Zgodilo se je to, kar imenujejo nekateri komentatorji unthinkable; nekaj torej, česar ni mogoče niti misliti. Govori se tudi o globalnem obratu na desno (the global shift to the right) in vzponu fašizma v Ameriki (the rise of fascism at home). Gospod Trump tako ni več zastopnik farse, ampak je del zapletene politične realnosti. Ki je nikakor ne bi smeli jemati zlahka. In je tudi ne jemljejo. V ZDA so se zato že pojavili protesti zoper novoizvoljenega predsednika. Na ulice so šli ljudje v Portlandu, Oregonu, Chicagu, Oaklandu, Los Angelesu, New Yorku in drugje; v Filadelfiji se je na zidu zapuščene trgovine pojavil celo napis Sieg Heil 2016. Niso zadovoljni, da imajo takega predsednika, kot ga predstavlja gospod Trump. Ta pa jim mirno sporoča: Za seboj imam zelo odprto in uspešno predsedniško kampanjo. Sedaj profesionalni protestniki, podprti z mediji, protestirate. To je zelo nepošteno! Trumpovi podporniki dodajajo: ti ljudje ne spoštujejo demokratičnih procesov. A kaj demokracija sploh je? Poglejmo.

Ali bolje – preberimo. Platon v Državi (Knjiga 8) opisuje demokracijo kot režim svobode in radikalne enakosti. Filozofsko rečeno: demokracija, zvesta načelu enakosti in svobode, pomeni upiranje tiraniziranju tega, kar imenuje Platon eidê. Kaj to pomeni?

Eidê so forme, oblike. Sokrat tako večkrat reče, da jih nujno potrebujemo, da mislimo svet, da razločujemo dobro od slabega, enako od neenakega. Res pa je, dodaja, da lahko eidê tudi tiranizirajo; te možnosti enostavno ne moremo izključiti.

Tiranizirajo v resnici ljudje, ki jih vsiljujejo drugim ljudem. Takemu vsiljevanju se morajo ljudje upirati in demokracija pomeni natanko to. Toda zakaj se morajo upirati, zakaj raje ne sprejmejo istih oblik in živijo na enak način? Ali ni tako življenje enostavnejše in udobnejše?

Najprej moramo še enkrat poudariti, da demokracija ne pomeni vladavine večine ljudi. Večina ljudi se namreč lahko vede prav tako tiransko kot despot, tiran ali kak drug vladar. Za demokracijo je ključno natanko razumevanje samih možnosti tiraniziranja. In že na ravni poimenovanja tiranija ne more biti isto kot demokracija, med njima preprosto mora obstajati razlika, saj sicer ideje demokracije niti ne bi potrebovali in bi se zadovoljili s tiranijo.

Sokrat nenehno poudarja, na primer v Knjigi 6 in 7, da človeška bitja znajo šteti. Kdor zna šteti, zna tudi razlikovati – trije prsti niso isto kot štirje. Zna misliti, to pa pomeni, da prepoznava podobnosti in razlike.  

In tako človek kot razmišljajoče bitje počasi prodre do ideje dobrega in pravičnega, oboje pa razlikuje od slabega in nepravičnega. Tu se rojevajo težave.

Filozofija namreč terja eidê, saj človek brez njih ne more misliti, demokracija, zavezana principu svobode, pa se temu upira. Zdi se, da neupravičeno.

Ideja dobrega, pravi Sokrat, je kakor sonce, ki nas greje in nam omogoča, da kaj vidimo. Onkraj form ali eidê ni ničesar, zato se Sokrat upira Glaukonu, ko pričakuje od njega, da ga bo popeljal onkraj k sami ideji dobrega.

Logično lahko sklepamo, da nas ideja dobrega vodi onkraj form ali oblik, onkraj samega sveta, ki ga lahko mislimo. Toda o kakšnem onkraj sploh govorimo? Prišli smo do konca in do sklepa, da potrebujemo eidê in da se jih moramo držati, kar pomeni, da lahko ugotovimo, katere so najboljše in najbolj pravične, potem pa se jih vsi na enak način držimo oziroma oklepamo. Nobenega onkraj ni.

Držati se moramo torej oblik, eidê, najboljših oblik, ki so preverjene – na primer znanstveno. Kaj sedaj? Nam bo znanost povedala, kako dobro, pravično in pravilno živeti? Bomo morali kdaj vsi živeti na enak, najboljši in znanstveno preverjeni način?

Platon/Sokrat odgovarja. Dêmokratia se pojavi vsakič, ko postanejo revni ljudje zmagoslavni (557a). To ne pomeni, da vladajo, pomeni le, da se upirajo bogatim, ki imajo v rokah denar, oblast, moč in vse drugo. A zakaj se upirajo?

