosti, da izgubijo svoj položaj in dobre plače, že po definiciji nimajo dobrega interesa, da lažejo in se sprenevedajo. Če pa vedo, da imajo močno kritje in da izjemno težko izgubijo službico, so v drugačnem položaju.

Sklicevanje na moralo in etiko, ki ga ima pri nas zelo rad ministrski predsednik Cerar, seveda ne pomaga, saj pomagajo le empirične grožnje z izgubo službice ali ugleda.

Torej lahko sklenem. Politična retorika ni nujno bistveno drugačna od propagande, oglasov in vsakdanjega čvekanja. Politiki so racionalna bitja, zato se tudi vedejo racionalno, kar med drugim pomeni, da upravičeno domnevajo, da so volivci naivni in da kot psihološka bitja hitro pozabljajo. Do naslednjih volitev pa je vselej še daleč, zato je verjetno, da bodo ponovno izvoljeni, če bodo s svojimi besedami na hitro pobožali njihova ušesa, ko bo napočil pravi čas za to.

Kaj pa bolj sofisticirani in zahtevni volivci? Vse prepogosto so kratko malo tiho in se obnašajo po nekem drugem principu: pustite me pri miru, da delam še naprej to, kar rad delam, politika pa me niti najmanj ne zanima. Tako še naprej delajo, kar pač delajo, politiki pa tudi.

Vsakdo se kajpak lahko sam prepriča, kakšen ugled uživa v javnosti ta ali oni politik. Ne mislim na lestvice, ki jih ponujajo mediji, temveč na resnični ugled, ki ga ni treba meriti, ker ga ljudje z lahkoto prepoznavajo sami. Potem mu je tudi jasno, zakaj nekateri lažejo, drugi pa ne.