Louis Althusser je nekoč razvijal koncept aleatoričnega materializma (cf. Banu Bargu, In the Theater of Politics: Althusser’s Aleatory Materialism and Aesthetics, Diacritics, let. 40, št. 3, str. 86 – 113). Na kratko: aleatorični materializem je materializem, ki jemlje naključje ali kontingenco resno. Prav zato aleatorični materialisti zlahka mislimo radikalne družbene spremembe. V rokah imamo ustrezno orodje, ki nam pove, da že v sami materialni realnosti obstaja nekaj, kar omogoča radikalne preobrazbe, ki se zato vselej nujno zgodijo. Obstaja namreč lakuna, praznina ali brezno, ki zagotavlja aleatoričnost oziroma met kocke. Tudi Lenin je bil izvrsten zastopnik aleatoričnega materializma.

Zelo pomembno je ozreti se nazaj in brati Althusserja skozi njegova zadnja besedila, ki nam pomagajo povsem drugače razumeti tudi njegova zgodnja dela. Koncept aleatoričnega materializma je tak koncept, zaradi katerega razumemo na nov način tudi Marxa. Mislim na dialektiko in dialektično branje.

Poglejmo, kako razmišlja Althusser o razliki med polnim časom in praznim časom življenja; podobno je Lacan razmišljal o razliki med polnim in praznim pacientovim govorjenjem v analizi. Oboje je zelo pomembno za vsakega človeka in za vsakdanje življenje vseh nas.

Althusser piše o vsakdanjem življenju, ki je: čas, v katerem se nič ne zgodi, čas brez upanja ali prihodnosti, čas, v katerem je celo preteklost ujeta v ponavljanje … prihodnost pa je komaj mogoče zaslutiti … čas, v katerem nimajo geste nobenega nadaljevanja in nobenega učinka, čas, v katerem je vse skupaj združeno v nekaj izmenjav, debat in razprav, ki so neproduktivne, prazne ali pa nekoristne (povzeto po ibid., str. 96).

Tak je prazen čas. V njem je tudi veliko praznega govorjenja, ki ne vodi nikamor.

Nekaj drugega je polni čas. To je čas, v katerem se nekaj zgodi. Je čas upora, protesta, zapeljevanja in emancipacije, osvobajanja in solidarnosti, egalitarnosti in demokracije. Althusser ga imenuje dialektični čas konflikta. To je čas obrata. Obrat se preprosto zgodi, pravi Althusser. Zgodi se, ker se mora zgoditi, ker je obrat v sami naravi sveta.

Svet je zaradi zapisanega daleč od stabilnosti. Ni statičen, temveč je napolnjen z možnostmi, z možnostjo odpiranja novih možnosti; svet je vselej-za-spremembe. Pravzaprav ravno statičen ne more biti. Ne more niti predstavljati linearnega napredovanja in kopičenja istega.

V tem prepoznavam tudi samo jedro kritičnega razmišljanja, ki naj bi se ga učili že otroci. Althusser nam potiska v roke vsa potrebna teoretska orodja za razumevanje resnično kritičnega razmišljanja. Elementi so: prekomerno distanciranje; generiranje; pogled nase; kultiviranje; kritična vednost; ideologija. Ali zapisano v enem samem stavku: prekomerno distanciranje generira odmaknjen pogled nase, ki kultivira kritično vednost o ideologiji znotraj same ideologije.

In to niso nikakršne retorične vaje v smislu gimnazijskih debatnih krožkov, temveč je to, kar imenuje Althusser predpogoj političnega delovanja. Kritično razmišljanje, ki ne vodi k političnemu delovanju, je brezzobi tiger.

Na samem začetku je odločitev, bi lahko dodal. Zveni preprosto in tudi je preprosto.

Za veliko prebujanje, ki je posledica odločitve, nujno potrebujemo umetnost. Zakaj jo potrebujemo? Potrebujemo jo, ker bit ni isto kot eksistenca, ni isto kot bivajoče. Tako večkrat reče Alain Badiou, reče pa zato, ker je to preprosto res. Obstaja torej neodstranljiva razlika, zaradi katere je možna resnica kot nekaj novega.  

