Pogosto se zgražamo nad korporacijami, ki se obnašajo neodgovorno do okolja in do svojih delavcev; prav tako radi nergamo nad politiki, ker tako malo naredijo za zaščito okolja in za zaščito svojega prebivalstva. Nikoli pa ne vidimo, da smo tudi sami del tega sistema in da soustvarjamo realnost, nad katero se potem jezimo. Še posebej je vse to opazno v času praznikov, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Prvi od velikih nakupovalnih praznikov se je prejšnji teden odvil na Kitajskem. Kitajci so 11. 11. praznovali dan samskih (Single’ Day). Enice, ki so v tem datumu, naj bi simbolizirale samsko življenje. Čeprav so ta dan sprva obeleževali predvsem na univerzah, pa je v zadnjih letih postal praznik oziroma bolje rečeno orgija nakupovanja. Praznično potrošniško “igro” je spretno prevzel največji kitajski spletni trgovec Alibaba.

Letos so pri Alibabi postavili nove rekorde (The jaw-dropping numbers behind China's Singles Day):

- v prvih petih nakupovalnih minutah je bilo prodanega za 1 milijardo dolarjev ($) blaga (930 milijonov €),

- v celem dnevu so nakupi dosegli 17,8 milijarde $ (16,5 milijarde €),

- 115 milijonov ljudi je naročilo oddalo po spletu, od tega 94,6 milijona preko mobilnih telefonov;

- sodelovalo je 16.000 mednarodnih blagovnih znamk;

- 1,7 milijona delavcev je zapakiralo in razposlalo 650 milijonov paketov.

A obstaja še druga plat medalje (China's Singles Day legacy: Mountains of waste):

- skupaj še z drugimi trgovci je bilo oziroma bo razposlanih eno milijardo paketov,

- samo za te pakete je bilo potrebno posekati 2 milijona dreves (ali uporabiti ustrezno količino predelanih surovin),

- večina teh škatel bo končala v smeteh, saj Kitajci reciklirajo le 20% embalaže.

A to je samo embalaža, kaj pa vse ostale količine plastike in drugih materialov, ki bodo kmalu končali na odpadu, ter milijoni prevoženih kilometrov transportnih in dostavnih vozil. Pri okoljski organizaciji Greepeace pravijo, da je “dan samskih katastrofa za planet”. Dan samskih bi bolj primerno lahko poimenovali “dan sebičnih”, kar pa velja tudi za “praznike”, ki sledijo temu prvemu izmed Velikih v zadnjih dveh mesecih leta.

Američani konec novembra “obeležujejo” super-nakupovalna dneva Black Friday in Cyber Monday, potem pa se nakupovalna sezona nadaljuje še cel mesec december in se konča z velikim finalom - z božičem in novim letom; vmes pa so še različni miklavži in drugi potrošniški prazniki v različnih svetovnih državah. Razvitejši svet se torej kar dva meseca ukvarja predvsem z nakupovanjem, ki služi predvsem trgovcem, čeprav temu radi rečemo prazniki. Prazniki česa?

Kaj lahko v resnici praznujemo pri obloženih mizah in kupih daril, če hkrati vsak dan zaradi posledic skrajne revščine umre približno 40.000 ljudi? Praznujemo “rojstvo Kristusa” ali “rojstvo luči”, izkazujemo ljubezen drug do drugega? Morda pa bolj pošteno lahko rečemo, da v resnici praznujemo sebičnost in brezbrižnost do soljudi in do planeta.

Morda nas je v Sloveniji res mnogo manj, kot je Kitajcev in Američanov, a vsakdo od nas je kamenček v mozaiku sveta, ki smo ga (so)ustvarili. Kaj pa če bi letos kakšen evro namenili ljudem, ki res potrebujejo našo pomoč? Tudi najboljše humanitarne organizacije zbirajo denar on-line; če znamo najti trgovce in naročiti blago po spletu, nam prav tako ni težko najti organizacij, ki jim ni vseeno za svet v katerem živimo. Na primer:

Oxfam

World Food Programme

Doctors Without Borders

Tako bi v resnici obeležili praznik, ki ga imenujemo božič (Božič, sistem in jaz), ali druge praznike. Lahko pa gremo tudi na ulice in politike prisilimo, da z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni končno začnejo uresničevati pravice, ki smo jih že davno tega zapisali in potrdili v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

To bi bilo zares veličastno praznovanje ljubezni in luči.