Babica je sedela za mizo in gledala skozi okno. 'Dolgo že nisem nikamor šla,' je pomislila. 'Če bo šlo tako dalje, tudi ne bom.'

Prebrala je knjigo o stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. Njej ni bilo treba lesti skozi okno; lahko je šla skozi vrata. 'Pa bom šla.'

Skrbno je spakirala, kar ji je vzelo nekaj dni, ker je morala nekaj reči kupiti. Našla je celo star seznam stvari, ki jih je treba vzeti na potovanje. Uporabljala sta ga z možem, ko sta bila dosti mlajša. Na njem ni bilo mobitelov, ker takrat še niso obstajali. Bile pa so italijanske kavbojke in najlonke, ki se jih je dalo v Vzhodni Evropi dobro prodati.

Vzela je kavbojke, ki so ji bile še prav, in najlonke, da je ne bo zeblo. Vzela je tudi mobitel.

Poklicala je taksi in se dala odpeljati na železniško postajo. Tam je bila že nekaj dni prej, ker jo je zanimalo, kam vse vozijo vlaki in koliko stanejo. Na voljo je bila poceni vozovnica do Züricha in jo je kupila.

Šla je torej v Zürich.

Ko je bila že na vlaku, je poklicala hčer in ji povedala, da je na potovanju in naj ne skrbi. Ko je hči nehala izražati skrb, ji je naročila, naj naslednji dan pove sosedom, da je na potovanju in naj ne skrbijo, tista, ki ima ključ, pa naj pride vsake toliko zaliti rože.

Ni jim hotela povedati prej, ker bi tudi oni izražali skrb, klicali hčer in ji otežili odhod. Mogoče bi ji ga celo preprečili. 'Stara in nora,' si je rekla. 'Zdaj sem že dovolj stara, da sem lahko nora.'

Kupe si je delila s poslovno tridesetletnico, ki ni bila razpoložena za pogovor. Imela je mobitel, a tudi po njem se ni pogovarjala. Tudi tipkala ni kaj dosti; s prsti je drsela sem in tja in zbrano mrščila čelo nad tem, kar si je pridrsala.

Babica je šla spat. Poslovna dama je na zgornjem ležišču še nekaj časa brskala in se najbrž mrščila, nato pa je tudi ona zaspala.

Zjutraj sta v gostinskem vagonu pojedli zajtrk. Pokrajina okoli je bila drugačna kot doma. Babica je ugotovila, da ji kar ustreza, da se mladenka noče pogovarjati. Zaradi tega je bila bolj potovalno razpoložena, kot če bi ji razlagala svojo življenjsko zgodbo in poslušala njeno. Očitno je bilo tudi mladenki všeč, da jo je pustila pri miru. Pomagala ji je spraviti prtljago iz vlaka in se iskreno prijazno poslovila od nje.

Babica je bila v Švici. 'Tako enostavno je to.'

'In tako drugače je tu,' je pomislila takoj zatem. Postaja, vonj, hrup, vzdušje, ljudje … Vse je bilo drugačno.

'Zato se potuje.' Poznala je ta občutek, a ga že dolgo ni doživela. Spomnila se je moža, s katerim sta ga nazadnje doživela skupaj. Bila je žalostna in vesela, pomlajena in stara hkrati.

»E, pa bo spet en dan šel v franže!« je rekla. To sta imela navado reči z možem vsako jutro, kadar sta bila na potovanju ali izletu. Eden je začel, drugi pa mu je pritegnil. To je rekla tudi, ko sta s hčero izpraznili njegovo žaro na hribu, kjer je hotel biti raztresen. Hči ji je pritegnila. Nekaj let kasneje je to rekla hči, ko sta se peljali k sestrični na devetdesetletnico, pa ji je ona pritegnila. Zdaj ji ni pritegnil nihče, a je to ni užalostilo.

Postaja je bila polna stebrov, obokov in oken. Spominjala jo je na postajo iz filmov o Harryju Potterju, ki jih je gledala z vnukinjo. Za trenutek jo je celo prijelo, da bi šla skozi najbližji steber.

Polno je bilo tudi vrat in smerokazov. Zdelo se ji je dosti bolj divje kot nekoč, ko sta potovala z možem. Pred postajo so se drenjali busi in tramvaji, zemljevidi in vozni redi pa so bili videti zapleteni.

Varnostnika je prosila, da ji na avtomatu kupi vozovnico do središča mesta. Bil je prijazen. Povprašal jo je o namenih in jo pospremil do pisarne za turiste, kjer so ji našli sobo. Na zemljevidu so jo označili in ji razložili pot do nje. Potem ji je varnostnik kupil vozovnico za tramvaj, ji še enkrat vse razložil in jo spremil do tramvaja.

