Vsaka resna analiza delovanja kapitalizma mora izhajati iz elementarnega spoznanja, da kapitalizem poganjajo profiti. Ne poganja ga tekmovalnost med lastniki kapitala, ne poganjajo ga potrebe ljudi po dobrinah, ne poganjajo ga tehnologije, ne poganja ga znanost, ne poganjajo ga menedžerji in njihova inteligenca, še zlasti pa ga ne poganjajo delavci. In vsak dober analitik kapitalističnega delovanja vam bo zlahka dokazal, da tak način delovanja nujno proizvaja neenakosti in nezaposlenost. Vsako govorjenje o zmanjševanju nepravičnosti, neenakosti in nezaposlenosti je v kapitalizmu zato zgolj blefiranje in pripovedovanje pravljic za lahko noč. Med lastniki kapitala in delavci lahko poteka samo vojna, ne morejo pa se ujeti v baletnem valčku. Enako velja za same lastnike kapitala, ki se ne morejo ljubiti, saj morajo grabiti profite, dokler jih je še kaj.

Številni slovenski politiki, med katerimi prednjači ministrski predsednik, se vedejo do državljanov in državljank na način, ki je dobro izhodišče za razumevanje politike onkraj njihovih prepričanj o njej. Moja ideja je zato preprosta: ni nujno, da politiki vedo, kaj je politika. Prav zato jim je dobro pomagati k razumevanju, saj sicer naredijo veliko škode. Tako je samo jedro demokracije.

Danes jim lahko pomagamo tako, da analiziramo njihov odnos do kapitalističnega sporazuma CETA.

Sporazum je problematičen. O tem se lahko prepriča vsakdo z zdravim razumom, ko ga prebere. Za to je potreben minimalni kognitivni napor; vzameš v roke besedilo in ga zgolj natančno prebereš. Vse drugo naredijo možgani – sami od sebe.

Še pred branjem je dobro priklicati v spomin začetni odstavek tega zapisa. Potem je vse jasno.

Pomenljivo je, da je drugi izraz za zdravi razum sensus communis. Ta preprosto pomeni, da si ga delijo pripadniki občestva.

Občestvo torej zlahka ugotovi, da je sporazum CETA problematičen in napisan po principu profiti pred ljudmi. Večina slovenskih politikov razmišlja drugače kot občestvo. Ne razmišlja na način sensus communis. Torej se ne drži niti zdravega razuma. Drži se nečesa drugega.

Vedenje večine slovenskih politikov zlahka razumemo, saj je zelo preprosto in kognitivno ni zahtevno. Obnašajo se po modernem principu, ki terja normaliziranje in konformizem. Logiko takega principa zelo dobro razumemo, saj so številni avtorji, med katerimi je pomemben zlasti Michel Foucault, že davno tega dokazali, da je zavezana discipliniranju ljudi in ohranjanju oblastnih razmerij.

V Sloveniji je tako veliko politikov, ki se ravnajo po principu, zaradi katerega disciplinirajo sebe, obenem pa računajo, da se bodo podobno vedli tudi državljani.

Normaliziranje, discipliniranje in nadzorovanje ljudi je problematično, ker podpira konformizem in partikularnosti, ne prenese pa univerzalnosti. Tako vedenje je skoz in skoz neetično.

Najbolj preprosto izhodišče za razumevanje univerzalnosti predstavlja egalitarnost. Resnično demokratična politika ima tri temeljne koordinate: egalitarnost, pravičnost in odprtost do resnice. To so univerzalne koordinate.

Za univerzalnost pa je zmožen človek kot subjekt. Ego, ki se rojeva v imaginarijih, na primer ni zmožen zanjo. In zopet smo pri Kantu.

Kantu je popolnoma jasno, da je človekova subjektivnost inherentno zavezana univerzalnosti. To pomeni, da se mora človeško bitje celo upirati, če se hoče otresti te naravne zavezanosti univerzalnemu.

Prav to delajo slovenski politiki. Kadar jih soočite z njihovim konformizmom, z njihovo potrebo po discipliniranju in normaliziranju, se izmaknejo tako, da potrjujejo vse troje. Tudi ko trdijo, da niso konformisti, to delajo na konformističen način. Potreba po normaliziranju je medij, v katerem plavajo kot ribe v vodi. Če ribo potegneš iz vode, skuša kajpak narediti vse, kar je v njeni moči, da se vrne v svoj naravni medij. 