Umetnost opisuje dogodek, ki je nujno nadaljevanje razlike. Zaradi nje je dogodek nujen in možen. Ne opisuje ga logika, temveč ga opisuje umetnost, kot rečeno, zato jo močno potrebujemo.

Svet torej potrebuje dogodek, sicer se mu slabo piše. Gospod Trump ni dogodek, čeprav se je komu za trenutek morda zdelo, da je, ker je na veliko obljubljal nekaj novega. Vendar gospod Trump ne more ponuditi nove možnosti, ne more je odpreti, ker preveč pripada svetu, kakršen že je, preveč je njegov integralni del. Njegovo obljubljanje znotraj sveta je zato le poskus zavajanja ljudi ali pa je zapeljevanje, ki je že sicer del obstoječega spektakelskega sveta. V nobenem primeru pa ni ponudba novega; gospod Trump ponuja le več istega, čeprav se zdi, da ponuja novo. Novo, ki ga obljublja, je le različica starega, ki omogoča elitam bajno življenje in poglablja razlike med njimi in vsemi drugimi ljudmi.

Paradoks sveta, v katerem živimo, je, da se nam nenehno ponuja novo, kar pomeni, da je novo več istega. Obstaja celo zahteva, da se nenehno ponuja novo. Kdor torej ponuja novo, se zgolj predvidljivo in pričakovano odziva na zahtevo, ki je naslovljena na vse ljudi.

Vsi ljudje morajo delati (ne čisto vsi, seveda, saj kapitalizem ne potrebuje vseh) in vsem se ponujajo nove in nove dobrine. Ljudje imajo zato vtis, da je življenje eno samo kopičenje novega.

Novo je za ljudi zanimivo že zato, ker je novo, čeprav v resnici prispeva predvsem k ohranjanju videzov in imaginarijev. Ljudem se zato zdi, da se svet nenehno spreminja, čeprav je v resnici iz dneva v dan bolj enak in standardiziran.

Kar je zares novo, pa je neposredno povezano z univerzalnim, z resnico, ne z všečnimi obljubami novih/starih partikularnosti. Resnica zato nikoli ni všečna. Ne more biti taka. In ne more biti del spektaklov, ne more biti del imaginarijev, ne more biti partikularna.

Všečnost pomeni, da bi ljudje radi še več istega. Radi bi več tega, kar jim je všeč. Jasno. Resnica, ki ni iz reda všečnega, je lahko le šokantna, travmatična.

Ko se človek prebudi iz spanca, je to zanj šok. Odpre se nova možnost za drugačen način življenja, razmišljanja, vedenja. To ni enostavno, kajti ljudje spontano ne želijo novih možnosti, saj mnogo bolj želijo več istega, ker je bolj varno. Ljudje lahko želijo več istega celo tedaj, ko to zanje objektivno ni dobro. Povprašajte prvega alkoholika.

Dogodek prekine vsakdanje življenje, zato se ljudje zbudijo, kot se reče. Morda želijo zaspati nazaj, kajti tudi to je možno, morda pa vendarle želijo ostati budni.

Ljudje, ki se prebudijo in želijo ostati budni, so subjekti novega. Niso več taki, kakršni so bili. Spremenijo se, nujno se spremenijo. Ko postane človek subjekt nečesa novega, se spremeni kot osebnost. Ne more biti več tak, kakršen je bil prej, tudi če bi hotel biti; a saj noče biti.

Subjekt novega ni fiksiran na določen kraj, ni pripet nanj, ne pripada mu, kot mu je pripadal prej. Badiou zato pravi, da dobi izkušnjo, kot bi bil nesmrten, kot bi ga objela milost (grace). Svoje identitete ne doživlja, kot da je določena na nekem kraju, temveč jo doživlja kot proces, kot gibanje. Ne določajo je navade in vsakdanje rutine, kajti subjekt jih pusti za seboj, nič več se jih ne oklepa, ne zanima ga, da so prijazne in prijetne in predvidljive, da zagotavljajo varnost.

Subjekt ima dovolj take varnosti.