“Danes trpimo zaradi hudega napada ekonomskega pesimizma. Pogosto slišimo ljudi govoriti, da je doba izjemnega ekonomskega razvoja, ki je bila značilna za devetnajsto stoletje, končana.” Če bi zamenjali besedo devetnajsto za dvajseto, bi bili prepričani, da so besede zapisane v današnjem času. V resnici pa jih je leta 1930 zapisal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883 - 1946) v eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke. 

Prav tako kot takrat, leto dni po začetku velike gospodarske krize v letu 1929, tudi danes večina pričakuje, da se “bo v prihodnjem desetletju njihova blaginja zmanjšala”. Vendar je Keynes ob tem zapisal, da gre “za povsem napačno razlago tega, kar se nam dogaja. Trpimo, ne zaradi revmatičnosti stare dobe, temveč zaradi vse večjih bolečin prehitrih sprememb; zaradi bolečega prilagajanja, ki je posledica prehoda v novo ekonomsko dobo.”

A Keynes pravi, da je “to je le začasna faza neprilagojenosti. Vse to na dolgi rok pomeni, da bo človeštvo rešilo svoj ekonomski problem.” Napovedal je, da bo človeštvo v stotih letih bistveno izboljšalo svojo blaginjo. Ko bodo splošne potrebe ljudi zadovoljene, bomo ljudje “svoje dodatne energije lahko posvetili ne-ekonomskim ciljem”. 

Že dokaj kmalu, piše Keynes, “bomo zmožni vse dejavnosti v kmetijstvu, rudarstvu in trgovini opraviti s samo četrtino človeškega napora, kakršnega smo vajeni danes”. Zato se bomo že kmalu soočili, nadaljuje Keynes, s tako imenovano “tehnološko brezposelnostjo”, ki je posledica novih tehnologij, ki nadomeščajo človeško delo. A ta problem je mogoče rešiti s “petnajsturnim delovnim tednom”, poudarja Keynes, tako da se delo porazdeli med več ljudi.

“Tako se bo prvič od začetka svojega obstoja človeštvo soočilo s svojim realnim, s svojim trajnim problemom, kako uporabiti svojo svobodo od ekonomskih skrbi, kako preživljati svoj prosti čas, ki ga bosta zanj osvojili znanost in skupni interesi, da bi živeli modro, prijetno in dobro.” Keynes pravi, da že zdaj ne bo nobene škode, če se začnemo “pripravljati za svojo usodo, s spodbujanjem in eksperimetiranjem v tej smeri, v umetnosti življenja, kot tudi z namenskimi aktivnostmi.”

Devetdeset let kasneje

Kje smo torej zdaj, skorajda devetdeset let po tem, ko je Keynes napisal esej Ekonomske možnosti za naše vnuke in samo dobrih deset let pred časom, ki ga je napovedal, ko bo človeštvo živelo v blaginji, “osvobojeno ekonomskih skrbi” in se namesto tega ukvarjalo z “umetnostjo življenja” ter s svojim pravim namenom?

Tehnološki razvoj danes dejansko že omogoča celotnemu človeštvu življenje v blaginji; hrane na primer pridelamo za 10 milijard ljudi (na planetu nas danes živi približno 7,4 milijarde). Razvoj tehnologij res povzroča “tehnološko brezposelnost”; nekatere države, kot je na primer Švedska, pa so vendarle začele krajšati delovni čas. John Maynard Keynes se ni motil. Kaj nam torej manjka, da bi vendarle vstopili v dobo blaginje človeštva?

Ekonomija delitve

Ekonomske sile preteklosti skušajo za vsako ceno zaustaviti prehod v novo ekonomsko dobo, ki bo vse ljudi osvobodila ekonomskih skrbi. Prav vse nam je že na voljo - imamo dovolj dobrin in imamo ustrezne tehnologije - storiti pa moramo še zadnji korak: začeti moramo z delitvijo dobrin. Ne samo na lokalni in državni, temveč tudi na globalni ravni. Če bomo za dobrine še naprej tekmovali (čemur ekonomisti rečejo konkurenčnost), se bomo skupaj s planetom uničili.

Na dosegu roke nam je doba blaginje in miru, kjer se bomo ukvarjali z “umetnostjo življenja”, ne pa se pehali za bogastvom ali za preživetjem. Vendar se sile preteklosti upirajo na mnoge, zelo nevarne načine, predvsem pa:

- s spodbujanjem vojn (s čimer tudi umetno vzdržujejo gospodarsko rast in dobičke);
- z vsesplošno komercializacijo dobrin in storitev (s pomočjo prostotrgovinskih sporazumov, kakršna je na primer CETA);
- z umetnim vzdrževanjem propadlega finančnega sistema (ogromne finančne inekcije centralnih bank);
- s krčenjem tako imenovane države blaginje (ljudje so tako prisiljeni vzeti slabo plačana dela, brez delavske in socialne zaščite - na primer Uber).

Vendar imamo tudi mi močna orožja: nas je milijone, njih pa le peščica; če sodelujemo in si delimo dobrine lahko spremenimo svet. Lahko zasedemo ulice (glej Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta) in zahtevamo globalno delitev dobrin. Predvsem pa ne čakajmo križem rok.