Bernie Sanders je takole na kratko komentiral Trumpovo za nekatere presenetljivo, za druge pa spektakularno zmago na nedavnih predsedniških volitvah. Donald Trump je dregnil v jezo ljudi iz srednjega družbenega razreda, ki imajo dovolj etablirane ekonomije, etablirane politike in etabliranih medijev. Utrujeni so, ker delajo več za manjše plače in gledajo, kako se dobra delovna mesta selijo na Kitajsko in v druge države s poceni delovno silo, poslušajo o milijarderjih, ki ne plačujejo davkov lastni državi, sami pa ne morejo plačevati šolnin za svoje otroke – povrhu vsega zelo bogati ljudje postajajo še bogatejši. Istočasno je Svetovna meteorološka organizacija objavila podatek, da je bilo obdobje od 2011 do 2015 najtoplejše doslej, cena, ki jo je človeštvo že plačalo za katastrofalne podnebne spremembe, pa zajema več sto tisoč mrtvih ljudi in za stotine milijard dolarjev povzročene škode. Samo suša in lakota sta v vzhodni Afriki samo leta 2011 terjali četrt milijona žrtev, medtem ko je en sam orkan (Sandy) leta 2012 povzročil za 67 milijard dolarjev škode. Donald Trump pa je pred kratkim izjavil, da so si podnebne spremembe kratko malo izmislili Kitajci! Nekateri komentatorji kljub temu tolažijo ljudi, češ da je Trump oportunist, da sploh ni politik, da ga ne smemo jemati smrtno resno in da se bo že v kratkem spremenil tako, da bo tak kot vsi drugi politiki in da bo zopet vse v redu, ker mu bodo pristojni povedali, kako se je treba vesti kot predsednik ZDA. O, sveta preproščina.

Kaj se torej dogaja? Oglejmo si nekaj v oči bijočih primerov.

Donald Trump je dobesedno rekel, da ne bo upošteval Pariškega podnebnega sporazuma in da ZDA ne bodo več plačevale v programe Združenih narodov, ki so namenjeni boju zoper podnebne spremembe. Tako je rekel, v resnici pa se bo zgodilo tole.

Povedali mu bodo, da tako pač ne gre in da je sprejeti sporazum vsekakor treba upoštevati.

Če zapisanega ni mislil zares in je oportunist, kot trdijo komentatorji, kar pomeni, da bo že jutri trdil in delal povsem drugače, ker se bo pustil prepričati pristojnim, bo čez čas natanko tak, kakršni so Hillary Clinton, Barack Obama in drugi etablirani politiki, ki sicer govorijo ljudem, kar je politično korektno, za hrbtom pa delajo, kar jim narekuje Kapital, od katerega so pač odvisni.

Ker nismo neumni in vemo, kaj hoče Kapital, je sprenevedanje povsem odveč, čeprav obenem razumemo, da je obvezni del političnih igric in da se mora Trump začeti normalno obnašati. Torej smo lahko povsem mirni, saj bo vse še naprej tako, kot že je – normalno torej ter brez nekoristnih in neracionalnih izpadov, vulgarnosti, norih pripomb in zmerljivk. Obenem seveda nismo mirni, ker tako, kot je, ni v redu, čeprav se komu zdi, da je čisto normalno.

In v tem primeru ne moremo vedeti, kaj se bo dogajalo z jezo ljudi, o kateri govori Sanders. Če imajo ljudje dovolj etabliranega sveta, bodo jezni še naprej, kar pomeni, da bo tudi njihova jeza del normalnega sveta. In če bo Trump postal del normalnega etabliranega sveta, to pa tudi zagotovo bo posla, bo njihova jeza le še večja, saj bodo prepričani, da jih je pustil na cedilu, ker se je najprej očitno in vsem na očeh postavil na njihovo stran in govoril zoper etabliranost oziroma zoper normalnost. Torej nikakor ne moremo biti mirni. Z logiko oportunizma si tu ne moremo pomagati. Ko so ljudje jezni, so zares jezni – tu ni nobenega sprenevedanja.

Gremo naprej.

Trump je tudi zelo jasno rekel, da bo podpiral premogovnike in nadaljnje pridobivanje nafte (fracking). Torej bo podpiral še večje črpanje fosilnih goriv, ki so seveda namenjena kurjenju, pri čemer nastaja in se sprošča v ozračje veliko ogljikovega dioksida.

Pristojni mu bodo kajpak mirno povedali, da tudi tako ne gre, ker so podnebne spremembe zaradi ogljikovega dioksida, ne vem, če bodo dodali metan, ker ga navadno ne, zelo resne.

Če torej ni mislil resno, ker je oportunist, ali pa bo že jutri podpiral zmanjševanje ogljikovega dioksida v ozračju, prav zato, bo prišel v nasprotje s samim seboj, saj ne more delati slednjega, če ne uresničuje Pariškega sporazuma. In če bo podpiral sporazum ter boj proti podnebnim spremembam, ne bo mogel obenem podpirati rudnikov in naftnih korporacij.

A lahko smo pomirjeni. Ko bo postal normalen, bo podpiral Pariški sporazum in zapiraje rudnikov premoga, naftnih črpališč in vsega drugega.

To pa še ni vse.

Kontradikcije, o katerih govorim, namreč niso le kontradikcije ameriškega predsednika, saj so tudi kontradikcije samega kapitalizma.

Živimo dolgo depresijo, ki se je uradno začela leta 2008, neuradno pa že veliko prej. Vzrok zanjo je povsem jasen in razumljiv tudi stari mami: padanje profitabilnosti kapitala. Ali po domače: medtem ko elita bogati, saj grabi kapital in profite oziroma presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci, pada profitabilnost celotnega sistema. Nekateri imajo zato veliko, vsi drugi pa imajo v primerjavi z njimi vse manj.

Velike korporacije imajo zato veliko denarja. Večina ljudi nima denarja, če odštejemo tistega, ki ga porabljajo, da preživijo iz dneva v dan. In korporacije veliko denarja ne vlagajo v proizvodnjo dobrin, ker je profotabilnost majhna, kar preprosto pomeni, da se jim vlaganje ne splača. Poleg tega so njihovi dolgovi visoki in jih je treba odplačevati.

Vsak razumen človek bi bil zadržan, če bi imel veliko denarja in bi bila profitabilnost kapitala nizka. Poleg tega bi dajal denar raje tja, kjer si lahko obeta dobičke: na primer na borzo ali kam drugam.

Podobno lahko rečemo za navadne ljudi, ki nimajo veliko denarja. Če so res siti etabliranega sveta, o čemer govori Sanders, njegove izjave pa podpirajo tudi družboslovne študije, potem so zadržani in imajo raje denar, če ga sploh imajo, doma v nogavici. Je pač najbolj varno. Ali pa ga imajo na banki ali v trezorju. Nekje na varnem pač.

Navadni ljudje niso neumni in vedo, da ni nobene logike, da bi postali v negotovem in celo norem svetu majhni kapitalisti. Raje se zadovoljujejo s tem, kar sploh imajo trdno v rokah.

V rokah nimajo prav veliko, jutri pa bodo imeli še manj. Nekaj jim bodo vzele podnebne katastrofe neposredno, veliko pa jim bodo vzele posredno zaradi vse višjih cen hrane, ki jo bo, prav zaradi podnebnih katastrof, vse težje pridelovati.

Vse skupaj bi minilo brez klovnovskih vložkov in nepotrebnih pretresov, če bi imeli Američani normalen volilni sistem in bi zmagala Hillary, ki je dobila največje število glasov državljanov in državljank. Potem bi bilo vse normalno in bi življenje teklo po principu bussines as usual. Do bridkega konca, kajpada.