Članek
Provincialnost, vsakdanja depresija in tehnokratski um

Provincialnost, vsakdanja depresija in tehnokratski um

Objavljeno Nov 05, 2016

Oni dan smo lahko v živo opazovali oziroma spremljali tehnokratsko misel na delu. Na televiziji je potekala oddaja o revščini v Sloveniji, o lačnih otrocih, o šolskih malicah, o denarnih prejemkih njihovih staršev in o vprašanju, ali država dovolj skrbi za revne ljudi ali ne. Ob gledanju oddaje so šli lasje pokonci, kajti tako nesramnih, topoumnih in celo povsem zblojenih pogledov na tematiko zlepa ni mogoče zaslediti. Naj bom zelo natančen: moralistično stokanje in jamranje, da se ljudje obnašajo čudno, ker porabljajo denar tudi za tobak, alkohol in podobne zadeve, s katerimi si lajšajo prenašanje življenja, ne pa za hrano in za dobrobit lastnih otrok, ki so zato pogosto brez šolske malice, preprosto ne pojasni ničesar, saj nima nobene pojasnjevalne moči niti tedaj, ko je posvem upravičeno; stokanje je pač zgolj stokanje. S pritoževanjem čez svet še nihče ni pojasnil, zakaj je svet tak, kakršen pač je, in zakaj se ljudje obnašajo, kot se pač obnašajo. Sočasno sklepamo takole: tehnokratski um, ki misli, da so ljudje racionalni roboti, ki porabljajo težko prigarani denar izključno za dobrine, za katere naj bi ga porabljali na način, ki ga lahko misli taisti um, je morda dober za pojasnjevanje zadev v kakem drugem vesolju, na Zemlji pa prav gotovo ne pojasni ničesar. Oglejmo si zato nekaj temeljnih koordinat življenja na Zemlji v globalnem neoliberalnem svetu v času pred veliko katastrofo, saj ne živimo v vakuumu in nismo roboti.


Na Zemlji večina ljudi dela, da preživi; le elite ne delajo, ker jim ni treba delati, in so kakor zajedalci. Za preživetje potrebuje denar. Tega je izjemno veliko, vendar ga večina kljub temu preprosto nima v svojih rokah, ker ga imajo v lasti korporacije, zlasti banke, zavarovalnice, skladi in nesramno bogati lastniki korporacij. Tudi v Sloveniji je tako. Tamle zunaj tako živi pol milijona ljudi, ki so dnevno na antidepresivih, večina ljudi pa je džankijev, odvisnih od sladkorja. Vmes so še drugi prebivalci province, ki so odvisni od tobaka, alkohola, maščob in drugih substanc. Le redki niso odvisni.

Sedaj pa pride na vrsto najlepše. Ljudje namreč dejansko so racionalna bitja. Njihove racionalnosti pa ne moremo primerjati z racionalnostjo robotov in računalnikov, saj so ti primitivni v primerjavi z ljudmi in njihovimi možgani. Ljudje kot racionalna bitja skušajo živeti, kot vedo in znajo. S tisto majhno količino denarja, ki jim jo namenjajo delodajalci in lastniki kapitala, se prebijajo iz meseca v mesec, zato na rutinsko vsakodnevno vprašanje kako kaj gre navadno odgovorijo za silo.

Osnovna psihološka spoznanja o vedenju in delovanju ljudi nam povedo, da smo ljudje tudi fantazmatska bitja, zmožna za nezavedno željo. Zmožni smo tudi za nedoletnost, kot bi rekel Kant. A moraliziranje ne pomaga: zapisano velja tudi za Cerarja in pribočnike, za administratorje, birokrate, tehnokrate, menedžerje, bankirje, akademike in lastnike kapitala. Trump zato ni čisto nič boljši človek od zgaranega delavca, ki dela v Sloveniji za bednih 500 evrov na mesec. V resnici bi lahko razmišljali tudi povsem drugače, kajti Trump lahko naredi veliko več škode, ker je bogatejši in vplivnejši; in jo je doslej tudi povzročil, le da se o tem ne govori, ker so tudi mediji vse bolj čudni in klečeplazni.

Psihološka, socialna in družbena podoba ljudi, ki živijo v tej provinci, je sorazmerno kompleksna, vendar povsem razumljiva. Ljudje so v glavnem razočarani nad politiki, ki so kakor klovni, zabavniki, glumači, krošnjarji in humoristi v eni osebi. Brez vizij jim iz dneva v dan pripovedujejo pravljice v smislu vse je mogoče, mediji jim zvesto sledijo, obenem pa bajno služijo, se zabavajo, rajajo, veselo prepevajo in zapravljajo ogromne količine denarja, ki jih navadni ljudje enostavno nimajo. Ne odločajo, ampak se zgolj pretvarjajo, da odločajo, saj o vsem odloča Kapital, ki mu v resnici rade volje služijo, saj si obetajo koristi.

