{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Tak je naslov članka, ki ga je priobčil britanski sociolog Zygmunt Bauman davnega leta 1991 (Living Without an Alternative, The Political Quarterly, let. 62, št. 1, str. 35 – 44). Članek je nastal neposredno po padcu komunizma, kot so ga imenovali. Vsi, ki smo dovolj stari, da se spominjamo takratnih dogodkov, vemo, da je zmagoslavje kapitalizma spremljalo zelo preprosto in radostno razmišljanje, ki ga Bauman povzame takole: naš način življenja predstavlja resnično univerzalni princip družbenega življenja (str. 35). Zapisano kratko malo pomeni, da nikoli več v prihodnosti ne bo nastala nobena alternativa kapitalizmu, ker bi bilo nelogično, nesmiselno in absurdno, če bi se rodila, kajti kar je univerzalno, je tudi večno in nespremenljivo po definiciji. Ljudje se morajo zato z vsemi močmi prizadevati, da kapitalizem kot univerzalni princip družbenega življenja živi na veke. Poglejmo, če tako razmišljanje zdrži resen premislek, če je torej kapitalizem zares univerzalen. Obenem nam bo postalo jasno, kako bedno in mizerno je življenje brez alternative. Univerzalno je namreč šele tole: obstoj alternative. Toda pojdimo po vrsti.

Če je kapitalizem univerzalen, je prav, da je na svetu iz dneva v dan več istega – kapitalizma torej. Dejstvo je, da je na svetu res iz dneva v dan več istega, zato se moramo vprašati, ali je to tudi dobro. Je torej na svetu iz dneva v dan več dobrega? Povsem smiselno je namreč prizadevati si, da je na svetu več istega, če je to univerzalno in dobro.

Prav v teh dneh se v luči zapisanega dogaja v ZDA nekaj izjemno zanimivega in vrednega natančnega premisleka. Novi ameriški predsednik je namreč napovedal tole: zmanjševanje davkov (tako za posameznike kot za korporacije), zmanjševanje regulacije bank ter zagon velikanskih infrastrukturnih projektov, ki bodo prinesli milijone novih delovnih mest. Povsem razumljivo je, da kapitalizem nori, da borzni indeksi rastejo in da se vsi veselijo prihodnosti, ki bo prinesla še veliko, veliko več dobrega. Če ne gre za pravljico, je veselje kajpada na mestu in vsi bi morali nemudoma postati goreči zagovorniki kapitalizma.

Ko torej razmišljamo o kapitalizmu kot univerzalnem družbenem sistemu, moramo razmišljati tudi o naravi tega, kar je dobro za ljudi. Zastopniki kapitalizma namreč vztrajajo, da kapitalizem lahko orišemo že z dvema enostavnima sintagmama: svobodni potrošniki, svobodni trgi. Oboje naj bi bilo dobro, zato ne bi smelo biti nobenega dvoma, ali je kapitalizem skoz in skoz dober ali ni.

Kapitalizem je tako v orisani perspektivi eno samo gigantsko utelešenje svobode in s tem dobrega. Obstaja pa nevarna iluzija, pravi Bauman (str. 37): trditev, da je komunistična utopija edini virus, odgovoren za totalitarno bolezen. In če ima sociolog prav, moramo pogledati, kateri virusi še obstajajo.

Kaj hitro ugotovimo, saj znamo logično sklepati, da je totalitarni virus, imenovan komunizem, zgolj primer tega, kar imenujemo totalni red. Zgodovina je polna poskusov ustvarjanja totalnega reda v občestvih.

Totalne rede so po navadi ustvarjali, sklicujoč se na moč razuma. Ni bilo vedno tako, saj so se včasih sklicevali na Boga, kozmične sile in druge skrivnostne dejavnike, toda vsaj v modernem času je sklicevanje na razum vselej v ozadju. Ali pa je celo v ospredju. Poskusi, da bi ustvarili totalni red, se rojevajo vedno znova.

