Te dni smo lahko iz ust protestantskih duhovnikov, duhovnic, voditeljev in voditeljic, teh je sicer bistveno manj, poslušali, da ljudje potrebujejo Cerkev. Slišali smo tudi, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Pa vendar dvomim, čeprav bi med katoliškim vraževerjem in protestantsko držo do sveta raje izbral slednjo. Stojim torej na tem kraju in dvomim. Obenem gledam serijo The Exorcist (Jeremy Slater, 2016).

Ne dvomim le zaradi Descartesove miselne revolucije, ki je potrdila pomen dvoma za vsako svobodno razmišljajoče bitje, potrebnost in njegovo izjemno učinkovitost pri spoznavanju in razumevanju sveta, dvomim zaradi Sokrata, ki je bil vsekakor pogan, naučil pa nas je, da razumno bitje, zmožno za razmišljanje, kar človek vsekakor je, ne potrebuje vere in mu ni treba verjeti, ker lahko ve, dvomim pa tudi zaradi Luthra, ki je kot veren človek onkraj vsakega dvoma dokazal, da človek ne potrebuje nobene avtoritete nad seboj, saj je razum ali um najvišja avtoriteta, ki jo potrebuje človeško bitje, čeprav ga je zelo navduševala tudi zamisel, da pravični živi iz vere. Pa tudi božja volja, če je o njej sploh smiselno razmišljati, o čemer močno dvomim, je v zadnji posledici paradoksna: bog namreč mora želeti, da človek sledi svoji volji ali nezavedni želji, ne pa njegovi. Če bi želel, da ljudje sledijo njegovi volji, bi bil zgolj neumen tiran, ki ne bi zmogel premisliti niti lastne paradoksne narave in svojega paradoksnega naslavljanja na ljudi.

Psihološke raziskave, objavljene v zadnjih dvajsetih letih v revijah, kot sta Int. Journal of Psychol. Religion ter Advances in experimental social psychology, kažejo, da imajo verska gibanja (sem sodijo tudi Nova religiozna gibanja, kot jih imenujejo) nekatere pozitivne učinke na mentalno ali duševno zdravje ljudi. Vplivajo na njihovo kognitivno življenje, čustvena stanja in načine doživljanja sebe, za katere bi lahko rekli, da so jim do določene mere v prid.

Iste psihološke raziskave pa potrjujejo še nekaj. Zanimivo je, da ljudje pogosto navajajo samo prvi del raziskav in njihove izsledke, ne pa tudi drugega. Tukaj popravljam storjeno napako.

Raziskave torej potrjujejo tole. Verni ljudje pogosteje kakor neverni dajejo prednost konservativnim stališčem do življenja, kar se kaže v njihovem vedenju; to preprosto pomeni, da so manj napredni in bi raje živeli v preteklosti ali pa bi vsaj ohranjali sedanjost, kakršna je. Prav zato so manj odprti in pogosteje zavračajo drugačne vrednote in drugačno vedenje ljudi, ki se po njihovem mnenju ne skladajo z njihovimi prepričanji oziroma s tem, v kar verjamejo.

Po eni strani so torej lahko precej prijazni do bližnjih ljudi, ki delijo z njimi enaka prepričanja, po drugi strani pa znajo biti zelo agresivni in napadalni do drugih in drugačnih ljudi.

Psihologi govorijo o dejavnikih, ki predstavljajo ovire na poti optimalnega osebnostnega razvoja, kot ga imenujejo; tukaj se ne spuščam v razpravljanje, kaj je opimalni osebnostni razvoj, ker je koncept preobsežen za tale zapis. Taki oviri sta predvsem togost ali rigidnost v razmišljanju ter nizka stopnja avtonomnega ali samostojnega delovanja.

Potreba po Cerkvi se umešča natanko sem. Ljudje, ki niso dovolj samostojni v razmišljanjih o svetu, potrebujejo nekoga nad seboj, da jim pove, kaj naj delajo in kako; ljudje, ki so miselno togi, vedno znova potrebujejo nekoga, da podpira in potrjuje njihovo togost, saj je evolucijsko res problematična – zlasti v hitro spreminjajočem se svetu.

