Zakaj je cel cirkus okoli tega, da je Bob dobil Nobelovo nagrado? Vsako leto jo dobi cel kup ljudi, za katere takrat slišimo prvič in zadnjič. Vsako leto jo za leposlovje dobi pisec, ki ga ne dotlej ne potem skoraj nihče ne bere. Zdaj jo je dobil nekdo, za kogar je slišalo že dosti ljudi. Večina teh tudi ve, da je glasbenik. Nekateri vedo, da je »Blowin' in the wind« njegova pesem. Peščica bi jih celo znala povedati še kakšen naslov. Število tistih, ki vsaj za silo poznajo delo Boba Dylana ali kateregakoli drugega nobelovca, pa je v masi človeštva povsem zanemarljivo …

Kaj se dogaja s knjigami iz zbirke »Nobelovci«? Jih kdo bere? Tu in tam že, a večina jih je v tiskarni romala v škatlo, s škatlo v knjigarno in od tam domov h kupcu, ki jih je zložil na polico. Knjige iz zbirke »Nobelovci« imajo namreč lepe platnice. Poznam zgodbo o gospe, ki je novejši letnik (s škatlo) prinesla nazaj in prosila, če ji ga lahko dajo v platnicah iste barve kot prejšnjega. Ker te možnosti ni bilo, je bila zelo nesrečna … Na domačih policah »Nobelovci« dočakajo smrt (kvazi)imenitnih lastnikov. Potomci jih preložijo na svoje police, če jih imajo, sicer pa jih dajo v škatlo in dostavijo v bližnjo bukvarno. Tam jih z malo sreče kupi kak zbiralec in jih založi med druge, ki jih ima že polno stanovanje. V srečnem in nesrečnem primeru se prične na njih nabirati prah, dokler jih v prah ne zmeljejo …

»Nobelovci« večinoma niso lahko branje. Njihov jezik je bogat in težak. Njihove misli so dolge in zapletene. Njihove zgodbe so globoke in široke. Ni dovolj, da je bralec funkcionalno pismen (kar je tudi v razvitem svetu manjšina ljudi). Ni dovolj, da je pri branju zbran (kar je v živčnosti sedanjega časa kar podvig). Da ve, za kaj gre, mora imeti tudi dobro splošno izobrazbo, kakršne šola ne daje. Da mu jo domače okolje, če ima srečo, da je v takšnem odraščal, ali pa izjemen trud, da se je do nje dokopal sam …

Za Boba velja isto. Njegove pesmi si je lahko prepevati, veliko težje pa jih je doumeti. Bil je glas peščice svojih vrstnikov. Je bil tudi njihova misel? …

Mnogi njegovi vrstniki danes vodijo svet. Verjetno to niso ljudje, ki so ga poslušali, kajti njihove misli in dejanja so tako rekoč nasprotni njegovim … A kaj počnejo tisti, ki so ga poslušali? Kaj so počeli? Kako so živeli? V skladu s tem, kar so peli, ali v skladu s tem, kar so žvižgali gospodarji sveta? …

Kakšno moč ima umetnost, da se dotakne ljudi? Koliko ljudi je sploh dovolj dovzetnih za umetnost, da jih lahko zaznamuje? Koliko ljudi živi drugače, kot bi sicer, ker so bili izpostavljeni tej ali oni umetnini? Kakšno moč ima umetnost, da spremeni svet? Je katera umetnina kdaj vplivala na tok zgodovine? …

So zaradi pesmi Boba Dylana združenodržavski vojaki v vseh svojih sodobnih vojnah pobili manj ljudi, kot bi jih sicer? Je bilo tistih, ki so ubijali, manj? So moški ženske bolj ljubili in manj tepli? Je bil kateri šef bolj spoštljiv do svojih delavcev? A kdo ni skočil z mostu, ker mu je Bob vlil upanje, da je v ljudeh dovolj dobrega, da se splača še nekaj časa živeti med njimi? …

(Kvazi)umetnikov in (kvazi)omikancev, ki besnijo, ker je ta zakajeni pleh dobil Nobelovo nagrado (namesto njih), njegove pesmi očitno niso oplemenitile. Najverjetneje zato, ker jih ne poznajo … In jih tudi nočejo poznati …

Če sem iskren, Bobov opus tudi sam zelo slabo poznam. Tekom odraščanja sem si dostikrat zavrtel kaseto njegovih zgodnjih hitov. Sunil sem jo materi, ker mi je bila všeč glasba, skupaj s kasetami drugih izvajalcev, ki so mi bile tudi všeč. Njegova kitara in glas sta name delovala pomirjujoče. Z vsebino sem se pričel ukvarjati šele po letih poslušanja. Nekaj sledi je najbrž pustila v meni, a v poplavi vsega, kar me je zaznamovalo, težko opredelim Bobov delež. Prebral sem njegov samo-življenjepis. Bil je zmerno zanimiv, a me ni vzpodbudil, da bi se poglobil v njegove pesmi. To je vse – mnogo več, kot lahko o svojih izkušnjah z Bobom reče večina teh, ki pljuvajo čez njega …

Na svetu je ogromno vrhunskih umetnikov. Vsak, ki je za umetnost dojemljiv, si izbere svoje, v katere se poglobi. Drugi so mu všeč, a jih spremlja površno, kot jaz Boba. Tretji ga pustijo hladnega. Četrti ga odbijajo, kot mene npr. filmski režiser Tarkovski in dramatik Čehov. A kdor je res umetnik in kdor je res omikan, mora biti sposoben ločiti zrnje od plev – tudi zrnje, ki njemu osebno ni všeč. In ločiti mora zlato zrno od zrnja, sicer ga v omikanosti prekaša tudi slepa kura …