Predstavljajmo si kraj, kjer ljudje niso navijači lokalno-globalnih zvezd, temveč so gospodarji svoje usode. To pomeni, da sami pišejo pravila lastnega življenja. To pomeni, ker jih je pač več, da se o pravilih dogovarjajo, da sodelujejo – da znajo sodelovati in so torej zreli.

Kako bi se zreli ljudje organizirali? Vsekakor bi poskrbeli za energetsko, prehrambeno in komunikacijsko neodvisnost. V kraju, velikem kot Maribor, bi verjetno na vseh strehah postavili sončne elektrarne in verjetno še na pobočjih okoliških hribov. Postavili bi tudi nekaj vetrnic za zajem vetrne energije.

Hale nekdanjih industrijskih obratov, vojašnice in številne druge javne prostore bi bržkone spremenili v 3D tiskarne, kjer bi tiskali večino predmetov, potrebnih za vsakdanje življenje. Vedeti pač moramo, da je danes mogoče natisniti tako rekoč vse: od hiš in avtomobilov do dežničkov za cocktaile. Mogoče je natisniti tudi 3D tiskalnik.

Mesto bi poleg tega obdali in prepredli s serijo vrtov, na katerih bi delale (sejale, plele…) preproste robotske naprave, tako preproste in poceni, da jih je dejansko mogoče narediti pri tehničnem pouku v osnovni šoli.

Za materialno življenje prebivalcev takšnega mesta bi bilo tako rekoč preskrbljeno. In zelo pomembno, bilo bi izjemno poceni. Vrednost energije, hrane in natisnjenih predmetov bi se strmo spustila, se približala ničli, kot lahko preberemo v Rifkinovi knjigi Družba ničelnih mejnih stroškov.

To nadalje pomeni, da bi postali skrajno nezanimivi za investitorje. Kdo namreč bi investiral v okolje, kjer se cena proizvedenih blag bliža ničli? Socialno in humanistično vzgojena oseba vsekakor, nikakor pa ne nevzgojena, kapitalistični podjetniški logiki podrejena pamet. Bistvo kapitalizma je namreč investirati zaradi dobičkov, okolje, kjer se vrednosti proizvedenih stvari strmo spuščajo k ničli pa ni ravno naklonjeno logiki profita. Vzgojena oseba bi nasprotno investirala z veseljem. Toda njena investicija se ne bi izražala v denarju. Za vzgojeno osebo denar in množenje denarja ni oblika govorice (Chomsky).

Rifkin verjame, da je zgornji opis zrele skupnosti prihodnost, ki lahko sledi sedanjemu kapitalizmu; še več, če se spontanemu razvoju produktivnosti in družbene zavesti ne bi nič zoperstavilo, bi bili danes temu opisu že zelo blizu. Če hočemo to razumeti, moramo razumeti samo logiko kapitalizma: logiko zaradi katere se kapitalizem spreminja, ko mu ustreza, in zaradi katere ostaja enak, ko mu sprememba ne ustreza.

Ekonomija, ki jo žene profit, je zavezana nekaterim pravilom. Izhajajmo iz dejstva, da nekdo investira v neko okolje, denimo Maribor, zato, ker pričakuje, da se bo investicija izplačala. Hkrati bitje, ki investira, razume besedo zvezo izplačati se v ozkem pomenu kopičenja denarnih sredstev. Če torej bitje, ki investira, v nekem okolju ne bo deležno profita, izraženega v denarju, ne bo investiralo.

Lokalni prebivalci, če pristanejo na to logiko, se zato trudijo prilagoditi lastno okolje logiki profita. Manjšajo si plače, nižajo okoljske in prehrambene standarde itd. Lišpajo se torej s cenenimi ličili investicijske logike, zato da privabijo investitorje. Oziroma, to v njihovem imenu delajo odločevalci, ki so si jih izvolili; odločevalci, ki se na volitvah celo potegujejo za takšno delo. To je samo eno izmed pravil ekonomije, ki jo žene dobiček.

Naslednje nič manj pomembno pravilo je konkurenca – vsesplošna konkurenca, ki tudi manjša investicijske stroške z obetom višanja profitne mere. Bistvo konkurence je krajšanje časa, potrebnega za proizvodnjo posameznega kosa blaga. Inovacija v nekem podjetju pohitri in s tem poceni proizvodnjo blag, kar je velika prednost v boju za kupce. Zato konkurenca sledi razvoju in večanju produktivnosti.

Nekako na tej točki nas Rifkin v omenjeni knjig vpraša, kaj se zgodi, če konkurenca, in z njo kapitalizem, preveč uspe. Odgovor se ponuja sam. Vrednosti in cene posameznih blag so vse manjše in manjše, dokler se ne začnejo bližati ničli. Kapital se seveda seli iz gospodarskih dejavnosti, kjer se proizvodnja bliža ničli, toda s tem okuži s konkurenco tudi druge gospodarske dejavnosti, ki jih precej hitro doleti enaka usoda.

To pomeni, da je vedno več ekonomskih dejavnosti preprosto neprofitabilnih. Vedno nove in nove inovacije, zgoraj smo omenili 3D tiskanje, sodobne elektrarne na obnovljive vire in urbane vrtove, namreč čisto zares potiskajo vrednost vse večjega števila blag k ničli. Razvoj produkcijskih sredstev, sposobnih neverjetne produktivnosti, zato nenadoma zahteva drugačne, nove razmisleke o družbi, delu, delovnih organizacijah in življenju na sploh. Logika investiranja z namenom ustvarjanja dobička, potrebnega za inovacije in preživetje na trgu, je tako privedla do razvoja produkcijskih sredstev, ki te logike preprosto več ne dopuščajo, temveč jo odpravljajo, s tem pa odpravljajo večino podjetniškega razmišljanja, kot smo ga poznali doslej. 

