V lanskem letu smo v Sloveniji dobili nov bralnik za slepe, t. i. sistem za dinamično pretvorbo besedil v slovenski govor! Ni ne prvi ne zadnji. Samo od leta 2005 je Slovenija za projekte razvoja bralnika vložila 2,3 milijona evrov javnih sredstev. To niso vsa sredstva, saj so morda izpuščena redna programska sredstva in sredstva zavodov ali podjetij, ki niso bila zabeležena na ministrstvih in Agenciji za raziskovalno dejavnost. Poleg tega vemo, da je Slovenija denar za raziskovanje in razvoj bralnika namenjala že četrt stoletja. Skupna vsota je torej bistveno višja.

Tudi, če se zdi sistem zelo drag, bodo lahko nekateri še vedno trdili, da moramo biti ponosni in veseli, da smo končno dobili produkt na ravni kakovostnih svetovnih programov, kajneda? Pa niti temu dejstvu žal ni možno enostavno pritrditi, saj je kakovost obeh novih govorcev (ženskega in moškega) še vedno zelo robotizirana. Izgovor, da je Slovenščina nekaj posebnega tokrat ne zdrži, saj obstajajo odlični bralniki za druge slovanske jezike.

Razvoj govornih tehnologij je še eno področje, na katerem je v preteklosti veliko javnega denarja poniknilo na univerzah in inštitutih ali odteklo v privatne žepe. Programi so se nenehno nadgrajevali, dopolnjevali, popravljali in izpopolnjevali. In ta praksa se očitno nadaljuje tudi po zadnjem zaključenem projektu konec lanskega leta. Kako dolgo še? Ob tem pa država do nedavnega niti ni poskrbela, da bi zagotovila dostopnost rezultatov, (so)financiranih z javnimi sredstvi. Preprosto je dopuščala, da so se javno financirani rezultati raziskav in razvoja privatizirali.

Kar pa je najbolj  sporno, vprašljivo in še vedno izven kakršnegakoli nadzora, je prav kakovost in funkcionalnost sistema, ki ni niti približno primerljiva z ostalimi tovrstnimi svetovnimi produkti. Nekateri odgovorni za projekt v svoj zagovor trdijo prav to. Kar jim služi kot alibi, da bi seveda opravičili in utemeljili nesmotrno in tudi vprašljivo (nezakonito) rabo javnega namenskega denarja. Ob tem pa si drznejo še omeniti, kako malo ljudi je dejansko ves čas delalo na razvoju.

Nadaljujemo torej kolumno z naslovom eBralec ali kako nategovati državo. Od tega je minilo že kar nekaj mesecev in med tem sem si tudi sama naročila eBralca. Po objavi članka sem ga tudi takoj dobila s strani Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ZDSSS. Licence za uporabo eBralca se dodeljujejo individualno na ZDSSS. Uporaba eBralca je, skladno z javnim naročilom ZDSSS, brezplačna za ciljno skupino uporabnikov Knjižnice slepih in slabovidnih, torej za slepe in slabovidne uporabnike ter za osebe z motnjami branja. Brezplačna je tudi znotraj ustanov javnega sektorja, tako denimo RTV Slovenija že pripravlja novo storitev glasovnega branja podnaslovljenih programov za slepe in slabovidne.

Vsak uporabnik sintetizatorja govora namreč prejme svojo, neponovljivo kodo (oz. več, če jih potrebuje) za namestitev programa na osebnem računalniku (okolje Windows) ali pametnem telefonu (sistem Android). Prijatelji, ki sem jih seznanjala, da imajo tudi sami enako možnost; pridobiti eBralca zastonj, so mi povedali, da se od njih zahteva zdravstveno potrdilo, da izkažejo upravičenost, čeprav tega dejstva na spletni strani ni nikjer videti. Nam se zdi takšno početje sporno tudi z vidika varovanja osebnih podatkov, saj ni jasno kakšno potrdilo naj bi bilo sploh potrebno dostaviti in v čigavi pristojnosti je, da presoja in odloča o tem kdo je upravičen do brezplačne licence in kdo ni. S strani informacijske pooblaščenke smo dobili sledeče pojasnilo:

Za ustrezno informiranje posameznika, bi morala zveza posamezniku pred predložitvijo potrdila pojasniti:

- kaj konkretno mora vsebovati zdravniško potrdilo, tj. katero zdravstveno stanje je relevantno,

- zakaj konkretno je to dokazilo potrebno (namen uporabe), npr. kje je določen pogoj in kako se glasi,

- ali je potrdilo obvezno (ali je torej možen kakšen drug dokaz) in kakšne so posledice, če ga posameznik ne predloži,

- pogojno, kdo so morebitni zunanji uporabniki potrdila (npr. pristojno ministrstvo, drug zunanji nadzorni organ),

- praviloma tudi rok hrambe.

Teh pojasnil na spletnih straneh ni nikjer podanih (vsaj mi jih nismo uspeli najti).

Zakaj sploh je potrebna licenca, če vemo da je bilo v projekt investiranih več milijonov evrov javnih namenskih sredstev? Podjetja, ki so ves čas prejemala javna sredstva za razvoj eBralca, so že pred tem vrsto let vsem zaračunavala licence. Tako smo tudi na YHD, Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, vrsto let plačevali licenco za starejšo verzijo, ki je znašala 72 EUR letno. Ko smo letos sploh opazili, da nam podjetje Alpineon izstavlja račun za 119 evrov, smo jih prosili za pojasnila, oni pa so nam že plačan račun za letošnje leto stornirali.

Izvajalci zadnjega javnega naročila ZDSSS so Amebis, Alpineon ter Institut Jožef Sefan (IJS) v vlogi podizvajalca, kot sami pravijo, da že vrsto let razvijajo jezikovno tehnološke vire in izdelke. “Ta razvoj v precejšnji meri financiramo iz lastnih sredstev.” Kjer pa se ponudi priložnost, pa konkuriramo tudi za razpršena javna sredstva, so nam pojasnili pri Amebisu Kjer pa se ponudi priložnost, konkuriramo tudi za močno razpršena javna sredstva, še zlasti za to, ker so raziskave in razvoj jezikovnih tehnologij za slovenski glede na obseg potrebnih vlaganj v njihov razvoj zaradi majhnega števila govorcev in posledično majhnega trga ekonomsko neupravičene, so pa neobhodno potrebne zato, da lahko uporabniki slovenščine čim bolj enakovredno uporabljajo sodobne informacijsko-komunikacijske storitve in pripomočke.”

Težko se je strinjati, da je razvoj za majhen trg ekonomsko neupravičen, če pogledamo številke. Število uporabnikov ob preteklih cenah je omogočalo več kot soliden razvoj. Seveda pa drži, da naprednih tehnologij ni mogoče razvijati samo za domač trg. Postavlja se torej vprašanje, če so trije glavni akterji sploh mednarodno konkurenčni? Če niso, potem se postavlja naslednje vprašanje: zakaj Slovenci ne moremo imeti najboljših tehnologij? Ali res zato, ker je tako pomembno, da vse razvijemo sami. Razvoj na področju jezikovnih tehnologij namreč poteka v mednarodni projektih, s sodelovanjem pa lahko prideš do znanja in najboljših tehnoloških rešitev. Seveda pa vzpostavitev jezikovnih gradnikov ostaja nacionalna domena. Medtem ko razvoj v svetu poteka v velikih raziskovalnih in razvojnih skupinah, se pri nas odvija v majhni skupinici, pa še ta je razdrobljena.