Verni ljudje so torej pogosto podredljivi ali submisivni, kar pomeni, da so pretirano odvisni od avtoritete nad seboj, hitreje moralistično presojajo vedenje drugih ljudi in se bolj togo držijo konvencij kakor neverni ljudje.

Raziskave torej dokazujejo, da je potreba po Cerkvi neposredno povezana z rigidnostjo ali s togostjo v razmišljanju in delovanju, z omejevanjem avtonomije ali samostojnosti ljudi v vedenju in razmišljanju, kar pomeni, da je vsaj to cena, ki jo ljudje plačujejo, ko pristajajo na potrebo po Cerkvi in jo obenem že tudi zadovoljujejo.

Sklep je na dlani: samostojen človek ne potrebuje Cerkve. Poleg tega mu ni treba verjeti, ker lahko ve.

Res je, da verni ljudje pridobijo v druženjih z drugimi vernimi ljudmi zlasti na področju čustvenega in socialnega življenja, saj si nudijo veliko medsebojne podpore, na področju duševnega življenja, zlasti v povezavi s stresom in z anksioznimi stanji, z doživljanjem smiselnosti lastne eksistence in razmišljanjem o življenju po življenju, toda obenem je prav tako res, da je odvisnost od religioznih avtoritet pogosto povezana z občutenji manjvrednosti, krivde, negotovosti, zlasti v starševskih vlogah, in depresivnimi tendencami.

Pripadnost religioznim skupinam lahko povečuje občutke varnosti in gotovosti, ljudje si dajejo pozitivne povratne informacije, ki so lahko zelo blagodejne, zmanjšuje se njihova nagnjenost k depresivnim stanjem, povečuje se optimizem glede prihodnosti in življenja v nekem drugem svetu onkraj tega.

Raziskave so glede opisanega precej konsistentne in rezultati so iz leta v leto dokaj enaki. Vse te splošne tendence torej precej držijo in so znanstveno preverjene.

Kot rečeno: obstaja tudi druga plat zgodbe.

Če se ljudje odločijo zapustiti versko skupino, ki ji pripadajo, se pozitivni učinki pripadnosti hitro izgubijo, kar pomeni, da ljudje sorazmerno kmalu postanejo nagnjeni k depresijam, so negotovi in zopet potrebujejo nekoga, da se oprejo nanj. Psihologi zato včasih rečejo, da so take verske skupine zanje 'proteze'.

Potreba po Cerkvi je torej lahko 'proteza' za duševno zdravje in blagostanje ljudi. Čisto v redu je, če jo ljudje sprejemajo, vendar ima tako sprejemanje omejitve, ki sem jih naštel.

In dodajam. Znanstvene študije dokazujejo onkraj razumnega dvoma, da religiozne skupine pogosto privlačijo ljudi, ki so togi v razmišljanju, zlasti glede tem, kot sta morala in socialno ali družbeno življenje, so podredljivi ali submisivni in konformistični. Vse to potem še utrjujejo.

Taki izsledki pa nimajo le individualnih posledic, saj imajo tudi družbene. Demokracija že kot ideja ne prenese družbenega konformizma, saj terja samostojne, odločne in samozavestne ljudi, zmožne za javno rabo uma, kot bi rekel Kant.

Podredljivost, konformizem in miselna togost pa ravno niso značilnosti vedenja, ki bi podpiralo demokracijo. Delovanje religioznih skupin to spoznanje samo potrjuje, saj je togo, moralistično in ne prenese drugačnih posameznikov in njihovega razmišljanja oziroma vedenja.

Še enkrat lahko povzamemo in sklenemo.

Nobenega resnega dvoma ni, da pripadnost verskim skupnostim omogoča ljudem najti vero, ki je kakor 'proteza', s katero laže živijo; Marx je nekoč v povezavi s tem omenil celo opij. Enako pa je res, da morajo za to plačati ceno, ki je: manj intelekta, manj kritičnega razmišljanja, manj samostojnosti ali avtonomije, več odvisnosti in manj zrelosti.

Zdi se, da nekateri voditelji hočejo čim več slednjega. Le čemu?

Odgovor je na dosegu roke: zaradi temnega razsvetljenstva.

Mimogrede: 29. oktobra letos je bila v Arktičnem oceanu izmerjena temperatura vode 14.9 stopinj Celzija. Človek bi se tako prvega novembra skoraj z lahkoto kopal tam.