Upirajo se v imenu ideje dobrega oziroma v imenu pravičnosti. Živijo namreč tudi bogati ljudje, ki so leni in so si prigrabili bogastvo na nepravičen način, to pa nikakor ne more biti dobro, saj znamo misliti in ločevati dobro od slabega.

Temeljna značilnost demokracije je torej svoboda. Ko govorimo o njej, mislimo na univerzalni princip, ki je večen. Demokratični procesi so tako vsi tisti procesi, ki potekajo v družbenem polju v imenu svobode. Potekajo tako, da ljudje, zlasti revni in brezpravni, vzamejo družbene zadeve v svoje roke, sledijo ideji svobode, dobrega in pravičnosti, kar pomeni, da razmišljajo, ter se upirajo tiraniji, kot jo razumejo. V demokratičnem svetu, poudarja Sokrat, si tako vsak človek ureja svoje življenje tako, kot si želi, kot mu ustreza. Vsekakor po svoje. Demokratični človek ne pristaja na nobeno obliko tiranije.

Poudarek je zares pomemben: demokracija ne pomeni skupnega in za vse enakega življenja, temveč je zasebna zadeva. Vsakdo si ureja življenje po svoje. Za demokracijo je namreč nujno tole.

Nujna je egalitarna naravnanost do drugih in drugačnih ljudi, ki pomeni sprejemanje; vsakdo lahko živi po svoje. Nihče nima pravice vsiljevati svojega načina življenja drugim ljudem. Nobene hierarhije zato ni, nihče ni vodja, nihče nima zadnje besede, saj si je ne more vzeti, razen če je tiran.

Sokrat govori o multipliciteti režimov ali načinov življenja. In poudarja, da v demokraciji ni nobenega načela, v imenu katerega bi različne režime življenja poenotili ali jih poskusili spraviti v kako celoto. Če to skušamo narediti, tvegamo tiranijo.

Demokratično družbeno polje je zato odprto in ni sklenjena celota. Nobenih poenotujočih eidê ni, nobene zadnje ali ultimativne oblike življenja, ki bi jo morali sprejeti vsi ljudje, ni. Noben prebivalec demokratičnega občestva ni ujet v vnaprej določeno obliko ali formo, nihče nikomur ne govori, kako naj bi živel.

V demokratičnih občestvih se tako ne širijo 'prave' oblike, temveč se širi to, kar je brez oblike. Tako občestvo je an-arhično v strogem pomenu besede. Kar je brez archê, je brez prvega začetka in je brez zadnjega temelja, kamor bi se moral kdo postaviti, da bi živel 'pravilno'.

Ali vse skupaj pomeni, da je demokracija potemtakem eno samo nesmiselno norenje različnih ljudi, ki lahko živijo, kakor hočejo? Pomeni, da ni nobenega pravila, nobenega reda in nobene meje? Vodi v kanibalizem?

Ljudje se bojijo takega razumevanja demokracije, kar je seveda razumno in razumljivo. Toda demokracije ne pomeni ničesar od tega. Platona moramo namreč brati natančno in lepo počasi. Dobro je tudi, če zraven še razmišljamo.

Platon je sicer velikokrat povedal, da ima rad hierarhije, pravila, oblike ali forme in da ne mara enakosti kot političnega principa. Problem je zato velik in ga je težko misliti, saj je zapisal tudi vse to, kar sem navedel. In vsak človek pozna vsakdanjo izkušnjo, v kateri se zgošča vsa problematika skupnega življenja: tiranija eidê in čudna človekova potreba po njej; želja po dobrem, enakosti in odprtosti, anarhizmu in svobodi.

Vselej bodo zato živeli ljudje, ki bodo hoteli tiranijo eidê, in vselej bodo živeli ljudje, ki se ji bodo upirali v imenu ideje dobrega, pravičnega in v imenu svobode. Na koncu pa nujno zmaga demokracija, kajti iz orisane aporije ravno ne vodi nobena 'prava' pot, saj ta nujno vodi v tiranijo.

V demokraciji živijo ljudje vsak po svoje, toda pri tem jih mora voditi ideja dobrega, ideja pravičnosti in ideja svobode. Tako je Sokratovo sporočilo iz davnine. Če jih ne vodijo naštete ideje, se demokracija sprevrne v novo obliko tiranije, če pa jih vodijo, je to najvišja in najboljša oblika skupnega življenja.

Zadeva zato ostaja odprta, to pa je natanko temeljna značilnost demokracije, ki jo zagovarja Sokrat do konca svojega življenja. Če je ne bi zagovarjal, bi sprejemal takratne prevladujoče eidê, kar pomeni, da niti ne bi postal filozof, saj bi bil dobro plačani sofist. Štiri stoletja pozneje pa bi JK rekel, da mu niti na misel ne pride, da bi sprejemal samomorilni nori mandat, da bi končal na križu, zato bi se lepo poročil z Marijo Magdaleno, naredila bi kup otrok in lagodno bi živela ever after.