{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Westworld (Lisa Joy, Jonathan Nolan, 2016)

Dekonstrukcija, pravi Derrida, se prične z dekonstrukcijo lastnih aksiomov in svoje zgodovine; vselej se torej nanaša tudi nase. In zadnji odgovor na vprašanje, kaj je dekonstrukcija, je izzivalen za vsako človeško bitje in za vsako mogoče razmišljanje oziroma delovanje: dekonstrukcija, poudarja Derrida, nima nobene resne zveze z uničevanjem (destrukcija) in ponovnim izgrajevanjem (konstrukcija), saj pomeni natanko analiziranje (Freud), genealogijo (Nietzsche), spraševanje (Luther), potrjevanje, afirmiranje nemogočega. Banalno rečeno: dekonstrukcija je skoz in skoz afirmativna, 'pozitivna'. O njej je smiselno razmišljati v navezavi na Nietzschejev koncept potrjevanja življenja in volje do moči, na Levinasov koncept etičnega in Heideggerjev koncept Destruktion, Abbau.

Človeško bitje je vsekakor zmožno za potrjevanje nemogočega. Ne gre zgolj za potrjevanje mogočega in že znanega, potrjenega.

Po ogledu prvi štirih epizod serije Westworld se je nemogoče upreti kratki refleksiji v izpostavljenem obzorju filozofske misli. Redko se namreč zgodi, da kak filmski izdelek tako dobro razmišlja o kakem filozofskem konceptu in ga uporablja, se pravi upodablja.

Mislim zlasti na teorijo subjekta, ta tako slabo razumljeni koncept, ki je v glavnem prezrt v humanistiki, zunaj nje pa preprosto ne obstaja. O čem torej govorim?

Govorim o tem, kar so vsaj Marx, Nietzsche in Freud artikulirali kot subjekt vnovične interpretacije, vnovičnega vpisovanja in vnovičnega rojevanja. Vsi trije avtorji so prav gotovo prepričani, da je človeško bitje zmožno za vse to in da je naloga ljudi ustvarjanje empiričnih pogojev za njegovo blagostanje v občestvu.

Westworld je o ljudeh in o potrjevanju nemogočega. Je o dekonstrukciji, je dekonstrukcija, je o  prihodnosti, zabavi v tematskem parku, o spektaklih, ki jih potrebuje za preživetje kapitalizem, o umetni inteligenci in naravi zavesti. Prav gotovo pa je tudi o subjektu in njegovem blagostanju.

Blagostanje subjekta ima zelo zanimive razsežnosti, o katerih je treba razmišljati znova in znova.

Prva je natanko ta, o kateri govori Derrida: človekov odnos do samega sebe je lahko pod določenimi pogoji le différance, ki pomeni sled, drugost.

Westworld je natanko o tem. Na kaj mislim?

Mislim na to, kar je naslednja razsežnost subjekta: odgovornost. Človek je kot subjekt odgovoren na poseben način. Če ni odgovoren, če ne more biti odgovoren, je njegova eksistenca povsem brez smisla.

Derrida ga opisuje takole: singularnost se dislocira, premika drugam, deli sebe, medtem ko se zbira, pobira, da bi odgovorila drugemu, čigar poziv, klic je pred njegovim identificiranjem s seboj; na njegov klic se lahko odzovem le tako, da sem vselej že odgovoril, tudi če sem rekel Ne.

Odgovornost je torej vselej že na delu, če lahko tako rečem. Le ljudje navadno dolgo spijo in je ne razumejo.

Subjekt torej mislimo tako, da se ukvarjamo z vprašanjem, kako prenaša razliko, lastno nekonsistentnost in notranjo kontradiktornost.

Razsežnosti subjekta, o katerih govorim, nam pomagajo razumeti, da so ljudje vselej vedeli zanje in se ukvarjali z njimi. Na tem ni ničesar novega. Pa vendar je treba začenjati vedno znova.

Dekonstrukcija, o kateri govori Derrida vse življenje, je način, kako se ljudje vselej na nove načine zavedajo distance v tem, kar sicer imenujejo navzočnost. Dekonstruirati, pravi Derrida, pomeni narediti nekaj produktivnega z distanco, razliko v samem srcu navzočnosti.

Narediti nekaj s samo razliko, ne s tem, kar domnevno obstaja. Ne gre za še več istega, kot nas prepričujejo zastopniki Kapitala, ne gre za upravljanje z obstoječim.

Za vsakdanjo zavest je gotovo šokantno spoznanje, da subjekt ni nekaj, kar naj bi se samouresničilo, aktualiziralo, razvilo in globinsko spoznalo, temveč je prav ne-identičnost tega domnevnega nekaj. Subjekt je izraz za to, da človek ne sovpada s samim seboj, da ni identičen s seboj, da je torej različen od sebe. In natanko to je pogoj njegovega samoaktualiziranja. Ne aktualizira torej samega sebe, temveč vedno znova aktualizira distanco v sebi, zato ni nikoli identičen s seboj, ne zgolj na začetku.

Človek lahko zaradi notranje razlike vedno znova na drugačen način interpretira sebe, se preobraža in preoblikuje, spreminja in podreja.

Westworld je serija, v kateri spremljamo preobrazbe v strogem pomenu dekonstrukcije. Ljudje naj bi bili ljudje, toda roboti prav gotovo niso identični s seboj; to je jasno že od samega začetka. Nekaj se dogaja, vendar še ne vemo, kaj je to, najboljše pri tem pa je, da se nekaj dogaja tudi z ljudmi, ki naj bi se samo zabavali v tematskem parku, narejenem prav za zabavo vsega naveličanih ljudi.