Vtaknila je vozovnico v režo in sedla na prostor, ki so ji ga odstopili. Pomahala je varnostniku. 'Saj sem za časom, ampak zemljevide pa še znam gledati,' si je mislila. Vse skupaj je bilo še lažje, kajti tramvaj se je pred vsako postajo drl ime postaje, pa še napisano je imel na več ekranih pod stropom.

Hotel je našla brez težav. Odložila je prtljago, poklicala hčer, se opremila za pohajkovanje in šla na kavo. Kavarna je bila lepa, natakar prijeten, kava dobra in okolica zanimiva, zato je spila še čaj in pojedla rogljiček. Nato je šla pohajkovat.

Ugotovila je, da ima starost eno dobro lastnost za potovanja. Ni imela slabe vesti, če je vsakih petdeset ali sto metrov sedla in samo gledala okoli sebe. »Ta dan bo pa res šel v franže,« si je rekla, ko je v bližnji restavraciji zalotila ljudi, ki so že zaključili s kosilom. Ko so šli mimo, jih je vprašala, ali je bilo dobro. Pritrdili so, zato je šla tudi sama tja jest. Bilo je dobro.

Preostanek popoldneva je prav tako preživela med prestavljanjem z ene klopce na drugo. 'Kot golob.' Tu in tam je zavila v kakšno trgovino in se čudila, kaj vse tu imajo, doma pa ne. 'Očitno smo mi res postali čisto druga Švica …'

Zvečer je bila utrujena. V trgovini si je kupila sendvič in ga pojedla na klopci, kot sta nekoč to počela z možem. Nato se je vrnila v hotel in šla spat.

Predtem je poročala hčeri, kako je potekal njen dan. Hči je bila še vedno zaskrbljena. »Obnašaš se kot moja mati,« jo je okarala babica. »Ti pa kot najstnica,« ji je vrnila hči. »Bodi vesela, da ne jemljem mamil!« je zaključila babica.

Naslednje jutro je plačala prenočišče in se odpravila nazaj na železniško postajo. Sonček je toplo sijal. »Ta dan bo pa res šel v franže,« mu je pomežiknila.

Odločila se je, da bo sedla na enega od vlakov, ki bodo v kratkem zapustili postajo. A na ploščah, ki so prikazovale odhode vlakov, se je ves čas nekaj premikalo. To ji ni bilo všeč.

Spremenila je načrt. Šla je v knjigarno in razgrnila zemljevid Švice. Razgledala se je, kje vozijo vlaki. Odločila se je, da gre v hribe. Našla je prelaz nad dva tisoč metrov, čez katerega je bila narisana železnica.

To pot se je izognila avtomatu in je zavila v prodajalno vozovnic. Kupila je povratno do Oberalppassa.

Prva dva vlaka sta jo peljala skozi majhna mesta, prijazne vasice, mimo jezer in hribov, naravnost med gore. Pila je čaj in gledala skozi okno. Šalico je raje držala v roki, kajti vlak je bil kar precej nagnjen. 'Kot da sem na ležalniku.' Snela si je čevlje in položila stopala na nasprotni sedež. 'Stara in nora …' Sonček ji je sijal v obraz in skoraj je zadremala.

Vlaki so govorili in ji pravi čas povedali, da se približuje postaji, kjer jih mora zamenjati. Tretji je bil kratek; komaj je vstopila, je že morala izstopiti. Ko je izstopila iz četrtega, se je znašla ob jezercu med pobeljenimi vršaci.

Blizu je bila gostilna, kjer je izvedela, da ni tam nobenega prenočišča. Morala se bo peljati vsaj eno postajo naprej ali nazaj. So jo pa spustili v kamrico, kjer se je bolj toplo oblekla in obula škornje. S sabo jih je imela za primer dežja, a so prišli prav tudi za sneg. V gostilni je pustila tudi kovček in se odpravila na sprehod.

Sklonila se je in pobrala sneg. Pomela si je roke z njim in jih stresla. Potem je pobrala še en kos in ugriznila vanj. Prijetno je škrtnil in jo neprijetno zaskominal. 'Ni ravno sladoled.' Preostanek je odvrgla.

Sprehodila se je do jezera in po potki v hrib. 'To višino je treba videti z višine.' Nato se je vrnila v gostilno na kosilo.

Natakarica ji je med strežbo postavila kar dosti vprašanj. Ko je plačevala, ji je babica zato povedala, da zaenkrat še ni dementna, da tudi ni nora, ampak samo malo zmešana. To je natakarico razveselilo. Pokazala ji je gospoda za sosednjo mizo, ki bi jo lahko peljal do bližnje vasice s prenočiščem.

