V Slovenji stavkajo zdravniki. Upravičeno terjajo boljše pogoje za svoje delo. Terjajo višje dohodke, terjajo več denarja, da bi lahko opravljali svoje delo kakovostno in v dobro pacientov. Povsem se strinjam, da so zdravniki zelo pomembni delavci; zagotovo ne bi želel živeti v deželi, kjer jih ne bi bilo ali pa bi namesto njih delovali mazači, šušmarji in priučeni mesarji oziroma ljudje, ki bi me zdravili tako, da bi gledali v karte, steklene krogle, kravje iztrebke ali zrli v oblake in odkrivali terapije v konfiguracijah oblakov. Trdim pa, da so vsaj tako pomembni tudi učitelji. Ne zdravijo sicer pacientov, zato pa vzgajajo in izobražujejo generacije otrok, med katerimi bodo nekoč tudi zdravniki, ki bodo zdravili paciente, med katerimi bodo tudi učenci in učitelji. Vse to delajo v razmerah, ki učenju niso dovolj naklonjene, v razmerah, v katerih je še vedno pomembno medsebojno tekmovanje za ocene, točke in druge standardizirane oblike nagrajevanja znanja, zlasti pa je pomembna pridnost. Kako vem, da je vse to res? Ker zapisanega ne potrjujejo le izkušnje številnih generacij ljudi, med katere sodijo tudi moje, kajpak, temveč predvsem znanost. Čez približno mesec dni izide znanstvena knjiga, ki sem jo uredil, njen naslov pa je Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje. Na tem kraju predstavljam njeno osnovno idejo.

Koncept sodobne šole je bistveno drugačen od zasnove šole, za katere je nekoč navijala rajnka cesarica Marija Terezija. Gospa je namreč kazala velik interes za šolo, ki je bila podobna tovarni. Učenci so morali sedeti pri miru v ravnih vrstah, morali so biti tiho in morali so poslušati učitelja, ki jim je vsak dan več ur govoril, kaj morajo misliti in kako morajo misliti.

V taki šoli je bilo prepovedano misliti s svojo glavo, ker je veljalo, da učitelj vse ve, učenci pa ne vedo prav ničesar. Kdor je mislil na tak način, je tvegal hudo telesno kazen. Učence so takrat tepli kot po tekočem traku. Nekateri ljudje se še danes sprašujejo, če je dovoljeno tepsti otroke, toda mirno lahko zapišemo, da bržčas še vedno živijo v XVIII. stoletju, ne pa v letu 2016.

V šoli, nad katero je bila navdušena Marija Terezija, so se morali otroci učiti na pamet. Bili so kakor ribe, od katerih se pričakuje, da plezajo po drevesih. Tako je moralo biti, kajti rajnka cesarica je potrebovala ubogljivo in slabo plačano delovno silo. Potrebovala je delavce, ki jim ni bilo treba misliti, saj so bili v tovarnah zaposleni le za to, da delajo. Obstajala je velika razlika med ljudmi, ki so lahko mislili, in ljudmi, ki so smeli zgolj delati in biti tiho.

Otroci, ki se niso naučili misliti v mladih letih, niso pa se naučili, ker jih niso naučili, so odraščali v državljane, ki so se vse življenje bali misliti ali pa so razmišljanje, skupaj s knjigami, iskreno prezirali in celo sovražili. V resnici so se ga zlasti bali.

Razredi so danes zelo podobni razredom iz časa Marije Terezije. In otroci so v njih velikokrat zgolj tiho. Raziskave potrjujejo, da se pogosto dolgočasijo. To pomeni, da so pod stresom, kajti dolgočasje je za možgane, ki so narejeni za ustvarjalno razmišljanje, čisti stres. Otroci, ki se v šolah dolgočasijo, pričakovano počasi zasovražijo vse, kar je povezano s šolanjem.

Problem šole in šolnikov je tudi tale: otroci, ki naj bi se pripravljali za inteligentno, ustvarjalno, kakovostno življenje v prihodnosti, delajo vse to v okolju, ki je tako rekoč enako, kot je bilo v preteklosti.

Okolje je kapitalistično, to pa pomeni, da so otroci v šolah prisiljeni v medsebojno tekmovanje, tako kot med seboj tekmujejo njihovi starši kot delavci. Nadrejeni jih ocenjujejo in če niso zadovoljni z njimi, jih lahko odpustijo. Tudi otroke nenehno ocenjujejo in otroci so skupaj s starši zelo odvisni od ocen, ki jih izražajo številke, kajti od njih je odvisno otrokovo napredovanje. Višja številka naj bi tako pomenila tudi več znanja. A veljavnost in zanesljivost šolskih ocen sta na zelo nizki ravni. Številne raziskave so to potrdile že pred mnogimi leti.

