Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …

Svoboden je, kdor lahko dela, kar hoče, ne da bi bil deležen posledic, ki jih noče. Vprašanje pa je, ali hoče to res delati ali skuša zgolj dokazati, da je svoboden in lahko dela, kar hoče. In kako se izogiba neprijetnim posledicam? Tudi njihovo preprečevanje je delo, ki ga mora hoteti, če je res svoboden …

Je svoboden bogataš? Za bogastvo enega človeka je zaslužen cel kup ljudi. Ti seveda niso gospodarji svoje usode, je pa bogataševa usoda vezana na njihovo. Bogataš je ujetnik odnosov: uslužnih in pokroviteljskih, zaupnih in sovražnih. Je tudi ujetnik uslug in protiuslug, skrivnosti in laži. Dostop do ljudi, pomembnih za bogatenje in ohranjanje bogastva, zahteva od njega točno določeno vedenje in podrobno opredeljen življenjski slog. Zasebno je lahko precej svoboden. A kakšen je gospodar svoje usode, ki z njo gospodari samo takrat, ko ima čas?

Kaj pa zvezdnik? On menda lahko počne, kar hoče, tudi v službenem času. Res lahko, a sočasno mora izpolniti vse obveznosti iz pogodbe, ki je ni napisal sam in mu ponavadi niti ni preveč všeč. Koliko zvezdnikov poznate, ki se niso osebnostno zataknili v času in starosti, ko so postali slavni? Zvezdnik je gospodar svoje usode, ki od takrat dalje ne more početi večine reči, ki jih v prostem času počnemo običajni ljudje … Gospodar svoje usode, ki ne more niti nadzirati, kaj šele preprečiti neprestanih vdorov v svojo zasebnost … Gospodar svoje usode, o katerem drugi vedo reči, o katerih sam nima pojma … Res pravi gospodar svoje usode …

O politiku torej ni treba izgubljati dosti besed. Res lahko piše zakone tako sebi kot drugim, to pa je tudi vsa gospodarnost, ki jo ima na voljo. Zanj veljajo omejitve, ki veljajo tako za bogataše kot za zvezdnike. Ni čudno, da koj po prevzemu položaja postane hladen, nedostopen in nedojemljiv za stiske, potrebe, želje in sanje navadnih ljudi … Svojih stisk ne sme izraziti, potreb ne sme imeti, želje mora skriti, sanje pa posplošiti …

Strica iz ozadja slava ne omejuje. Lahko si da pisati zakone po meri ali jih obide. Sicer pa zanj velja, kar velja za bogataša.

Velika živina torej dokaj omejeno gospodari s svojo usodo. Vsi, ki nismo velika živina, pa smo pri tem še bolj omejeni in odvisni od njene dobre volje (ni dobre volje, zato pa je, kot je …). Kdo torej ostane? Bedanec in jaga baba? Le vešč samooskrbni samotar v popolnosti razpolaga s svojim žitjem in bitjem. Zato pa pešajo njegovi odnosi. Za dobro življenje jih je dosti premalo in večina njegovih srečanj z ljudmi je neprijetnih za obe strani. Samotar je postal zaradi neprijetnih izkušenj z ljudmi. Kdor nima obojestransko zadovoljivih medčloveških odnosov, pa ni gospodar svoje usode.

S svobodo kot pogojem za oblast nad lastno usodo ne pridemo daleč. Svobode ni. Človekovo življenje opredeljujejo odločitve, ki jih je sprejel nekoč davno. Če bi se takrat odločil drugače, bi bile omejitve drugačne. V vsakem primeru pa je gromozanski kos njegove usode v rokah drugih ljudi. Malokatera druga žival ima tako malo svobode kot človek …

Poskusimo torej s srečo! Srečen je, kdor ni pod stresom. Pod stresom pa ni, kdor ima zagotovljene osnovne življenjske potrebe.

Koliko ljudi se lahko pohvali, da ima že dalj časa zadovoljene vse te potrebe? Mnogi lovimo trenutke zadovoljstva. Ko kakšnega ulovimo, si ga zapomnimo in rečemo: »Za to je bilo vredno živeti!« Večina pa se ne le ne trudi loviti svojih zvezd, ampak nimajo pojma, katere bi te zvezde lahko bile. Živijo podobno, kot drugi okoli njih, se včasih izogibajo težavam in jih drugič povzročajo. Vse življenje so pod stresom. Njihovo naravno stanje je beg ali boj, najpogosteje oboje hkrati …

Gospodarji svoje usode so torej lahko le samotarji, ki se najdejo, ujamejo, povežejo, spoprijateljijo in zaživijo v skupnosti, ki ne potrebuje ničesar bistvenega od zunaj. Nato so gospodarji svoje usode, dokler se ne pojavi nekdo od zunaj ali od znotraj, ki hoče na vsak način postati gospodar njihove usode. In kolo zgodovine se obrne za en zobec naprej …