Tudi Hitler je večkrat rekel, da se v dilemi med srcem in razumom velikokrat odloči za razum.

Kako pa je v kapitalizmu? Esencialna zahteva kapitalističnega sistema, pravi Bauman (str. 39), je tale: izbire potrošnikov. Vsakdo se zlahka prepriča, da so izbire potrošnikov danes kot lepilo in jamstvo družbene integriranosti ali povezanosti ljudi, obenem pa so obljuba, da je mogoče rešiti vse probleme s pravilnimi izbirami. V kapitalizmu so zato potrošniki vse bolj podrejeni principu, ki je ravno nasproten tistemu, ki je vladal v komunizmu: self-construction of individual identities (prav tam).

Na videz je torej vse v redu: v svobodnem svetu svobodni ljudje ustvarjajo lastne identitete in skrbijo zanje s pravilnimi izbirami. Da bi pravilno izbirali, potrebujejo znanstvenike in strokovnjake, ki jim pri tem pomagajo, kajti ljudje ne morejo vselej vedeti, katera izbira je pravilna ali najboljša.

Toda obenem se dogaja tudi tole: privatiziranje nesoglasij. Izraz je Baumanov (str. 41). Zgodovinskih nesoglasij in sporov tako ni več, saj obstajajo le še privatni, med tem in onim človekom. Spori in konflikti so lahko tudi notranji, toda zopet so na potezi strokovnjaki, ki jih pomagajo razrešiti. Nezadovoljni ljudje so tako sami odgovorni za lastno nezadovoljstvo, ki ga nimajo pravice usmerjati nikamor drugam kot le k sebi, na voljo pa imajo tudi strokovnjake, ki jim stojijo ob strani.

Nobeno naključje zato ne more biti, da je tudi v kapitalističnem svetu veliko apatije in brezbrižnosti, saj številni ljudje preprosto čutijo, da kljub pravilnemu izbiranju ne morejo vplivati na nič, čeprav so svobodni, kot jim nenehno dopovedujejo, dopovedujejo pa si tudi sami. Usmerjajo se k sebi in gradijo lastne identitete, toda obenem čutijo, da niso na tem svetu samo za to.

Kljub dopovedovanju jim je jasno, da krčenje svobode na potrošniške izbire ni nič drugega ko sramotenje ljudi in njihovo poniževanje, saj na tem svetu nismo samo za to, da bi bili potrošniki.

Toda vrnimo se v ZDA. Kaj pa, če bo Trumponomika, kot jo že imenujejo, potrdila vse, kar je v kapitalizmu dobrega? Kaj pa, če se bo izkazalo, da ima Trump vendarle prav ter je kapitalizem res univerzalen in najboljši sistem skupnega življenja ljudi?

A kako naj se izkaže? Uporabimo razum in razmišljajmo. Primer. Ameriški delavec stane delodajalca v povprečju okoli 30 dolarjev na uro – nekaj centov gor ali dol. Kitajski delavec stane okoli 4 dolarje na uro. Kam boste vlagali kapital, če ga imate, da bi zaslužili še več, kot že zaslužite? Kje boste ustvarjali nova delovna mesta? In če imate možnost, boste delavca sploh nadomestili z robotom, ki naredi več, se nikoli ne utrudi in nikoli ne stavka.

Če boste v dilemi, se boste odločali za razum, ne za srce.

Zlahka se torej prepričamo v velik razkorak med pravljicami, ki jih pripovedujejo ljudem najrazličnejši pravljičarji, in kruto realnostjo.

Kruta realnost zato jutri ne bo nič manj kruta, kot je danes, verjetno pa bo še malo bolj, kajti podnebne katastrofe bodo zares katastrofalne, pravljice o kapitalizmu pa se bodo vedno znova izkazale za – pravljice. Prav zato ima Bauman prav, ko zaključi svoj članek: svet brez alternative potrebuje samokritiko kot pogoj preživetja in spodobnosti.