Lahko si predstavljamo, kaj se bo dogajalo, zato komaj čakamo, kaj se bo zgodilo. In če se ne bo zgodilo, kar pričakujemo, še bolj zavzeto pričakujemo, kaj se bo zgodilo, saj se bo zagotovo zgodilo nekaj drugega. V napetosti nas drži natanko to, da nič ni, kot se zdi, da je. Nepričakovano je zato nujno.

Serija ni vestern, ni znanstvena fantastika in ni zabava. Identiteta namreč ni le izraz za človeška bitja, temveč je tudi izraz za robote, filmske žanre, upravitelje tematskega parka in vse druge, ki sodelujejo.

V srcu človeških eksistenc pa je vprašanje, kako živijo končna bitja z zavestjo o lastni končnosti in kako doživljajo lastno ne-identičnost.

Imamo torej dve razsežnosti: doživljanje končnosti in ne-identičnosti; razmišljanje o enem in drugem.

Ontološka fragilnost ne-identičnega je očitna, obenem pa je jasno tudi, da so enako krhki etični temelji človeškega. Od tu je kajpak le še majhen korak do vpogleda v samo naravo demokracije in političnega delovanja.

Naslednja razsežnost je zavezana bržčas najtežjemu vprašanju, ki si ga lahko zastavi človeško bitje: v čem je razlika med živim in neživim, kaj ta razlika sploh je?  

Subjekt domneva, da obstaja navzočnost, privzame, da obstaja identiteta. Ko se skuša premakniti od domneve k jasnemu vpogledu v domnevno, se ne more zapreti. Vse bolj se zaveda odnosa do drugega, ki ga prav tako ni mogoče zapreti in totalizirati. Drugi se upira subjektivaciji in sam je drugi od drugega. Zadeva je zelo vznemirljiva.

V istem trenutku govorimo o izkušnji svobode, odpiranju in uporu zoper subjektivacijo. Človek se zaveda, da ni svoboden in da je svoboda v njem samem, kot bi rekel Kant. A nikoli brez dolžnosti, kajpada, zato je subjektivacija nujna.

Heidegger govori o singularnosti, ki ji ni mogoče določiti nobenega kraja in je nezamenljiva, nenadomestljiva. Struktura tega, kar imenuje Dasein, je taka, da je mogoča, nima pa kraja.

Obstajati mora dolžnost, pravi tudi Jean-Luc Nancy, drugače ne moremo misliti subjekta in subjektivacije. Ne gre za kraj, kjer ga najdemo, ne gre za kraj, kjer domnevno obstaja, temveč gre za njegov odnos do dolžnosti in za odgovornost.   

Vsako resno razmišljanje o subjektu je zato ipso facto razmišljanje o odgovornosti, o etiki in o odpovedovanju, celo žrtvovanju.

Nečemu se je vsekakor treba odreči. Nečemu smo se vselej že odrekli.

Zadeva pa s tem še zdaleč ni izčrpana. Derrida ob branju Husserla poudarja tole: ne obstaja navzočnost, sedanjost, prisotnost brez povezave s nečim, kar ni prisotno, sedanje in navzoče. V vsaki sedanjosti obstajajo tudi sledi ne-sedanjosti, odsotnega. Vsaka sedanjost je vselej-že povezana z nečim, kar ni sedanjost, kar pomeni, da se nanaša nanjo.

Ne obstaja čista sedanjost, sklene Derrida, kaji v vsaki sedanjosti so sledi nečesa, kar ni sedanjost. V tem, kar domnevno obstaja, vselej obstaja tudi nekaj drugega. Obstajajo sledi drugega. Časovno ni ničesar, kar bi obstajalo pred njimi.

Ne obstaja čista sedanjost. In ne obstaja čista preteklost. Ne obstajajo čisti ljudje in ne obstajajo čisti roboti. Westworld je o tem.

Obstaja nedoločljivost. Obstaja neodločljivost. Ne moremo reči, da so ljudje zgolj živi, in ne moremo reči, da so roboti zgolj neživi. Enako ne moremo reči, da so moški zgolj čisti moški in da so ženske zgolj čiste ženske. In ne obstajajo hierarhična razmerja med enimi in drugimi. Dekonstrukcija je zato vselej tudi poseg v empirični svet, v katerem prevladujejo natanko take hierarhije in delitve. Če je analiza, je vselej tudi politično dejanje.

Obstaja torej poziv in obstaja možnost, da se subjekt odzove nanj. Ko to stori, se podredi nečemu, kar je večje od njega. Prestopi mejo. Tak je minimalni dispozitiv vsakega možnega etičnega delovanja.

Razsežnosti subjektovega delovanja niso le temelji humanistike, temveč so temelji same civilizacije in pogoji njenega obstoja oziroma preživetja. Mislim na brezpogojno svobodo človekovega bitja, da sprašuje, si zastavlja vprašanja, govori in terja raziskovanje resnice, učenje in razmišljanje.

Opisani so pogoji kritičnega razmišljanja in upiranja ljudi vsakemu oblastnemu in dogmatičnemu, konservativnemu poskusu, da bi subjekt postal zgolj sinonim za osebo, človeka ali celo ego.