Obstaja program, ki se imenuje Tanka črta odgovornosti. Na spletu piše, da je to zelo poseben program, ki prinaša 'redefinicijo odgovornosti'. Piše tudi tole: ta interaktivna delavnica, ki je sestavljena iz dveh delov, pojasnjuje vedenjski model, s katerim lahko na preprost način dosegamo osebnostne spremembe ter spremembe v organizacijski kulturi. V filozofiji in znanosti, pa tudi sicer v vsakdanjem življenju, je modele dobro preverjati, da se prepričamo, ali zdržijo logične in še nekatere druge zahteve ali ne. Doseganje osebnostnih sprememb je namreč izjemno zahtevno, zato so lahko obljube po takih spremembah zgolj poceni zavajanje. Še trši oreh pa je 'redefinicija odgovornosti'. Res je, da bi taka redefinicija zelo prav prišla vsemu svetu, zato bi bili lahko samo veseli, če bi nam kdo ponudil recept, čarobni izrek ali model, kako to narediti. Naredimo torej preprost preizkus in se prepričajmo, kako je s tem. In čisto nič ni narobe, če imamo obenem v roki dobro knjigo. Na primer: Michel Aglietta, A Theory of Capitalist Regulation, Verso, 2015. Knjiga je med drugim izvrstna tudi zato, ker postavi tako imenovano regulation theory v kapitalistični kontekst naših življenj v 21. stoletju. V kapitalizmu namreč tudi živimo, saj ne lebdimo v praznem.

Začrtajmo najprej dve empirični koordinati kapitalističnega sveta v 21. stoletju, potem pa si bomo ogledali posledice in razmišljali, kako je z 'redefinicijo odgovornosti' v takem kontekstu.

Zgodovinsko dejstvo ni le to, da je gospod Trump novoizvoljeni predsednik ZDA, temveč je predvsem tole: v kratkem obdobju od 16. novembra do 19. novembra letos, v času torej, ko bi morala biti na vrhu sveta totalna temna mrzla zima in bi se morala površina zaledenelega oceana povečevati iz dneva v dan, temperature pa bi morale dramatično padati in se spuščati globoko pod ničlo, se je površina ledu v nekaj dneh skrčila za 0,16 milijona km²! Naj ponovim: arktični led se ta hip krči, namesto da bi se pospešeno povečeval. To je tako noro, kot bi bilo noro, če bi se poleti v Jadranskem morju začele kopičiti ledene kocke. Dejstvo pa je tudi tole: globalna površina ledu se je v enem tednu (12.- 19. november 2016) zmanjšala za več kot milijon km². Morda ta hip ne obstaja pomembnejše empirično dejstvo, kot je tole, ki sem ga zapisal, vendar ga v medijih ne boste zasledili, v delavnicah, kjer 'redefinirajo odgovornost' pa bržčas tudi ne. Dodati velja, kar sedi.

Številni ljudje so (končno) nezadovoljni z elito in njenim načinom vodenja sveta. Jezni in razočarani so. Upravičeno. Poleg tega so nemirni, tesnobni in negotovi, saj ne vedo, kaj jih čaka že jutri. Jeza in razočaranje predstavljata energijo, ki je lahko zelo nevarna, ker je močna, lahko pa je tudi razdiralna, če ni ustrezno sublimirana, kot bi rekel Freud. Mnogi izmed njih tako narobe verjamejo, da je rešitev vračanje v preteklost. V resnici obstaja ena sama rešitev, ki jo zagledamo, če gledamo naprej v postkapitalizem, ki je lahko le komunizem. Torej: tako, kot tečejo zadeve zdaj, ne morejo več teči, nazaj ni mogoče po definiciji, ostaja le še pot naprej.  

'Redefinicija odgovornosti'? Mogoče.

Žižek tako omenja veliko prebujenje, češ da se bodo ljudje morda končno zganili, ker preprosto ne bodo več ne hoteli ne želeli stati križem rok in gledati gospoda Trumpa, kako zmagoslavno vodi Ameriko, z njo pa ves svet po poti, ki pelje naravnost v brezno. Logično je torej pričakovati, da se bodo zbudili, kar pomeni, da ne bodo več konservativni in da ne bodo več mirno pristajali na svet, kakršen je. Ljudje, ki se bodo prebudili, se bodo povezali z že prebujenimi ljudmi in skupaj bomo oblikovali  novo koalicijo za drugačen svet, ki ne bo kapitalističen. Torej bo komunističen. Vse to je zelo logično.