Toda živimo v času, ki tega preživetega podjetniškega načina mišljenja ne odpravlja, temveč ga celo še uvaja. Živimo v času, ki ne stremi k razvoju temveč k zaustavitvi razvoja. Pomislimo samo na podjetniške programe, ki se jih vsiljuje v šole, in predvsem, pomislimo na prosto-trgovinske sporazume, kakršni so TTIP, CETA, NAFTA itd.

V zadnjem času je bilo o TTIP in CETA, ki se nanašata na EU in Slovenijo, veliko napisanega; zlasti zato, ker odločevalci na državni ravni podpirajo te sporazume. Česar ne vidijo, ko nas ostale državljane prepričujejo, da je to edina možnost, je anahronizem (preživetost) prosto-trgovinskih sporazumov.

Razmislimo. Povprečen 3D tiskalnik stane danes – tako Rifkin – 1500 €. En sam razred maturantov, ki ne bi dal denarja za maturantski ples (obleke, frizure, ličila, večerja, dvorana, nastopajoči), bi lahko kupil nemara 10 takšnih tiskalnikov in zagnal proizvodnjo stvari za potrebe lokalnega okolja. En sam razred! Bodoči maturanti (torej bodoče zrele osebe) bi morale samo uvideti, kakšne so v resnici možnosti življenja, v katerega vstopajo, kakšni bi lahko bili časi. 

A tega ne vidijo. Jasno, ker tega ne vidijo učitelji, starši, volivci. Prvič, veliko volivcev še vedno ne vé za prosto-trgovinske sporazume, ko pa zanje izve, sliši od predstavnikov vlade in parlamentarcev, da gre za pogodbe, ki jih preprosto moramo podpisati.

Toda bistvo sporazumov, kakršna sta TTIP in CETA, je – glede na zgoraj rečeno – zaustavitev razvoja. Je ohranjanje mišljenja in delovanja na trenutni ravni družbenega življenja, torej v mejah, kjer si ni dovoljeno zamišljati drugačnega družbenega organiziranja ljudi kot tistega, ki je naklonjeno profitom.

Ob vprašanju družbenega organiziranja je treba poudariti, da je profitno naravnano delovanje in mišljenje ponavadi piramidalno. Povprečna korporacija, v imenu katere se sprejemajo prosto-trgovinski sporazumi, je danes vojaško vodena vertikalna hierarhija, kjer so vloge vsakega člena natančno določene, kjer je opravilo vsakega člena časovno opredeljeno zaradi nižanja stroškov dela itd.

V nasprotju s tem so lokalne ekonomske skupnosti, ki ne proizvajajo več zaradi profita, temveč zaradi družbenih potreb svojih občanov, večinoma horizontalne. Odločanje v njih je skupnostno, samo-upravno.

Korporacijski človek torej misli, se organizira in deluje zaradi profita, človek lokalne ekonomske skupnosti nasprotno misli, ker je to človeško, in deluje ter se organizira, ker hoče dobro živeti, ker je že samo v skupnost odprto delovanje del dobrega življenja. Predvsem ne razmišlja profitno naravnano. Takšno mišljenje je postalo zastarelo in potemtakem primitivno, hkrati je preveč ozko, preveč omejujoče za možno širino človeškega duha.

TTIP in CETA sta torej tukaj v imenu profitne logike. V svetu, kjer se stroški produkcije bližajo ničli, to pomeni umetno in predvsem nasilno zaustavitev razvojnih možnosti (ekonomskih in družbenih). Prosto-trgovinski sporazumi zato niso preprosto le forma razlaščanja lokalnih skupnosti, so – in to je veliko hujše – forma monopolizacije mišljenja, delovanja in življenja. So forma razlaščanja mišljenja in družbenega organiziranja v imenu neprofitne logike. Konkretno to pomeni onemogočanje razvoja lokalnih skupnosti v smeri, kjer logika profita izgublja moč in pomen. Lokalna okolja je treba zamrzniti v času, če naj preživi profit in se ohranijo vojaško organizirane korporacije, ki ga hočejo. Ljudi je treba odvrniti od lastne pameti (vrhunski šport, TV-programi, samopromocijsko naravnana socialna omrežja). Z vidika korporacije, ki se žene za profitom, je fino, da ljudje ne vedo, kako bi že lahko živeli, da so pripravljeni živeti življenje delovne sile, ki je naprodaj po vsakršni (še tako nizki) ceni, da so ločeni od bank, vode in političnega odločanja; da torej ne smejo soodločati o financah, da jim je vseeno, ko se o prostotrgovinskih sporazumih odloča v tajnosti in prostorih, zaprtih za javnost. Šele ljudje, ki so ločeni od zanimanja za odločanje o lastnem življenju (se pravi od lastne pameti), ki so torej ločeni od samih sebe, so danes pogoj profita.

To, vidite, je resnica prosto-trgovinski sporazumov. To je resnica sporazuma CETA. Ločevanje ljudi od samih sebe (od lastne pameti) in zaustavitev časa!