Prevoz ji je prišel prav. Med obedom se je namreč nad prelaz privalil oblak. Padala je mešanica snega in dežja. Gospod jo je pripeljal do vrat prenočišča.

Babica je šla v sobo in eno kitico oddremala. Ko se je zbudila, je še vedno padalo. Na terasi je opazovala belino, sivino in temino. 'Petdeset odtenkov sive.' Kapljanje in padanje snežink sta udušila vse ostale zvoke. Nekaj trenutkov je bilo tako tihih, da je slišala samo to dvoje.

Ko jo je zazeblo, se je preoblekla v nekaj bolj domačega. Šla je v salon, naročila čaj in brala knjigo, ki jo je prinesla s sabo. Domov je poslala tudi nekaj razglednic. Ne zato, da ji bodo verjeli, kajti za to ji je bilo vseeno. Poslala jih je zato, ker je to nekoč počela, in da ne bi bil kdo užaljen. Tako je dočakala večerjo. Po večerji in spovedi s hčerjo je šla spat.

Ko se je sredi noči zbudila, je šla spet na balkon. Ni več padalo. Nebo je bilo jasno in polno zvezd. Bilo je tako tiho, da je slišala, kako ji bije srce. 'Še sem živa.' Ob izdihovanju je delala oblačke, ki pa so se hitro razkadili.

Zjutraj je bila megla. »E, pa bo spet en dan šel v franže!«

Po zajtrku so jo peljali na postajo. Vajo s štirimi prestopi je ponovila v obratnem vrstnem redu. Hribi okoli nje so bili oviti v meglice … včasih … Včasih so bile meglice ovite v hribe … Včasih je bil v meglice ali v hribe ovit vlak … ali pa jih je ovijal … Babica je žulila svoj čaj in gledala gore, ki so se oddaljevale, nato jezera in hribe, vasi in mesta, ki so drseli mimo.

Izstopila je v Zugu. Že prejšnji dan ji je bil všeč, ko se je vozila skozenj. Sprevodnik ji je povedal, da ni s tem nobenih težav. Vlakov za Zürich se je na postaji kar trlo. Kadarkoli se bo odločila, bo lahko nadaljevala pot. In kovček je lahko pustila na postaji.

V Zugu je babica ponovila vajo iz Züricha. Sprehajala se je od klopce do klopce, dokler ni naletela na prijetno gostilno, kjer je obedovala. Potem se je sprehajala od klopce do klopce, dokler ni naletela na prijetno kavarno, kjer je spila čaj. Vmes je zavila v nekaj trgovin. Nakupila je cel kup švicarskih čokolad in sirov, za vnukinjo pa tudi uro. Potem se je vrnila na postajo in se vkrcala na prvi vlak za Zürich, na katerega je naletela.

Imela je še tri ure do vlaka domov in bila je utrujena. Kovček je pustila na postaji in sedla na tramvaj, namenjen v Seebach. Mislila je, da jo bo pripeljal k jezeru, a je šel v povsem drugo smer. Nekaj časa se je peljala, ko se je naveličala, pa je izstopila in se vrnila z nasproti vozečim tramvajem.

Na postaji si je kupila sendvič, sedla na klopco in ga pojedla. Berač je prisedel in jo nekaj spraševal, a ga ni čisto nič razumela. Odgovarjala mu je po slovensko, tako da tudi on ni razumel nje in je odšel. Prisedla je muslimanka s tremi otroki, ki so se lovili okoli klopi in plezali po materi. 'Kakšni luštkani teroristi,' je pomislila.

Tako je uživala v vrvežu, dokler ni bil čas za odhod. Šla je po kovček in poiskala svoj vlak.

Kupe si je delila z gospo, ki je bila na obisku pri hčeri, zdaj pa se je vračala domov v Virovitico. Klepetali sta prijetno, a ne preveč dolgo, ker sta bili obe utrujeni.

Nadaljevali sta pri zajtrku. Gospa je bila že večkrat v Švici, a je videla manj kot babica. Vedno je ves svoj čas posvečala vnukoma. »Pa pojdi z njima na izlet!« ji je svetovala babica. »Zakaj pa ti nisi šla s svojo vnukinjo?« ji je gospa vrnila.

Isto jo je vprašala vnukinja, ko je stopila iz vlaka. Njeni so jo namreč prišli čakat na postajo. »Dobro vprašanje! Bova šli! Ti pa se odloči, kam!« ji je rekla.

o

In sta šli. Vnukinja si je izbrala Norveško. Norveška ima glavno mesto Oslo, in hotela je vedeti, kakšni osli so tam.

»E, pa bo spet en dan šel v franže!« je rekla, ko sta tretje jutro zapustili hotel in je že vedela, kako to gre. Babica ji je pritegnila.