Namesto ustvarjalnosti, drugačnosti, inovativnosti in kritičnosti se v šolah še vedno krepijo lastnosti in zmožnosti učencev, nad katerimi bi bila navdušena pokojna Marija: zanjo je bilo pomembno, da so otroci pridni, ubogljivi, poslušni, tihi delavci in podložniki, ki jim je lahko vladala.

Bizarno dejstvo je, da so taki podložniki dobri za oblast, niso pa dobri za izkoriščanje višjih kognitivnih potencialov, ki so vgrajeni v možgane. Saj veste: če ljudje ne storijo ničesar in so zgolj pridni, inteligenca življenja počasi upada, zlo pa se nemoteno širi. Torej se širi, čeprav vsak tihi podložnik lahko reče, da ni storil ničesar zlega. Saj res ni storil ničesar takega, toda obenem je res, da s pridnostjo in z ubogljivostjo še ni storil ničesar dobrega in inteligentnega.

Dobro se začne v trenutku, ko se ljudje upirajo zlu in mislijo s svojo glavo. Misliti s svojo glavo je že dobro. Celotna zgodovina umetnosti, filozofije in znanosti potrjuje zapisano.

Te lekcije v šolah še vedno niso vzeli, čeprav je silno preprosta. Samo razmišljanje je namreč že dobro. In vsak otrok lahko misli, ker ima možgane. Naloga učiteljev je pravzaprav ena sama: spodbujanje otrok k razmišljanju.

Spodbujanje k razmišljanju ne prenese nobene hierarhije predmetov, v kateri je na vrhu še vedno matematika, medtem ko je umetnost navadno na dnu. Razmišljanje umetnikov namreč ni nič manj natančno in rigorozno od razmišljanja matematikov. Vse to je tako preprosto, da za vpogled v zapisano zadošča že kratek razmislek.

Razmišljanja ne more biti nikoli dovolj, še manj ga je lahko preveč. Vselej ga je pravzaprav premalo, vselej lahko razmišljamo s še večjo strastjo, še ustvarjalnejše in kompleksnejše. Naloga učiteljev je namreč natanko tale: spodbujati otroke k strasti do učenja.

Učenje je v šoli Marije Terezije pogosto zgolj muka, je le dolgočasno polnjenje glave s podatki, ki jih možgani sploh ne marajo in jih zelo hitro zavrnejo.

Toda šole ne stojijo na Luni, temveč so del družbenega okolja, za katerega velja vse, kar sem zapisal.

Tamle zunaj zato živi veliko ljudi, ki so na antidepresivih, namesto da bi ustvarjalno mislili. Živi tudi veliko ljudi, ki so odvisni od sladkorja, čeprav sladkor še vedno ne velja za prepovedano drogo, pa bi moral veljati. Ljudje uživajo tudi velike količine mleka in rdečega mesa, veliko jih zboli za rakom. Kakšno izgubljanje človeških potencialov! Pa do alkota, prepovedanih drog in cigaret še prišli nismo.

Zapisano preprosto pomeni, da je tamle veliko ljudi, ki ne živijo, temveč životarijo, ker so prisiljeni v životarjenje. Življenje doživljajo kot breme, kot množico problemov, ki jih ne morejo rešiti. Obenem jim 'strokovnjaki' ponujajo rešitve za drag denar, spektakle, fuzbal, televizijske oddaje, ki jih ne bi gledal nihče z zdravim razumom, reklame, propagando, politični žargon in ekonomski novorek.

Menedžerji upravljajo s človeškimi viri, kot da so ljudje roboti ali zombiji. Iz njih hočejo iztisniti še zadnje atome energije, kot bi hoteli pohiteti, preden se povsem iztrošijo in postanejo neuporabni.

Govorim o ljudeh, ki jih vse življenje silijo, da se obnašajo kakor ribe, ki morajo plezati po drevesih, oblast pa jim sočasno govori, da morajo bolj verjeti vase, da morajo slediti svojim sanjam, da morajo zaupati v vrednote, da morajo biti optimistični in zazrti v svetlo prihodnost, ki je, domnevno, že kar za prvim vogalom.

Desničarji pa dodajajo: Bog vas živi!