Najprej razložimo naslovno misel, predvsem besedno zvezo razredni boj. Zdi se, da je govor o razrednem boju anahronizem, uporabljanje pojmovnega aparata, ki ga je spreminjanje družbe v zadnjih trideset in več letih zavrglo.

Predstavljajte si znanstveno fantastično okolje, kjer boks ni navaden borilni šport, v katerem si dokončno poražen, ko te nasprotnik z dobro merjenim udarcem podre na tla, temveč je šport, kjer vam vsak dobro merjen udarec iz glave izbije kakšno misel, besedo, pojmovno zvezo, spomin. V takšni borbi bi dokončno izgubili, ko bi vam nasprotnik iz glave izbil sam pojem boksa in bi se po prejetem udarcu začudeni vprašali, kaj počnete v ringu.

Z besedno zvezo razredni boj je zelo podobno. Tekmovalca v razrednem boksu sta razreda, ki glede na dano družbeno strukturo zasedata dva temeljno različna položaja. Eden razred to družbeno strukturo sprejema in jo s svojimi vsakdanjimi prepričanji in dejanji krepi, drugi razred je ne sprejema in se bori zoper njo, seveda tako dolgo, dokler ne prejme usodnega udarca. Razred, ki družbeno strukturo sprejema, ima od nje koristi, razred, ki je ne, teh koristi nima. Toda, ko slednji razred izgubi, se več ne zaveda svoje razredne opredelitve in, v nasprotju z zmagovalnim razredom, ne verjame v razredni boj.

Samo družbeno strukturo z vidika katere govorimo o dveh razredih, si lahko predstavljamo kot ring, v katerem poskakujeta boksarja, kot vrvi, ki ring obdajajo, kot pravila boksanja itd. Recimo, ne morete priti v ring s kantico za zalivanje rož ali z motorno žago in tudi ne morete med boksom začeti preskakovati vrvi, ki obdajajo ring, češ da je to bolj zanimivo. Pravila, če hočete boksati, sprejmete vnaprej.

Z družbeno strukturo je podobo. Sestavljena je iz kopice pravil, ki so zapisana v zakonih, »odtisnjena« je v vsakdanjih prepričanjih, spontanih razlagah družbene stvarnosti, v vedenju in organizaciji ekonomskih dejavnosti. Pri organizaciji ekonomije, denimo, gre za vprašanje, ali je ekonomija namenjena reprodukciji življenja in zadovoljevanju dogovorjenih družbenih potreb, ali zadovoljevanju vsiljenih potreb in kovanju dobičkov. Pravil, ko se ta enkrat uveljavijo, ne morete več poljubno kršiti. Morda jih še lahko spremenite, če imate dovolj pameti in volje, dosežete, da bodo koristna za večino. Boksate.

Prav sedaj poteka boks (razredni boj) zaradi uberizacije. S tem prehajamo k razlagi tega pojma. Mediji so poročali o obisku predstavnikov naše oblasti v ZDA in njihovo navdušenje nad podjetjem Uber ter sodelovalno ekonomijo. Navdušenje predstavnikov oblasti in medijska poročila ustvarjajo vtis, da lahko poslovanje podjetja Uber enačimo s sodelovalno ekonomijo.

Toda – to je poanta primerjave med razrednim bojem in boksom – to preprosto ne more biti res. Če analiziramo logiko poslovanja podjetja Uber in pomen besede sodelovanje, se moramo upravičeno vprašati, kje v poslovanju podjetja Uber sploh lahko najdemo sodelovanje. Če tega ne najdemo, tedaj si je nekdo neko besedno zvezo prisvojil in ji hkrati spremenil pomen. Z agresivnim nastopom poskuša izbiti iz glav nasprotnikov sleherno drugačno in celo primernejše razumevanje tega pomena.

