Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Pravzaprav gre za malenkostne različice ene in iste bajke. Ponavadi gre za uporniško neprilagojenega ali samotarsko neopaznega mladoletnika (v imenu enakopravnosti včasih tudi mladoletnico, ki pa ji seveda izdatno pomaga kak fant), ki živi »čisto navadno življenje«, karkoli bi že to naj bilo, glede na to, da je ponavadi iz 'ne čisto navadne' družine ali pa je sploh nima. V njegovem življenju se pojavi čisto nenavaden lik, ki ga seznani z dejstvom, da je izbranec. Ponavadi ni važno, kdo ga je izbral in zakaj. Iz neznanega razloga pa je zelo važno, da se sam niti slučajno ne počuti kot izbranec. Tudi cela koža, prinesena iz prvih nekaj spopadov z zlom, ki prav zaradi njega ne bo uspelo uničiti sveta, ga ne navduši nad veličastnostjo lastne prihodnosti. Glede na vse, kar mora v nadaljevanju prestati, ga lahko pravzaprav razumemo; tudi mi se dosti bolje počutimo, ko zgodbo gledamo na platnu, kot pa bi se, če bi jo živeli.

Kakorkoli že, v nadaljevanju se izbranec postopoma vda v usodo in jo vedno bolj samozavestno nosi na svojih plečih. Svetu kaj hitro dokaže, da je iz pravega testa in da ni dvoma o njegovem izbranstvu. Sam skuša predvsem preživeti. Med drugim nese glavo naprodaj, da iz žrela smrti reši prijatelja, s katerim se je hudo skregal, tik preden je padel v to žrelo. Drugi prijatelj umre. Če zgodba ni povsem črno-bela, sta obvezna lika še izdajalec v lastnih vrstah in spreobrnjeni sovražnik.

Zlo, proti kateremu se borijo izbranec in njegovi enako nebojeviti prijatelji, je v vseh primerih tolpa nasilnežev, ki jim s trdo roko vlada psihopat. Nasilneži so v glavnem izredno močni, skrajno neumni, razmeroma številni in precej nepomembni. Njihov pomen je predvsem ta, da je pot do zadnjega boja z zlom za izbranca in njegove prijatelje bolj dolga ter da si na njej naberejo dovolj izkušenj.

Izkušnje potrebujejo za zaključni spopad s psihopatom. Pri njem sta moč in pamet pogosto v obratnem sorazmerju; enega ima nečloveško dosti. Prav zaradi tega je nevaren. Ko ga izbranec premaga, ostali zlikovci ne prenehajo le biti nevarni, ampak se malodane razblinijo. Zanimivo je, da ima psihopat nad svojimi tepci takšno moč, kajti njim je ravno tako nevaren kot sovražnikom. A navsezadnje isto velja za Stalina, pa je na ta način vladal dolgo vrsto let, torej ti neverjetni odnosi le niso tako za lase privlečeni …

Psihopat je lahko človek, žival, čarovnik ali pošast. Njegova sposobnost izgleda brezmejna, njegova mogočnost neobvladljiva. Njegova vojska je prevelika, preveč izvežbana, skrajno vdana, gnusno krvoločna in popolnoma bojevita. Gre za osebke, ki poznajo samo priprave na bitko in bitko. Mirnodobno življenje jim povzroča težave, oni pa njemu.

Izbranec in njegova razglašena združba prijateljev izgledajo kaj klavrno nasproti tako mogočni vojski. Nerodni so, prestrašeni, slabo oboroženi in o bojevanju nimajo pojma. A v zmago ne dvomijo, kajti na svoji strani imajo izbranca. Tudi v resničnem svetu pogosto zmagajo gverilci, poražene vojske pa gredo domov oprtane s svojimi padlimi vojaki. In tudi v resničnem svetu gverilce pogosto vodijo ljudje, ki kasneje samodejno ali samohotno postanejo bajeslovna bitja …

V resničnem svetu se dobro in zlo v toku spopada pogosto zapleteta v gordijski vozel, ki ga je neprimerno lažje presekati kot razvozlati. Preseka ga zmagovalec. V bajki o izbrancu je vozel enostaven. Njeno bistvo ni boj med dobrim in zlim, čeprav je vedno tako predstavljena. Bistvo je boj za predmete. Vrhovni psihopat za dosego svojih ciljev potrebuje prav tistega, ki se po naključju znajde v rokah izbranca. Ta predmet je pogosto čaroben in na poti do zmage odigra bistveno vlogo. Izkaže se, da ga le izbranec zna uporabljati na ustrezen način.