Življenje sproti spreminjajo v teater, spektakelske zabave so na dnevnem redu, fuzbal je najpomembnejša stvar na svetu, beda pa je vsak dan večja. Vsak dan je zato več ljudi na antidepresivih, anksiolitikih in povečuje se število delavcev, ki zaslužijo manj, kot so zaslužili njihovi starši.

Glumači in krošnjarji jih poleg tega vsak dan govorijo, da vse teče in raste, obenem pa jim obljubljajo, da bo jutri še veliko bolje, če se bodo le malce potrudili.

Ljudje pa niso neumni. Niso niti slepi, saj imajo oči, da vidijo. In dejansko vidijo. Vidijo izkoriščanje, nepravičnosti, nedelovanje pravne države, vidijo nesramnosti in poslušajo žaljivke na svoj račun. Govorijo jim, naj vzamejo življenje v svoje roke in sledijo sanjam, toda s 500 evri na mesec sanjam preprosto ni mogoče slediti. O sanjah zato lahko govorijo le sanjači, od drog poškodovani ljudje ali pa čisti cinični bleferji, ki se preprosto norčujejo iz ljudi in jim je zanje povsem vseeno.

Vtis je zares močan: tehnokratski um, utelešen v politikih, mainstream ekonomistih, bančnikih, menedžerjih, piarovcih in spin doktorjih, se naslavlja na ljudi kot bedna bitja, ki ne znajo poskrbeti za lastno blagostanje, zato jim obljubljajo tudi upravljanje s svetom, katerega del so. Potem ko so razmontirali državo, se cinično obračajo na gole posameznike in jim svetujejo nekoliko 'dela na sebi', samozavesti, poguma in smelosti, tveganja in drznosti. Obljubljajo jim svetlo prihodnost, če se bodo le malo potrudili, če bodo okrepili svoj notranji čut, ego, voljo ter lastne občutke za moralo, vrednote in pravičnost.

Medtem ko je svet objektivno nepravičen in izkoriščevalski, drvi pa naravnost v naravne katastrofe epskih razsežnosti, naj se posamezniki usmerjajo k notranjemu jazu, ga s pomočjo svetovalcev, psihologov, terapevtov in dušebrižnikov okrepijo in svet bo vsaj videti lepši, če je že objektivno vsak dan grši.

Bankirji se jim pridružujejo in vabijo tako osvežene in opogumljene ljudi, naj se spotoma oglasijo še v bankah, kjer so na voljo poceni krediti. Vsakdo si tako lahko osmisli lastno eksistenco, v katero vlaga kot mali podjetnik, le na nekaj vztrajno pozabljajo – če so o tem sploh kdaj kaj vedeli, seveda.

Pozabljajo, da so ljudje socialna in družbena bitja z razvitim občutkom za pravičnost in izkoriščanje. Dobro vedo, da je izkoriščanje že to, da nimajo realnih priložnosti in empiričnih pogojev, da bi bili inteligentni, samozavestni, kreativni in smeli. Zatirajo jih na vsakem koraku, kajti najpomembnejše koordinate življenja so naddoločene z oblastnimi kapitalskimi razmerji.

Ali preprosteje rečeno: ključno je, kdo ima v rokah kapital, moč, vzvode odločanja. Večina ljudi tako ne odloča o ničemer. Prav zato jim sladko govorijo, naj vzamejo v roke vsaj vajeti lastnih eksistenc, če že na vse drugo ne morejo vplivati. Toda družbeno življenje ljudi ni seštevek posameznikov in njihovih eksistenc. Je nekaj drugega, je nekaj, kar neposredno vpliva natanko na vsakega posameznika in določa meje, do katerh se lahko spustijo, medtem ko onkraj ne morejo seči, pa če imajo ob sebi najboljše terapevte tega sveta.

Zastopniki moči in lastniki kapitala jim ne dovolijo, da bi segali onkraj, zato se vse pogosteje zatekajo k antidepresivom, anksiolitikom, alkoholu, tobaku, sladki hrani, obebnem pa se obračajo še na jasnovidce, mazače, čarovnike, šamane, pisce horoskopov in domnevne terapevte, da bi jim bilo vsaj malo znosneje živeti.

Za povrh morajo poslušati tehnokrate, ki jim solijo pamet in z matematično natančnostjo določajo količine denarja, do katerih so upravičeni.

Če bi vsaj približno tako natančno odločali o eliti in ji postavljali meje, onkaj katerih ne sme, meje so predvsem moralne in etične, bi bila ta provinca že jutri bistveno manj depresivna, kot pa je. A to se ne bo zgodilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar