Berem izjemno dobro knjigo: Abuse or Punishment?. Violence toward Children in Quebec Families, 1850-1969. Spisala sta jo Marie-Aimée Cliche in Donald Wilson, izšla pa je leta 2014. V njej berem tole. Včasih je bilo telesno kaznovanje otrok normalno, potem pa so ljudje vendarle začeli razmišljati drugače; morda bi lahko celo rekel, da s svojo glavo. V drugi polovici XIX. stoletja psihologija končno nadomešča strogo disciplino in religiozno vraževerje, ki temelji na krivdi in manjvrednosti ljudi. Danes, več kot sto let pozneje, pa se v tej provinci še vedno sprašujejo, ali kaznovati otroke ali ne. Človek bi včasih kar skočil iz kože, če bi se dalo in če bi pomagalo. Sledi odgovor na vprašanje, zapisano v naslovu prispevka, ki je izjemno preprost. V roke mi ga je potisnila sedaj odrasla ženska, ki jo 'obravnavam', kot se reče v žargonu. Povedala mi je tole.

Ko sem bila otrok, stara nekaj let, sem imela pogosto občutek, da se obnašam narobe. Občutke sta mi vcepljala starša: oče in mati torej. Mati je bila ženska, da ne bo nesporazuma, oče pa je bil moški. Bili smo normalna družina. V tej normalni družini sem imela vse pogosteje občutek, da je vse, kar delam, narobe. Narobe sem govorila, narobe sem se obnašala do drugih ljudi, narobe sem se igrala, narobe sem se premikala, narobe sem se obnašala do sovrstnikov, narobe sem se obnašala do staršev, narobe je bilo, da jih nisem ubogala, da jih nisem poslušala tako, kot so oni mislili, da bi jih morala. Narobe je bilo dobesedno vse.

Potem sem bila vse pogosteje kaznovana. Logično je bilo, da sem bila kaznovana, saj sem toliko stvari počela narobe. Začela sem verjeti, da kazen mora biti. Tudi mama mi je govorila, da mora biti, da me kaznuje zato, ker me mora kaznovati, ne zato, ker bi pri tem uživala, ker bi imela željo, da me kaznuje. Včasih mi je celo rekla, da njo bolj boli kakor mene, potem ko me ne namlatila, da sem imela modrice. Nisem dobro razumela, kaj jo boli, zagotovo pa sem vedela, da boli mene in da mi bolečina ni všeč.

Kaznovanje je bilo sprva vselej enako. Prijela me je za roko, me potisnila v kot sobe in mi rekla, da imam na izbiro: palica, roka, pas. To je preprosto pomenilo, da moram izbrati, s čim me bo tepla. Ko sem izbrala sredstvo, s katerim me bo premlatila, me je seveda začela mlatiti. Padalo je, kamor je pač naneslo. Sprva sem kričala, jokala, jo prosila, naj neha, vendar je nehala šele, ko je sama mislila, da imam dovolj.

Kaznovanje se je kasneje nekoliko spremenilo, saj je očitno mislila, da se načini kaznovanja spreminjajo z mojo starostjo. Še vedno sem sicer imela na izbiro, vendar mi ni bilo več dovoljeno jokati in kričati, češ da sem dovolj stara, da se lahko obvladam in da se tudi moram obvladati.

Ko me je torej mati pretepala in je bilo očitno, da se ne obvladuje, mi je govorila, naj se obvladujem in naj ne jokam. Tudi tega nisem razumela.

Na voljo nisem imela nobene zasebnosti. V mojo sobo je prišla, kadar se ji je pač zahotelo. Brskala je po mojih stvareh, češ da mora kot mati vedeti, kaj počnem in kaj skrivam v sobi, da ne bo kaj narobe.
V naši hiši se je nenehno govorilo, da je nekaj narobe, da bi bilo lahko narobe, da ne sme biti narobe, da moram paziti, kaj delam, da ne bodo sosedje rekli, da delam kaj narobe.

Počasi sem se zavedala, da izgubljam samozavest. Vedno bolj me je bilo strah. Ne le pretepanja, saj je bilo tega vse manj, ker sem se naučila obnašati tako, da ji ni prišlo na misel, da me je treba kaznovati. Pravzaprav je bila zadovoljna, da se obnašam po njeno. Okoli nje sem hodila kot po jajčnih lupinah.

Sama sem vse bolj čutila, da se obnašam po njeno, ne pa po svoje. Vse bolj me je bilo strah kaj narediti, ker nisem bila prepričana, da vselej vem, kako naj se obnašam, da ne bo spet kaj narobe. Imela sem občutek, da je vse lahko narobe, nisem pa imela dovolj dobrega merila, s katerim bi izmerila, v čem je razlika med enim in drugim načinom obnašanja.

Pojavil se je tudi občutek notranje nemoči. Zdelo se mi je, kot da namesto mene odloča nekdo od zunaj. Kot da se moram ves čas nekomu opravičevati za dejanja, ki jih sploh še nisem naredila. Bilo je, kot da vnaprej plačujem kazen za morebitna dejanja, za katera bi se lahko izkazalo, da so narobe.

Občutku strahu se je vse pogosteje pridružil občutek krivde. Bilo je, kot da sem kriva, da sploh obstajam, da sem kriva za čisto vse, kar naredim ali bi lahko naredila. Včasih se mi je celo zazdelo, da sem kriva tudi za vedenje drugih ljudi, ne le za svoje, saj so se pač odzivali name.

Danes se ves čas počutim slabo. Slabo se počutim že zjutraj, ko se zbudim. Nenehno me preganja občutek, da bo zagotovo kaj narobe. Ves čas se sprašujem, ali delam kaj narobe, strah me je, da bom naredila kaj narobe. Če je vse v redu, me je strah, da že v naslednjem trenutku nekaj ne bo v redu.

Zdi se mi tudi, da mučim sama sebe, čeprav se nočem mučiti. Preganja me krivda in sprašujem se, ali se tudi drugim ljudem dogaja podobno. Se dogaja samo meni?

Kaznovanje je potekalo tudi tako, da sem morala sedeti čisto pri miru. Nisem se smela niti premakniti. Če sem se premaknila in je to opazila, je vpila, naj bom pri miru. Včasih me je zmerjala: bila sem prasica in bedak in kreten in idiot, češ da ne razumem navadnih zadev, ki jih razume vsakdo. Občutek sem imela, da sem neumna, da samo jaz ne razumem tega, kar se dogaja okoli mene. Vsi drugi naj bi razumeli, jaz pa iz meni povsem neznanega razloga ne razumem.

Počasi sem izgubljala vero vase. Verjeti sem začela, da sem neumna. Da se obnašam narobe ni da sem povrhu še neumna.

V meni je vse zatrto. Ne upam se premakniti, če imam občutek, da bi bilo premikanje lahko narobe. Včasih samo sedim in strmim predse. Ne morem čutiti ničesar. Vse je enako. Kot ravna črta. Nič se ne zgodi. In tudi to je narobe.

Mogoče je narobe, da sploh obstajam. Počutim se kot predmet. Ves čas se moram nekomu opravičevati, da obstajam.