Ni naključje, da so bajke z naštetimi značilnostmi tako priljubljene danes, ko kapitalizem vstopa v sklepno obdobje, v katerem bo požrl edino, kar mu bo še ostalo – samega sebe. Bistvo kapitalizma je boj za predmete – predvsem za tiste, ki imajo čarobno moč, da množijo zelence. Kdor ima takšne predmete, lahko postane eden od tepcev, ki vladajo svetu. Ti tepci se – kot v bajki – iz povsem neznanega razloga vedno bolj zavzeto trudijo uničiti svet, ki mu vladajo. Pri tem jim vedno bolj zavzeto pomagajo tudi naravne nesreče, kar si morda razlagajo kot dokaz, da je bog na njihovi strani.

Kdor nima čarobnih predmetov, torej »proizvodnih sredstev«, je predviden za enake vloge kot statisti v filmih. Morda se komu zasmili, ko lačen, prezebel, bolan in obupan brska po odpadkih. Nikomur pa se ne zasmili, ko ga psihopatovi vojaki preganjajo, mučijo in ubijejo. Navsezadnje je imel predtem izbiro – lahko bi postal psihopatov vojak, a ni hotel. Zdaj mora trpeti, da lahko izbranec iz njegovega trpljenja črpa voljo za nadaljevanje upora.

Zanimivo je, kako se ljudje že vso zgodovino samodejno postavljamo v naštete vloge in bajko spreminjamo v resničnost. Vsak je prepričan, da je njegova vloga prava. Zlikovci vedo, da so zlikovci, a kot pravi psihopati ne dvomijo v svoj prav. Vojaki vedo, da povzročajo zlo, a hočejo biti vojaki in menijo, da je dobro biti vojak. Reveži vdano pogoltnejo vsako krivico, ki jim jo frcnejo »oni zgoraj«, nato pa drug drugemu tožijo, kako hudo je. Lahko je malo hudo ali zelo hudo, vdanost in količina jadikovanja bosta približno enaki … Uporniki ravno tako jadikujejo, le krivic ne sprejemajo tako vdano kot 'navadni' ljudje. A njihov upor je vedno v mejah varnega. Čakajo, da se pojavi izbranec, ki jih bo vodil skozi nevarno. Ničesar bistvenega ne storijo, dokler meje najprej ne prestopi nekdo, ki mu je počil film. Tega določijo za izbranca, če to hoče ali ne. Sledijo mu skozi ogenj in pekel, v veri, da bo držal smer, ko se bo od vseh tako osovražen ustroj družbe rušil.

Če bajko očistimo navlake, zveni čudno in za lase privlečeno. A resničnost je pogosto še bolj čudna …

Filmske in knjižne bajke se praviloma končajo, ko je zlo poraženo. Doslej sem naletel samo na eno bajko o tem, kako izbranec in njegova druščina (s pomočjo jadikovalcev in spreobrnjenih vojakov) zgradijo nov svet na uničenih temeljih prejšnjega – Shakespearjevega Macbetha. Konča se z bajko o novem izbrancu; tisti z začetka zgodbe je zdaj psihopat, njegova tolpa pa vojska, ki jo je treba uničiti.

Shakespeare je na žalost edini bard naše civilizacije, ki je bajko razvil do konca – ki je povedal, kaj se z izbranci zgodi v resnici. Izbranec in psihopat sta dva obraza istega lika. Upornik in trinog sta dva obraza iste osebe. Medtem ko rešuje svet, izbranec postaja vedno bolj krut. Če hoče preživeti, se mora obdati z močnimi, neumnimi, številnimi in nepomembnimi vojaki. Njegova vojska mora biti velika, izvežbana, vdana, krvoločna in bojevita. Njegova sposobnost mora izgledati brezmejna, njegova mogočnost neobvladljiva. Ko se dokoplje do oblasti, mora vse te ljudi poplačati. Za vse prestano nagradi tudi sebe. Ljudstvo mu jé iz roke. Počne lahko, kar hoče … Kakšna je možnost, da ne bi postal psihopat naslednje bajke?