Ko se je v času predsedniške kampanje ob, zdaj že izvoljenemu, Donaldu Trumpu pojavil Nigel Farage, glavni zagovornik prav tako uspešnega Brexit-a, je zbranim povedal natanko to, kar je že prej Britancem: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam" (Trump predicted 'Brexit plus plus plus,' and he was right). Če odmislimo, da sta tako Trump kot Farage prav tako pripadnika teh politično-ekonomskih elit, mu lahko samo pritrdimo.

Morda pa je to najbolj resnično sporočilo zadnjih ameriških volitev in nedavnega britanskega referenduma za izstop iz EU. Politične in ekonomske elite so se po krizi, ki se je začela leta 2008 in se še zdaleč ni končala, začele vse bolj oddaljevati od “svoje baze” oziroma ljudstva. Čeprav ti procesi niso novi, pa so se po krizi bistveno pospešili: bogastvo najbogatejših hitro raste, vsi drugi sloji pa živijo vse slabše. Politične elite sprejemajo varčevalne ukrepe, “mašijo” bančne luknje, privatizirajo vodne in druge vire ter sprejemajo destruktivne trgovinske sporazume (npr. CETA), vse v korist najbogatejših, čeprav se večina z njimi ne strinja.

In to delajo znova in znova. Številni ljudje bi zato iz obupa in protesta izvolili tudi zlato ribico, če bi se znašla na volilnem listku. Seveda ne Farange in ne Trump nista rešitev problema, temveč sta samo izraz obupa množic, ki jih je vse bolj strah za svojo eksistenco in za prihodnost.

Politiki, tudi v teh krajih, morajo prisluhniti potrebam ljudi, pa naj se sliši še tako klišejsko. Obup, pa tudi nakopičena jeza, se lahko manifestirata tudi v drugih, mnogo hujših oblikah. Znameniti ameriški aktivist Noam Chomsky je že leta 2010 opozarjal, da so časi “podobni poznemu obdobju weimarske Nemčije. Vzporednice so presenetljive. Tudi takrat je bilo razočaranje nad parlamentarnim sistemom ogromno. Najbolj presenetljivo dejstvo o Weimarju ni bilo, da so nacisti uspeli uničiti socialne demokrate in komuniste, temveč da so bile tradicionalne konservativne in liberalne stranke osovražene in so prenehale delovati. To praznino so nacisti zelo spretno in inteligentno zapolnili.” (Noam Chomsky predicted the rise of Donald Trump six years ago)

Zato ni dovolj samo čakati na prve volitve ali prvi referendum; to vsekakor ni dovolj za izhod iz krize. Ponovimo še enkrat Farangove besede: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam".

Morda pa je “zdaj čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena Splošne deklaracije človekovi pravic – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.” (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta)

To so naše prave prioritete, ne pa sprejemanje destruktivnih trgovskih sporazumov, brezkončno reševanje bančnih lukenj in tako naprej. Brexit in izvolitev Trumpa sta močni sporočili vsem politikom. Ga bodo zmožni razumeti? A tudi sporočilo vsem nam, da ne smemo čakati križem rok in pustiti, da se znajdemo v razmerah, ki ne bodo več obvladljive, ko bodo trumpi, orbani in farangi dokončno zavladali svetu.