Čeprav Kant ni razvil teorije subjekta, je pripravil teren za njen razvoj. Bistveni je namreč premik, o katerem govori: ego je bolj ali manj prepričan, da je avtor, nosilec svojih dejanj, misli in vsega drugega. Da je gospodar v svoji hiši, kot bi rekel Freud. Pa ni, le da tega ne ve.

Zato je bilo treba razglasiti smrt avtorja (Barthes).

Subjekt torej ni avtor, ni izhodišče tega, kar se mu dogaja. Dogodki, pravi Deleuze, niso  subjektovi izdelki, ampak se zgodijo po logiki, ki je zanj tuja.

Za človeško bitje je najbolj zahtevno sprejemanje iluzije o lastnih močeh, s katerimi naj bi obvladovalo samega sebe in svet okoli sebe. Ego spontano verjame, da je gospodar, v resnici pa je hlapec. Trditev je zanj tako šokantna, da je ne more sprejeti.

Slovenski politiki, mislim zlasti na tiste na oblasti, zastopajo tale način razmišljanja.

Sprejmimo sporazum CETA, saj ne smemo poslati signalov gospodarjem v Bruslju, ampak se jim moramo konformistično priklanjati. Poslati jim moramo signal, da ne delamo problemov, da ne razmišljamo s svojo glavo, da nas ne zanima niti sensus communis.

Na kratko: obnašajmo se tako, kot da smo samostojna bitja, čeprav so nas naredili drugi, ki se jim nenehno prilagajamo in se jim bomo prilagajali še naprej, saj je tako vedenje v našem najboljšem interesu.

Obstaja pa še druga dimenzija ali razsežnost subjekta oziroma subjektivnosti. Tudi o tem je Kant povedal tako rekoč vse. Subjektivnost je namreč tudi izraz za človekovo vedenje, ki ga razumemo kot podrejenost.

V tej perspektivi je subjekt podrejen in ni svoboden. Podrejen je principom delovanja občestva, ki omogočajo strah pred drugačnostjo.

V Sloveniji se trenutno povezujeta in krepita oba glavna principa konformizma, podrejenosti, normaliziranja in discipliniranja: strah pred drugačnostjo in podrejenost gospodarjem iz Bruslja.

Slovenski politiki potrebujejo gospodarja. Vedejo se na način, ki ga ni analiziral le Kant, temveč ga je dobro opisal tudi Hegel.

Kaj še pomeni imeti gospodarja nad seboj? Pomeni imeti vrsto občutkov, izkušenj in idej, da sem tak kot drugi. Tak kot drugi sem natanko v tej podrejenosti. Pravzaprav to še ni vse. V sodobnem svetu je zadeva še nekoliko zapletenejša, a jo vseeno zlahka razumemo.

Biti tak kot drugi danes pomeni biti drugačen. Vsi ljudje se zato lahko vedejo na popolnoma enak način: vsakdo ima občutek, da je drugačen, obenem pa je natanko tak kot drugi – prav v tem prepričanju in vedenju, da je drugačen.

Paradoks drugačnih ljudi v kapitalističnem svetu je, da je vsakdo na drugačen način podrejen istemu imperativu Bodi drugačen!

Govorim o metakognitivnem odnosu do samega sebe. Slovenski politiki, katerih vedenje analiziram, zastopajo načelo, zaradi katerega so iskreno prepričani, da so drugačni, in ne morajo razumeti, da so popolnoma enaki kot drugi ljudje, saj sledijo istemu ukazu.

Živijo v imaginarnih svetovih, v katerih imajo veliko privilegijev, zato so elementarno zadovoljni s svojimi življenji in ne nameravajo storiti ničesar, da bi se to spremenilo.

V imaginarijih danes prevladujejo ideološke prakse, ki so povsem izrinile ideje egalitarnosti iz zavesti ljudi. Poleg tega izginjajo še zadnji ostanki razmislekov o kolektivnosti ali komunizmu. Vsak je zase in vsak naj preživi po svoje – kot drugačen.

Nekoč revolucionarne in radikalne zamisli o subjektu kot nomadu (Deleuze) so danes povsem prilagojeni klišeji o različnosti ljudi, singularnosti, ki blodi po svetu in privzema vedno nove oblike. Kapital je navdušen nad preobrazbo, kajti potrebuje prav take posameznike, ki povsem uniformirano verjamejo v lastno drugačnost in neponovljivost.

Problem obstaja, ker je za kapitalizem najbolje, da je vsak človek drugačen (potrošnik), saj je s tem zagotovljena največja proizvodnja najrazličnejših dobrin oziroma blaga, ki še vzdržuje sicer nizko stopnjo profitabilnosti. Da imajo bogati še več, vsi drugi pa manj.