O tem, kaj bi lahko bila sodelovalna ekonomija dobro piše J. Rifkin v knjigi Družba ničelnih stroškov. Po Rifkinu sodelovalna ekonomija vznika kot odgovor na zagate kapitalističnega načina proizvodnje in vodi v konec kapitalizma. Vzrok je preprost. S preteklimi investicijami v povečevanje produktivnosti se vedno več ekonomskih panog ali dejavnosti sooča z drastičnim nižanjem cen samih proizvodnih sredstev in hkrati blag, ki jih proizvajajo. Prav tako je tudi potreba po delavni sili vse manjša, kjer pa obstaja, njena vrednost pada podobno kot cena blag. To so preprosto dejstva značilna za s kapitalizmom prežeto družbeno strukturo, določajo meje ringa, pravila delovanja. Za investitorje, posestnike kapitala torej, pomenijo smrt ali vsaj konec življenja, kakršnega so poznali doslej. Ne splača se investirati v okolju, kjer vrednost blag pada in ne obeta zaslužka na trgih.

To pomeni, da stojimo pred korenitimi družbenimi spremembami, pred spremembami pravil, ki smo jih omenili zgoraj. Sodelovalna ekonomija je ime te spremembe. Na primer, energijo (električno in vetrno), hrano, obleke, informacije, znanje in vse druge potrebe, ki jih imamo kot družbena bitja, bi lahko že jutri (že danes, že včeraj) proizvajali tako rekoč zastonj; v količinah, ki izključujejo revščino. To ni utopija, to so danosti. To je realnost! Še več, to se marsikje že dogaja.

Rifkinovo razumevanje pojma sodelovalne ekonomije se torej bistveno razlikuje od razumevanja predstavnikov naše oblasti in podjetnikov podjetja Uber. Kakšno je razumevanje predstavnikov naše oblasti, nam postane jasno ob preprostem vprašanju, od kod profit v razmerah, kjer cene produkcijskih sredstev, blag in dela strmo padajo? Možnosti je žal še vedno veliko. Ena je ustvarjanje monopolov, ki dušijo nadaljnji razvoj produkcijskih sredstev (giganti uničujejo, prevzemajo konkurenco). Drugo predstavljata moda in oglaševanje, ki umetno višata tržno ceno blag. Tretja se skriva v vse večjem in vse bolj pretanjenem izkoriščanju (prekarizaciji) delavne sile ob hkratnem nižanju drugih izdatkov za podjetniške dejavnosti. Četrta v ideološkem spreminjanju zavesti zaposlenih, zaradi česar brez avtoritarnih prisilnih sredstev (torej poceni) sprejemajo prekarizacijo itd.

Ko govorimo o uberizaciji se nanašamo na vse te možnosti, ker so med sabo povezane, a predvsem na to tretjo in četrto. To pomeni, da uberizacija ni oblika sodelovalne ekonomije, o kakršni govori Rifkin, temveč poudarjena oblika izkoriščanja. Izkoriščevalci so vlagatelji in podjetniki, ki vodijo oblike izkoriščevalskih podjetij, izkoriščani so delavci, ki za minimalno plačo in z lastnimi delavnimi sredstvi vstopajo na trg dela. Uberizacija pomeni prihranek za investitorje, ker prisili delovno silo, da ob nizkih plačah še sama poskrbi za delovna sredstva.

V klasični obliki kapitalizma je vlagatelj kupil delovna sredstva (stroje, surovine) in delovno silo (plače delavcev). Delovna sila je oživila stroje, ustvarila blago itd. Profit je izhajal iz presežnega dela, iz dejstva, da je delovna sila svojo plačo oddelala v štirih urah, na delovnem mestu pa je, če je hotela delovno mesto obdržati, morala prebiti osem ur.

Nižanje cen blag – posledica konkurence in vlaganja v produktivnost, inovacije – je takšno zgodovinsko obliko izkoriščanja naredilo za nemogočo. Za pridobivanje profitov sedaj ni več dovolj, da delavec prebije na delovnem mestu polovico več časa, kot je treba, sedaj mora, če hoče delati, sam zagotoviti še delovna sredstva in surovine. V primeru Uber, denimo, mora delavec zagotoviti avto in gorivo, ob tem da se – zaradi obilja delovne sile – celo bori za nenormalno dolg delavnik. Prefrigano?