In šele v tem kontekstu bo prišlo do radikalne 'redefinicije odgovornosti', ki je sicer nujno potrebna.

Nobenega dvoma namreč ne more biti. Ko prihaja novoizvoljeni ameriški predsednik s svojo ženo in z ostalim spremstvom kamorkoli, bi vsak nepoučeni opazovalec spontano rekel, da prihajajo pripadniki elite, ki so lepi, bogati, mladi ali pa vsaj na videz mladi, čudovito oblečeni, zato bi prav tako spontano dodal, da so prav gotovo tudi inteligentni.

Pogled na elito je lahko zares privlačen. Za številne ljudi tudi je tak. In taki ljudje naj vladajo svetu? Zakaj pa ne! Mnogi so prepričani, da je to v redu, čeprav je nenavadno, da so proti utrjenim družbenim in zlasti oblastnim strukturam ljudje, ki ravno pripadajo eliti in so obogateli s pomočjo kontradikcij samega sistema, zoper katerega sedaj nastopajo.

Morda pa je vse skupaj vendarle le igre videzov, ki naj prepriča ljudi, da so bogati, mladi, lepi in močni tudi inteligentni in sposobni upravljati s svetom tako, da bo najboljše za vse, češ da je njihova odgovornost, da to delajo.

Pomemben del igre videzov je tudi prepričanje, da je kapitalizem demokratičen, zato le redki vedo, da je demokracija lahko le proti kapitalizmu, ne more pa biti njegov sestavni del.   

Morda je danes nevarneje kot kadarkoli prej demokratično misliti, da je svet tak, kakršen pač je, da ni mogoče ničesar spremeniti, da je kapitalizem edini sistem življenja, ki ga velja ohraniti. V takem svetu obstaja en sam način življenja, ki ima neskončno različic, to pa je: vsakdo naj postane podjetnik, vsakdo naj postane vlagatelj in naj vlaga v svoj način življenja, za katerega naj tudi prevzame odgovornost.

Že v vrtcih bi bilo zato treba učiti mladež podjetništva in odgovornosti. V osnovnih šolah bi nadaljevali, na srednjih nadgradili in na faksu zaključili z usposabljanjem za podjetništvo. Kaj je narobe s takim razmišljanjem? Vse!

Svet namreč drvi v prepad. Še več istega, se pravi podjetništva, ki temelji na privatni lastnini in logiki profitabilnosti, lahko le pospešuje drvenje v prepad. Iluzije, ki jih ustvarja elita, pri tem ne pomagajo, saj zgolj zakrivajo objektivno dejstvo, da drvi svet v prepad. Zakrivanje oči pred realnostjo pa še nikoli nikomur ni prineslo ničesar dobrega.

Prava 'redefinicija odgovornosti' zato pomeni odpiranje oči in vpogled v objektivna stanja sveta, ne v navidezna ali taka, ki so nam bolj všeč.

Prav je torej, da gledajo ljudje onkraj iluzij, ki jih zanje ustvarjajo pripadniki elit, sami pa jim pri tem še pomagajo. Zazrtost v iluzije ni dobra, ni produktivna, zato jih je treba prej ali slej odstraniti, kot odgrnemo zaveso, da bi se prepričali, kaj je onkraj.

Naj potegnem črto. Pomeni 'redefinicija odgovornosti' tudi dekonstrukcijo fantazem, iluzij, imaginarnih scenarijev in prevrednotenje regulacijskih mehanizmov, prek katerih elite upravljajo s tem svetom? Ne pomeni niti približno. Se bodo ljudje prebudili zaradi takih delavnic po vrtcih in šolah? Ne bodo se, kajti ljudje se najpogosteje zares prebudijo, nikoli se ne prebudijo vsi, seveda, ko je že zelo pozno ali pa je celo prepozno. In nekdo jih mora organizirati, ta nekdo pa mora imeti vizijo, ki sega daleč onkraj osebnostnih sprememb, saj pomeni družbene in celo civilizacijske spremembe.

Spontano zbiranje ljudi na trgih še nikogar ni zares prebudilo, izvajanje delavnic po vrtcih in šolah z obljubo po osebnostnih spremembah in 'redefiniranju odgovornosti' pa še manj.