Ženomrznežem se zdijo borke za ženske pravice nekaj groznega. Najbrž se počutijo zapostavljeni, ker jim ne smejo lastnoudno začepiti ust, jih premlatiti ali posiliti. A še vedno obstaja upanje, da bo to naredil kdo drug ali se bodo zaljubile in postale pridne ali pa bodo nemara same od sebe prišle k pameti. Dosti hujši od teh ženskač pa smo za ženomrzneže borci za ženske pravice. Naš obstoj je zanje udarec pod pasom, zaradi katerega jim za nekaj trenutkov zmanjka sape, besed – razen zgoraj naštetih – pa tako nikoli niso imeli.

Ženomrzneži so pravzaprav razcepljene osebnosti. Po eni strani ženskam priznavajo določene sposobnosti. Zmožne so biti noseče, roditi in dojiti. Prvih nekaj let za otroke poskrbijo bolje od moških. Vsaj na začetku so torej nepogrešljive za obstoj človeštva – tudi njih, njihovih sinov in ostalih bodočih moških. Prav tako ženomrzneži ne morejo spregledati naravnost čarovniškega vpliva, ki ga imajo ženske nanje – in to ne le na spodnjo, ampak tudi na zgornjo glavo. Tisti bolj zmerni zaznajo tudi sposobnost žensk, da delajo več stvari hkrati in da jih v kratkem času opravijo neverjetno dosti.

Do možganov jim prodre tudi marsikaj drugega, a si o tem ne dovolijo razmišljati. Raje bentijo čez obupno slabe voznice, ki ne znajo parkirati in nimajo pojma niti o svojem avtu, kaj šele o drugih, da o nogometu sploh ne govorimo. Koliko grozljivih prometnih nesreč medtem povzročijo sami, pa sploh ne štejejo … Ženske so znane po strašno neprijetnih nihanjih razpoloženja. A ženomrzneži redko pomislijo na neprijetne poškodbe tistih, ki so padle po stopnicah, ker se je temu ali onemu pravemu dedcu zaradi kdo ve kakšne malenkosti stemnilo pred očmi … In ko te babnice vsaj ne bi toliko blebetale! Potem dedcem ne bi bilo treba vsega življenja presedeti v gostilnah in imeti z brati po duši globokih pogovorov do zgodnjih juter … Saj: kako naj se človek kosa z žensko v govorjenju, če pa mu redno zmanjka besed, ko jih ženska še vedno ima? Zabije mu prav toliko besednih golov, kot bi on njej pravih, če bi igrala nogomet. Saj revežu res ne preostane drugega, kot da jo (ob)redno seznanja s stopnicami …

Na koncu koncev pa ženomrznež kljub vsemu temu trpljenju, ki mu ga povzročajo ženske, ne sme biti revež – ko pa je vendar dedec. Oh, kako težko je življenje pravih moških! …

In kot da ni vse to že dovolj hudo, se za piko na i pojavi še borec za ženske pravice. Kar tam je; brez sramu trdi, da so ženske v mnogočem boljše od moških, in brez zatikanja našteva dokaze v prid tej bogokletni trditvi. In tipa sploh ne moreš vreči po stopnicah. Si namreč na javnem mestu, torej bi bil kaznovan, in ta babjeljubec ni videti prav nič babji; prav lahko se zgodi, da bi stopnice pristale na tebi …

Drage ženske! Ne obupujte nad ženomrzneži! Njihove muke zaradi vas so v primerjavi z vašimi zaradi njih skoraj opazne. Sočustvujte z njimi! Vzemite jih kot dokaz, da ste vredne več, kot mislite! Moški postane ženomrznež zato, ker ga je na smrt strah vaših sposobnosti. Ve ste ga naredile takšnega – ker ste tako presneto vrhunske. Ne bojte se jih! Potem jih bo še bolj strah. Ko jih bo dovolj strah, vas bodo pustili pri miru …

Ne verjamete? Dokazov imate vse polno. Kadarkoli v zgodovini ste ženske stopile skupaj in vas je bilo dovolj, ste dobile vse, kar ste zahtevale. Niti streljati niso upali na vas. Res so večino obljub požrli takoj, ko ste se vrnile v kuhinjo, nekaj pridobitev pa je ostalo.

Ne, vaša največja težava niso ženomrzneži. Vaša največja težava so ženomrznice. Vaša največja težava so tiste blesave babnice, ki z ženomrzneži delijo mnenje, da ste ženske manj sposobne in manjvredne od moških, da je biti sužnja možu za vas edini primeren poklic, da sodite med štiri zidove domače hiše ter da ste stroji za rojevanje in oskrbovanje otrok. Njih se morate paziti! One so tiste, ki vam že od malega režejo krila. One so tiste, ki dajejo krila ženomrznežem. One so tiste, zaradi katerih je bila vaša pot do sem tako dolga, padec nazaj pa je lahko že za naslednjim vogalom …

Z njimi morate opraviti! In to same; tu vam moški soborci ne moremo prav nič pomagati … Njih morate osramotiti in utišati, onesposobiti ali preobraziti! Njih morate splaviti po stopnicah v globine pozabe! Potem bodo ženomrzneži najmanjša težava: polulali se bodo od strahu in čisto tiho bodo …

Sočasno pa morate opraviti še s predsodki, ki so vaši naravi ravno tako domači kot naravi moških! Sprejeti morate ostale manjšine: narodnostne (domače in tuje), spolnousmeritvene, spolne, izobrazbene, premoženjske, zdravstvene, vedenjske, miselne, verske …! In one morajo sprejeti vas (ja, tu pa vaši soborci lahko pomagamo). Dokler bo manjvredna katerakoli od njih, boste namreč manjvredne tudi ve. Dokler bo med vsemi vami preveč pizd, boste vsi skupaj v pizdi. Dokler boste drug drugega žrli, boste vsi obžrti. Tako kot se stvari razvijajo, boste brez korenitih sprememb zelo verjetno skupaj potonili nazaj v tisti pekel, kjer so vaše prednice in predniki že bili …

Če nočete nazaj, pa lahko naprej v raj resnične enakovrednosti – v katerem ni prostora za prezir do žensk in podobne pizdarije – prav tako pridete samo na istem splavu z njimi …

Upam, da bo ta splav kdaj krenil. Rad bi se peljal z njim …