Javno naročilo in preizkušanje je izvedel naročnik, to je ZDSSS nam je pojasnila odgovorna v projektu Alpineon Jerneja Žganec Gros. Tudi testiranje so izvedli na ZDSSS. Torej očitno so nadzirali sami sebe oz. bolje, nadzirali so svoj projekt, iz katerega so se črpale njihove plače, da so sploh bili zaposleni? Še bolj grozljivo in zastrašujoče je dejstvo, da so vsi slepi zaposleni vključeni v projekt knjižnice odpuščeni, torej brezposelni. Med njimi nekaj mladih zelo izobraženih in usposobljenih, da so svojo izobrazbo in konkretnim znanjem ter uporabo IT tehnologij ogrožali predsednika ZDSSS Tomaža Wrabra. Bili so nadzirani in cenzurirani, ko pa se je projekt končal, so ostali gladko brez zaposlitve. Tako nam odgovarjajo tudi iz ZDSSS: “V testiranje eBralca je bila v prvem krogu poleg zaposlenih na projektu Knjižnica slepih slabovidnih KSS vključena tudi skupina slepih in slabovidnih ter Medobčinskih društev slepih in slabovidnih, ki so že bili aktivni uporabniki starejše različice sintetizatorja govora. Pred končnim prevzemom pa je bilo testiranje izvedeno tudi širše. Za pomoč pri namestitvah eBralca so bila zadolžena vsa Medobčinska društva slepih in slabovidnih, tehnično pomoč pa nudimo na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.”

“Pred javnim naročilom ZDSSS sta Amebis in Alpineon ponujala dva konkurečna sintetizatorja govora, ki sta bila na precej nižji ravni od eBralca. Ob prijavi na javno naročilo ZDSSS smo združili razvojne kapacitete, tako da je vsak izmed izvajalcev nadgradil in vključil tehnološke rešitve, na katerih je najbolj kompetenten. Nastal je izdelek, ki po naravnosti izgovarjave izrazito prekaša oba predhodnika, tako Amebisovega Govorca, kot tudi Alpineonov Proteus TTS,” nam pojasnjujejo s strani podjetja Amebis.

Težava z javnim naročilom ZSSS je, da so bila za razvoj eBralca dodeljena sredstva, čeprav tovrstne aktivnosti v projektu sploh niso bila predvidene. Ministrstvo za kulturo je tako rekoč na lepe oči primaknilo dodatnih 400 tisoč evrov po izteku prvotno predvidenega roka za zaključek projekta.

Specifikacije za javno naročilo so pripravili na ZSSS, kjer pa za to sploh niso usposobljeni. Zato so jih najbrž pripravili kar potencialni izvajalci. Razpisni pogoji so bili takšni, da se ne bi mogel prijaviti niti najboljši svetovni proizvajalec tovrstnih produktov. Pa tudi rok je bil tako kratek, da v njem zahtevanega produkta niti najboljšim ne bi uspelo razviti. Seveda, pogoji so bili prirejeni za točno določene izvajalce. Tudi pa, čeprav so domnevno združili znanje in pretekle rezultate, produkta v predvidenem roku niso dokončali. Trajalo je več mesecev po zaključku projekta, preden so dali v javnost prve licence za uporabo eBralca.

Eden od ključnih razlogov za takšno stanje je, da se nekatere reprezentativne invalidske organizacije, namesto da bi opravljale svoje poslanstvo, vključujejo kot krovni dobavitelji in odločevalci, ki sami sicer nimajo nikakršnih referenc, ampak se pod pretvezo navidezne reprezentativnosti postavljajo v vlogo razdeljevalcev javnega denarja. Najhuje je v tistih organizacijah, kjer interese invalidov zastopajo in se na njihov račun okoriščajo osebe, ki v svoje pomembne in odgovorne vloge izkoriščajo za špekulacije in manipuliranje s članstvom. Namesto, da bi pravice pripadale posamezniku neposredno, se morajo za uveljavitev le-teh, obračati glede na diagnozo dodeljene jim pripadajoče reprezentativne invalidske organizacije. In tukaj se njihove mnogokrat zgolj načelne pravice pogosto križajo z interesi vodilnih v teh organizacijah. Ti pa jih podrejajo in pogojujejo s pridobitvijo drugih pravic ali storitev, ki jim pripadajo glede na mednarodne konvencije in nacionalno zakonodajo.

Krovne invalidske organizacije, ki so se vse po vrsti znašle v tem začaranem krogu, namesto za svoje člane, skrbijo za interese svojih vodstev in povezane zasebne interese. Vloga krovnih invalidskih organizacij bi morala biti povsem drugačna. Tako pa so tudi v primeru RTV Slovenija vse znašle na napačnem bregu. Kdo bo tej hobotnici posekal lovke? Mi to že poskušamo več kot 18 let…ali bomo kdaj uspeli? Se ne ve!