Sprejemanje podkupnin je človeško. Ljudje od nekdaj sprejemajo podkupnine in jih tudi dajejo, če imajo dostop, če imajo vsaj kako malenkost, s katero bi lahko koga podkupili. Bolniki bi radi prišli hitro do ustreznega zdravnika in bi bili radi čim prej deležni ustreznega zdravljenja. Radi bi bili zopet zdravi. Tudi to je zelo človeško. Vsakdo razume, da je to res. Vsako živo bitje namreč 'želi' biti zdravo. Zmožno se je zdraviti tudi samo, zato skrbi zase, kot pravimo. Maturana in Varela sta za tako delovanje že pred desetletji skovala izjemen izraz: autopoiesis. Človek, ki torej želi biti čim prej zdrav, lahko tudi ponudi kakemu zdravniku denar. Če ga ima, seveda. Če ga nima, ga ne more ponuditi in samo čaka. Ne more preskočiti čakalne vrste, ki je včasih fantastično dolga. Včasih obupa in ustreli kakega zdravnika, potem pa še sebe. Včasih umre, preden pride na vrsto za kako operacijo. Zdravnikov namreč primanjkuje. In medicinskih sester tudi. Primanjkuje tudi najnovejše in najboljše opreme, ki je, razumljivo, izjemno draga. Država bi lahko rešila problem z levo roko, a ga ne reši. Tamle zunaj je zato veliko bolnih ljudi, ki zgolj čakajo in so obupani. Nekateri obiskujejo tudi šarlatane, šamane in vrače. Pravijo, da bi storili vse za svoje zdravje. Nekateri ga zaradi šarlatanov tudi izgubijo. Ministrica za zdravje pa se zgolj spreneveda, ko pred kamerami razlaga, kako bo že jutri vse čisto drugače. Ne bo drugače, ker ne more biti drugače. Sprenevedanje ne pomaga. Pravzaprav je del sistema, ki deluje tako, da ne bo nič drugače in bo sprenevedanje še naprej obstajalo. Obstajalo bo tudi podkupovanje. Zdravniki niso imuni pred njim. Imuni niso niti policisti. Redkokdo je imun. Ministrica ne razume, da je kapitalizem sistem, znotraj katerega se dogaja podkupovanje. Saj se je v fevdalizmu tudi, toda to nas v tem trenutku ne zanima.

Zanima nas nekaj drugega. Vsak človek je krvav pod kožo, kot se reče; taki so tudi kapitalisti. Nihče ne želi imeti raka in ne želi čakati na zdravljenje, saj lahko prej umre, kot pride na vrsto. Nihče ne želi biti bolan. Nihče ne želi umreti prezgodaj. Vsak človek želi tudi kakovostno življenje: dobro hrano, pijačo in dobre medsebojne odnose. Vsakdo si želi spoštovanja. Želi, da bi ga drugi ljudje spoštovali in se do njega primerno vedli. Nihče ne želi biti izkoriščan. Taka je narava človeških bitij.

Ki se nenehno kvari. Zanjo je namreč treba skrbeti. In če nimaš kapitala, skrbiš bolj malo ali pa sploh ne skrbiš. Med Slovenci je najmanj 13 % revežev. V resnici jih je več, ker je ljudi sram, in tega, da so revni, za nobeno ceno ne želijo pokazati.

V občestvu pa ne živijo le reveži. Živijo tudi plenilci, predatorji. Ki zaslužijo 20 000 evrov na mesec, potem pa jim priredijo še pogodbo za 10 000 dodatnih evrov, da lahko delajo vzporedno še nekje drugje. Plenilci so brez sramu in brez dlake na jeziku, zato jih tudi ujamejo, ko samovšečno razlagajo, kako zaobiti zakone, da bi lahko nagrabili še več kapitala.

In ga grabijo. Nekateri ga imajo neverjetno veliko. Večina nima skoraj ničesar. In mnogi so bolni ter čakajo v vrstah. Vdano in pobožno čakajo, da pridejo na vrsto. Nekateri nikoli ne pridejo na vrsto.  

Ljudje pa so zmožni tudi za blefiranje, sprenevedanje, proizvajanje iluzij, fikcij in neumnosti. Zmožni so za zlo, zmožni so za destrukcijo, uničevanje. Razumeti moramo, kako živijo, da bi dojeli, zakaj se vedejo na take načine. Človek namreč ni enota zase, ampak je vselej del okolja, sistema, kot pravimo.

Mediji nam vsak dan ponujajo podobe zla in nasilja, destrukcije, ki zajema tudi erozijo vrednot, propadanje idealov in pritlehnost. Iz dneva v dan poslušamo enake zgodbe o uspehu, enake pravljice o delovanju vlade in samega sistema, ljudje pa so še naprej bolni in čakalne vrste se ne skrajšajo.

Toda nekaj bi moralo biti jasno: ljudje nismo neumni. Fenomenologija sistemov, ki jih Maturana in Varela imenujeta autopoietic systems, je fenomenologija avtonomije ali neodvisnosti. To je izjemna misel, ki jo lahko kadarkoli preverimo ob opazovanju živih sistemov.

V človeških družbah ni nič drugače. Fenomenologija samostojnosti ali neodvisnosti oziroma avtonomije je ideja, ki jo razume že vsak otrok. Staršem zato v določenem trenutku reče, naj ga preprosto pustijo pri miru. Živijo starši, ki ne znajo pustiti svojih otrok pri miru; in živijo ljudje, ki ne pustijo drugih ljudi pri miru.

Idejo zlahka prenesemo v katerokoli družbeno okolje. Če bi bile neoliberalne ideje o delovanju kapitalizma vsaj za silo veljavne in smiselne, a niso, bi vsak človek na svoji koži čutil samostojnost in učinke samostojnega delovanja. Tako pa jih ne čuti, saj ga nenehno priganjajo, potiskajo in rinejo, vedno znova pričakujejo od njega konformizem, podrejanje temu, kar je prevladujoče, tekanje za sanjami ali iluzijami, doseganje nekakšnih uspehov, investiranje v vse mogoče zadeve, sledenje propagandi, vodjem, ljubljenim prvakom in neumnim političnim sloganom.  

Podkupovanje je svojevrstno investiranje. Na primer v zdravje. Nekomu potisneš v roke 20 jurjev, preskočiš vrsto in si na vrsti za operacijo. Opravijo operacijo in si kot nov. Si zdrav, ker je tudi prav, da je tako. Kdor nima toliko denarja in je bolan, čaka, kot rečeno. Ministrica pa … saj nima smisla.

Šele avtonomni, samostojni ljudje so zares učinkoviti in ustvarjalni. Oboje je namreč del njihove narave. Ali po domače: ljudje ne potrebujejo omejevanja in nenehnega priganjanja, nadzorovanja in kaznovanja, kot bi rekel Foucault, temveč potrebujejo spodbude. Potrebujejo nagrade, ki si jih zagotavljajo sami.

Mark Greif v knjigi z naslovom Against Everything (Verso, 2016) pokaže na velikanski prepad med našimi spontanimi željami in pravljicami, v katere smo prav tako spontano pripravljeni verjeti, ponujajo pa nam jih z lopato, 24/7. Naša vsakdanja življenja se zato vse bolj spreminjajo v multipliciteto praks, s katerimi naj bi vsakdo skrbel zase, v resnici pa so povsem nore.

Morda je v teh poblaznelih časih zares ključno tisto vprašanje, o katerem razmišlja tudi avtor knjige: Kako ostati pošten v nepoštenem sistemu?