Gotovo. Zmagati v razrednem boju tako zelo, da se poraženi aktivno zavzema za to, za kar si je na začetku borbe zavzemal zmagovalec, je gotovo zgodovinska zmaga, ki v temelju izhaja iz spremembe načina proizvodnje. Toda prefriganost je mogoča tudi zaradi stanja zavesti poraženega, to se pravi zaradi zakonodaje, ki jo dopušča. To pomeni, da prav zakonodaja in oblike zavesti, ki ne vidijo čeznjo, dopuščajo prekarizacijo. Prav s tega vidika ni uberizacija nič drugega kot razredni boj. Na eni strani imamo vlagatelje, ki bi radi povečali svoj kapital, na drugi strani prekerno delovno silo. Dokler je prekerna delovna sila ujeta v boks, kot smo ga opisali zgoraj, dokler lahko nastopa v spektaklu le, če je ta vnaprej prirejen za njen poraz, dokler se ne zaveda, da ji že dolgo ni treba živeti prekerno, dokler bo volila za politiko, ki si ne zna ustvariti jasnega pojma družbene strukture, se pravi za politiko, ki zaradi nevednosti pomaga prirejati izid dvoboja, tako dolgo bodo prekerci na strani poražencev in bodo kot Golum v Gospodarju prstanov bili notranji boj zoper nenehno »posodabljanje« zavesti v službi reprodukcije kapitalistične družbene strukture, ki se ohranja le še s sauronizacijo (tajnim kovanjem zakonov v imenu mračne prihodnosti) pravne države.

Pojmovanje sodelovalne ekonomije naših oblastnikov je potemtakem prirejevalsko: skruni sam pojem sodelovanja, dopušča in spodbuja pomen, ki ga sodelovanje nikoli ni imelo. Na osnovi tega, kar lahko izpeljemo iz Rifkinove knjige, smemo reči, da smo odločanje o pravilih skupnega življenja prepustili ljudem, ki oskrunjajo pojme in prirejajo družbena pravila za zmagovalce. S starimi, kapitalistično (profitno) usmerjenimi modeli poskušajo prisiliti novo nastalo realnost ničelnih stroškov produkcije prikleniti na prokrustovo posteljo. Preprosto rečeno, ekonomijo, ki je z lastnim razvojem presegla profitno naravnanost, poskušajo prilagoditi pridobivanju profitov. Boksajo v imenu kapitala.

Borba za sam pomen sodelovalne ekonomije je torej del tega boksa oziroma razrednega boja. Ali bomo sprejeli pomen, kot se je oblikoval v glavah naših odločevalcev, torej pomen, čigar resnica je izkoriščanje in prekarizacija, ali pač pomen, kot ga zastopajo Rifkin in številna socialno naravnavana družbena gibanja po svetu. Če sledimo Rifkinu, tedaj ljudem, zlasti mladim, ki bodo nosilci sodelovalne ekonomije, nič več ne brani, da prevažajo drug drugega, si delijo stanovanja, znanje, energijo, hrano itd. na načine, ki se prav v tem času porajajo in rojstva katerih ne bodo mogle ustaviti nobene izkoriščevalske politike podprte z avtoritarno zakonodajo (državo). To pomeni, da organiziranje sodelovalne ekonomije ne rabi sloja, ki se na sodelovanje pripne zato, da ga izčrpava in sprevrača njegov pomen, še manj pa rabi politiko, ki temu sloju služi. Z vidika mladih ni bil kapitalizem še nikoli tako zastarel kot danes. Razumemo lahko, da želijo nosilci kapitala in njihovi pomagači še naprej izžemati ves svet in zlasti mlade generacije, razumeti pa je treba tudi, da realnost te želje ne podpira več, želja se ohranja le še s kričanjem in žalitvami v lokalnih parlamentih in globalnim nasiljem. Toda mlade generacije si ne smejo dovoliti poraza v boksu, ne smejo dopustiti, da jim zadnji pritisk kapitalizma pred pomladjo ukrade pojem sodelovalne ekonomije in z njim samo sodelovanje.

Zapojmo si za konec Čez tisoč let, ko vseh nas več ne bo… Ali se junaki naše zakonodaje in spreminjanja družbe v imenu izkoriščevalskega pomena sodelovanja ne vprašajo, kaj bodo o njih pisali učbeniki, ko bo Orion še kar sijal? Kajti, če bodo pisali pozitivno, bodo družbe tako distopične, da bodo njihovi potomci kaznovani že zgolj zato, ker so živi; če pa bodo pisali negativno, tedaj bodo obravnavani kot primeri ideološke zaslepljenosti – verjetno skupaj z vero v mage, čarovnice in kapitalizem.